»To ni koloniziranje lokalnega okolja!«
Kot smo že poročali v oddaji Destilator, se 24. novembra štirim slovenskim mestom, ki se še potegujejo za naslov Evropske prestolnice kulture leta 2025 – Ljubljani, Novi Gorici, Piranu in Ptuju – izteče rok za oddajo druge prijavne knjige, v kateri morajo mesta podati konkretnejše predloge svojih programov. Kot je v zadnjih letih postala vseevropska praksa, kandidature ne zajemajo le mest, ki so nosilci projekta, temveč tudi njihovo zaledje – pozitivni učinki naj bi torej vključevali tako mestno kot tudi predmestno in ruralno okolje. V primeru Ljubljane je v kandidaturo vpetih še 25 občin iz tako imenovane ljubljanske urbane regije, v njih pa naj bi bilo izvedenih 33 % programa.
O regionalni dimenziji ljubljanske prijave smo govorili z Dušanom Dovčem, članom delovne skupine za pripravo kandidature EPK 2025, ki je več let delal v ljubljanskem nevladnem kulturnem sektorju, od septembra 2019 pa kot projektni sodelavec sodeluje z Zavodom za turizem, šport in kulturo Kamnik.
Ker nam še ni smel razkriti konkretnih vsebin, ki jih bo vsebovala druga prijavna knjiga, se je naš pogovor usmeril k trenutnemu stanju kulturnega sektorja v manjših občinah, k različnim aspektom vključevanja občin v vsebine EPK ter tudi h Kamniku, ki ga Dovč dobro pozna. Kamnik ima kot drugo največje mesto ljubljanske regije s svojo industrijsko dediščino izrazito urban značaj. Zaradi srečnega spleta okoliščin pa so se po osamosvojitvi v njem spletle dobre povezave med občino, javnimi zavodi in neodvisnim kulturnim sektorjem, zaradi česar je lahko Kamnik ponudil primere dobre prakse, po katerih so se zgledovali tudi pri ljubljanski prijavi za EPK. Najprej nas je zanimalo, kako se spremenijo koordinate, ko iz ljubljanskega nevladnega kulturnega sektorja stopiš v okolje manjšega kraja.
Delovna skupina EPK se je vzpostavljanja stika z lokalnimi skupnostmi lotila s spoznavanjem situacije na terenu in skupnim ugotavljanjem, kako bi lahko projekt EPK spodbudil že obstoječe kulturno dogajanje v občinah. Ker v regiji ni niti skupne prepoznavne identitete niti skupne kulturne strategije, so se v okviru kandidature za EPK lotili pionirskega projekta mapiranja kulturne ponudbe v regiji, da bi s tem zagnali povezovanja na kulturnem področju. S tem namenom so si člani delovne skupine razdelili občine – Dovč recimo pokriva kraje severno od Ljubljane. Povezovanje tako ni bilo zasnovano kot pošiljanje pobud iz centra v periferijo, pač pa so si ga zamislili kot priložnost za refleksijo mestnih kulturnih politik. Niso odprli le vprašanja, česa lahko mesto nauči zaledje, ampak tudi, česa se lahko mesto nauči od zaledja.
Javni zavodi so v letu 2018 na ravni Ljubljane izvedli 14.607 dogodkov, 3889 so jih izvedle nevladne organizacije, 1300 pa ljubiteljska društva in skupine v regiji. Jasno je, da bo razmerje med temi sektorji v manjšem kraju drugačno kot v Ljubljani. Vloga EPK pa naj po Dovču ne bi bila predpisovati kulturne vsebine. Ljubljana bi morala med partnerske občine predvsem razširiti veščine kulturnega menedžmenta. Hkrati bi društva spodbujali k sodelovanju znotraj regije in z Ljubljano ter k vzpostavljanju mednarodnih povezav. Dovč sicer meni, da se pozitivne spremembe na ravni regijske kulturne ponudbe odvijajo že nekaj časa.
Naslednje področje, ki ga okoliške občine vidijo kot možni doprinos k ponudbi EPK, je njihova kulturna dediščina, tako snovna kot nesnovna, recimo industrijska, sakralna, obrtna, tekstilna, pa tudi naravna dediščina. Od sodelovanja pri EPK se občine nadejajo pomoči pri iskanju svežih načinov, kako približati dediščino lokalni in tuji publiki.
Pri pripravi kandidature se je pokazalo, da je pri medobčinskemu mreženju še veliko neizkoriščenega potenciala. Čeprav so manjše občine med sabo že sodelovale, recimo na ravni prometnih infrastruktur, je šele delovna skupina spodbudila povezovanje tudi na ravni kulturnih vsebin. Hkrati bodo nadgradili mreže, ki že obstajajo: Art kino mreža se bo recimo povezala z načrtovanim Kinodvorovim minipleksom v Ljubljani.
Pri tem je Dovč izrecno poudaril, da programski vodje v kulturnih zavodih izven Ljubljane že zdaj aktivno spremljajo aktualno kulturno produkcijo, da pa jim lahko EPK pomaga težje razumljivo umetnost približati lokalnemu občinstvu.
Glede na povedano je jasno, da si pri ljubljanski kandidaturi želijo povezati področja umetnosti, ki jih sicer dojemamo kot ločena: ljubiteljsko in poklicno kulturo ter »javnozavodsko« in »nejavnozavodsko« kulturo. Znotraj obsežnega projekta Evropske prestolnice kulture pa se tudi razumevanje, kaj kultura sploh je, širi onkraj ozkih meja umetnosti.
Konkretni primer produktivnega prepleta različnih vsebin lahko v Kamniku vidimo na primeru osnutka Kreativne četrti Barutana, pri čemer naj bi se industrijska dediščina srečala z mladinskim centrom, javnim zavodom in centrom KIKštarter za samozaposlene. Tudi mladinska kultura, ki bi tvorila glavni steber četrti, bi vključevala tako umetniške kot socialne projekte.
Pri vsem tem je vendarle ključno, da ima Kamnik tradicijo sodelovanja med javnimi zavodi in sodobno urbano neinstitucionalno kulturo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so identiteto in program Doma kulture Kamnik razvijali v Kulturnem društvu Priden možic. Sprva je deloval kot center alternativne kulture, nekaj časa so z domom tudi uradno upravljali, kasneje pa je stavbo preko Zavoda za turizem, šport in kulturo Kamnik zopet prevzela občina. KD Priden možic pa še vedno aktivno sooblikuje kamniško kulturno dogajanje, saj organizira tudi Kamfest, ki je eden večjih festivalov v regiji. Na takšni podlagi urbane in alternativne kulture bo v Kamniku možno vzpostaviti ves spekter vsebin, ki bo dostopen tudi v Ljubljani – od sodobne umetnosti do socialnih projektov. Tega pa ni mogoče pričakovati v vsakem kraju v regiji.
Modeli vodenja projektov bodo prilagojeni vsebinam. Pri mladinski kulturi se je po izkušnjah kamniškega Mladinskega centra Kotlovnica recimo pokazal kot nujen model vodenja od zgoraj navzdol. Ker se generacije mladih hitro menjavajo, je po besedah vodje Kotlovnice Roka Kosca težko vzdrževati pobudo in motivacijo od spodaj. Bolj ključna sta stabilno financiranje s strani občine ter dobra izbira mentorjev oziroma vodij mladinskih projektov. Nasproten model bi predstavljale spontane akcije občanov, ki bi vznikale od spodaj, projekt EPK pa bi jim le pomagal pri realizaciji.
Vmesni model bodo ponudili kurirani prostori v ljubljanskih četrtnih skupnostih, v katerih se bodo občani lahko vključili v projekte pod vodstvom izbranih mentorjev.
Poleg participacije občanov in dostopnosti umetniških vsebin različnim skupinam prebivalstva je eden od vsebinskih fokusov kandidature tudi prenos znanja in veščin, ki so se razvili v ljubljanskem kulturnem sektorju. Načrtovana izobraževanja na področju kulturnega menedžmenta, zbiranja sredstev in mreženja lahko beremo kot investicijo v nove kadre, bodisi v na novo nastalih javnih zavodih bodisi v že obstoječih društvih, ki se bodo lahko tako dvignila na bolj profesionalno raven delovanja. V kandidaturi je odnos med Ljubljano in njeno okolico zastavljen kot dialog, ki lahko manjšim občinam omogoči razvoj njihovega kulturnega sektorja, Ljubljani pa nudi premislek o lastni vlogi znotraj kulturno-ustvarjalnega sektorja na državni in regijski ravni.
Dodaj komentar
Komentiraj