»Prebral sem knjigo vašega moža, tukaj naokoli kar precej debatirajo o njej, še posebej, kateri del je boljši, bolj dragocen ... Odpira perspektive ... je ideja, ki resnično odpira nove perspektive ... Boste to povedali možu? ... Povejte mu, da mi je najbolj všeč zadnji del knjige ... buri domišljijo.«

… je rekel predsednik Franklin Delano Roosevelt o pisatelju, ki se je rodil v vasi Blato pri Grosuplju. 

....

Druga svetovna vojna je paradigmatski dogodek 20 stoletja. O tem ne velja izgubljati besed, čeprav bomo v tokratni izdaji oddaje Repetitio počeli tudi to. Naša pozornost bo namenjena prvemu medvojnemu obisku britanskega premierja Winstona Leonarda Spencerja Churchilla pri ameriškem predsedniku Franklinu Delanu Rooseveltu v Beli hiši. Churchill je Roosevelta obiskal decembra 1941 in v Washingtonu ostal vse do januarja 1942. Ob tem obisku sta državnika vzpostavila pogoje svežega zavezništva in predvsem  zasnovala zametke povojne ureditve - od širše strategije za vodenje druge vojne, ustanovitve Združenih narodov kot tudi povojne ureditve.

Na zadnji dan Churchillovega zgodovinskega obiska, 13. januarja,  je Roosevelt Churchillu pripravil presenečenje: na večerjo je povabil Louisa Adamiča z ženo Stello, pred tem pa je Roosevelt dal Churchillu Adamičevo knjigo Two-Way Passage s priporočilom, da naj prebere vsaj njen zadnji del. V zadnjem delu knjige Two-Way Passage Adamič namreč skeptično, v obliki izmišljenega dialoga, obravnava razlike med britanskim in potencialnim ameriškim pogledom na povojno ureditev Evrope. Adamič poziva ZDA, naj vstopijo v svetovno vojno, ampak ne zato, da bi pomagale Veliki Britaniji, temveč obratno, da bi Združene države Evropo rešile pred britansko nadvlado:

»V zadnjem delu Two-Way Passage sem bil nekoliko strog do Britancev. Poudaril sem, da se mi zdi, da je imperialna Britanija nezmožna odigrati konstruktivno vlogo v povojni Evropi, ki se precej razlikuje od predvojne Evrope. Trdil sem, da imajo Združene države enkratno možnost, da evropskim narodom pripomorejo k demokratični prihodnosti ... Če bi lahko spoznali, kje je naša moč. Če bi med vojno lahko prepričali Britanijo in Sovjetsko zvezo, da bi bilo pametno, če bi tudi mi dobili možnost. In ko bi jo dobili, če bi nam uspelo iskreno in pravično vzpodbuditi politično, ekonomsko in socialno demokracijo ne glede na to, koliko – z veliko začetnico - levo bi ta šla.«

Kot se je izkazalo, je knjiga Two-Way Passage,izdana sicer v prvi polovici leta 1942, napravila močan vtis na Rooseveltove. Two-Way Passage bi lahko poslovenili kot “Potovanje v obe smeri”, vendar knjiga žal ni dostopna v slovenskem jeziku. Adamič je sicer dogodke z večerje z Rooseveltom in Churchillom opisal v knjigi Dinner At The White House, ki je pri založbi Harpers izšla leta 1946 in je zadnja knjiga, ki je izšla za časa Adamičevega življenja. V slovenščini je Večerja v Beli hiši izšla leta 2000 pri založbi Mondena, prevedel pa jo je Jean Frbežar, vendar je knjigo precej težko najti - Mestna knjižnica Ljubljana ima samo en izvod, pa še ta je sedaj pri avtorju te oddaje. 

V tokratnem Repetitiu se bomo posvetili izbranim odlomkom iz prvega dela knjige, v katerem Adamič neposredno opisuje dogodke na večerji. Drugi del knjige Adamič nameni analizi odnosov med Churchillom in Rooseveltom in teoretizira o možnostih povojne ureditve, predvsem pa svari pred churchilljanskimi nastavki, ki jih je Churchill sicer neuspešno poskušal vsaditi v Roosevelta, a je do njih bil bolj dojemljiv Rooseveltov naslednik, kakor tudi kasnejši republikanski predsedniki. Adamič se je namreč zelo bal, da »združeni narodi« za Churchilla pomenijo le nevtralno oznako za »anglo-ameriško« zavezništvo in dominacijo. Adamič je takole špekuliral o razlogih, zakaj je F.D.R. dal to knjigo Churchillu v branje:

»Zakaj je F.D.R. Churchillu naročil, naj prebere mojo knjigo? Iz besed gospe Roosevelt sem čutil, da ne bo šlo samo za nedolžno debato. Je bilo kaj narobe v odnosu med predsednikom in njegovim britanskim gostom? Se o čem nista strinjala, sta se tistega popoldneva sporekla? Je Roosevelt poskušal vplivati na Churchilla in mu je moja knjiga dala vetra v jadra? Če je Churchill dobil vtis, da se je F.D.R. resnično ogrel za moje ideje, potem je napetost med njima zagotovo narasla.«

Razlogi zakaj je F.D.R dal Churchillu Adamičevo knjigo pa ne ostanejo samo na ravni špekulaciji. Tako Eleanor kot Franklin Adamiču precej neposredno povesta zakaj točno so ga z ženo povabili na večerjo:

»Veste moj prijatelj tamle čez (pokaže na Churchilla) tamle čez ne razume, kaj si večina našega prebivalstva misli o Britaniji in o njeni vlogi v življenju drugih narodov. Naše mnenje mogoče ni popolnoma objektivno... to nezaupanje, nenaklonjenost in celo sovraštvo do Britanije – revolucija leta 1981, Indija, celo burske vojne in vse ostsalo, vse to je del amerike tradicije. Američani so seveda zelo raznoliki, ampak kot skupen narod, država, nasprotujemo imperializmu - sploh ga ne prenašamo.«

Rooseveltovi so torej imeli Adamičevo delo za najbolj jasno eksplicirano idejo ameriške zunanje politike, ki bi temeljila ne na intervencionizmu in imperializmu, ampak na pluralizmu in multikulturalizmu. F.D.R. nadaljuje:

»Ti občutki z britanskega vidika morda niso najbolj verjetni; so pa naravni in upravičeni z naših vidikov- različnih naših vidikov. Moj prijatelj noče doumeti, da američani izviramo iz mešanice ras, religij in narodnosti, da ne tajimo svojih korenin, koliko pomembno je to za nas in kakšne težave to prinaša«

Gre torej za Rooseveltov strah, da Churchill ne razume čisto Ameriških nazorov in etosa in je zato povabil Adamiča. A po drugi strani se je Churchill, ki je bil sam po materi Američan, verjetno dobro zavedal ameriških idealističnih in razsvetljenskih pretenzij. Roosevelt pripoved Adamiču zaključi z vtisom, ki bi morala pretresti fanatičnega rojalista kot je bil Churchill:

»Ampak  prav dobro se spominjam, da me je približno pri sedmih letih, mati peljala v Anglijo, kjer sva videla, kako se je kraljica Viktorija v kočiji peljala po Londonski ulici, in takrat sem starko zasovražil.«

Adamič ni vedel, da bo večerjal z ministrskim predsednikom Združenega kraljestva, podobno kot tudi Churchill ni vedel, da bo večerjal z našim pisateljem: »Možakar, ki sem vam ga ravnokar predstavila, je avtor knjige Two way passage. »Da, Da« je zagodrnjal Churchill, Saj jo.. ravnokar berem.« je nekoliko zajecljal.«

Churchill je na večerji Adamiču povedal, da je prebral knjigo do polovice, do tistega dela, v katerem govori, da je nemogoče, da bi Britanija lahko sama ali na star način poskrbela za povojno ureditev. Churchill je Adamiča vprašal, ali se mu res zdi, da je prepad med ZDA in Anglijo tako širok in nepremostljiv. Adamič mu je odgovoril:

»To zaenkrat mogoče še ni očitno mesec dni po Pearl Harborju ampak elementi neenotnosti ostajajo, potencialne neenaotnosti, še vedno obstajajo. Če ne prej, bodo spet prišli na plano po vojni.«  

Ni zares študij, ki bi preučevale omenjeno epizodo ter Adamičevo mednarodno politično teorijo in pravilnost njegovih predvidevanj. Iz distance se zdi, da se je Adamič vendarle motil, in ta imperialni duh, za katerega je mislil, da je nezdružljiv z idejo Amerike, je vendarle do neke mere prevladal. Roosevelt se je po drugi strani oprl na Adamičevo vizijo pluralne zunanje politike, pomagala mu je voditi pomembnejše politične manevre kot recimo Atlantsko listino in idejo o Združenih narodih. Kot smo navedli na začetku te oddaje, je bil Roosevelt pod precejšnjim vplivom Adamičevih del.

Med Churchillovim prvim medvojnim obiskom ZDA se je torej izoblikoval odnos, ki je usodno zaznamoval drugo polovico dvajsetega stoletja. Še vedno pa je šlo za odnos, bitko volj in muh dveh velikih osebnosti. Winston Churchill, čigar vsa strategija je temeljila na »dvorjenju« ZDA v vojno, je takole opisal svoj odnos s F.D.R.-jem: »Noben ljubimec ni tako preučeval muh svoje ljubice, kot sem jaz premišljeval o muhah predsednika Franklina Delana Roosevelta.«

Churchill je vedel, da je dvorjenje ZDA edini način, da se ohrani imperij. Adamič je lucidno zaznal to izmenjavo med Churchillom in Rooseveltom:

»Smehljajoče, pa vendar brez pravega nasmeška sta se ogledovala in čutiti je bilo, da drug drugemu merita moči, preudarjata in celo izzivata k spopadu. Bila sta na vrhuncu osebne zrelosti, zrela in popolna predstavnika svojih razredov, držav in dobe. Na kocki so bile zadeve globalnega pomena in bila sta nasprotnika, ki sta se obenem privlačila - grozljivo ju je bilo gledati. Zdelo se je, kot da drug drugemu sporočata: Kako naj nocoj ravnam s teboj? Kako boš odgovoril na mojo taktiko? Kako bo to vplivalo na naše skupne interese, niti ne toliko med vojno (to je že odločeno), ampak potem? In kakšna naj bi bila po tvojem naša skupna stvar? Kaj pa Rusija? ... Rooseveltov obraz je kar naenkrat razsvetlil odkrit nasmešek, ki je bil iskren. »Si dobro spal, Winston?«  

Na večerji, ki je sicer bila izrazito neformalne narave, so se protagonisti današnje oddaje pomenkovali o raznih temah, južnoameriških diplomatih, zbadanjih med voditelji itd. Tako je denimo Roosevelt bentil nad nekim romunskim princem, dočim je Churchill stopil princu v bran. Adamič je zajedljivo zabeležil svoje vtise o Churchillovi galantnosti:

 »Pomislil sem, da iz Churchillove hvalnice Karlu veje rahel vonj po romunski nafti, in prav zanimalo me je, ali se to zdi tudi Rooseveltu.«

Še posebej je bila zanimiva izmenjava o začetkih Združenih narodov. Sedaj se skorajda mitsko govori o državah ustanoviteljicah, kater so bile ustanoviteljice in katere ne. Adamič pa je zabeležil rojstvo Združenih narodov precej manj grandiozno. Kot je zapisal leta 1946:

»Pred nekaj dnevi sem bil slučajno v New Yorku v družbi atašeja jugoslovanskega poslaništva v Washingtonu. Pozno popoldne je razlagal, kako je pred kakšnim tednom jugoslovanski minister Konstantin Fotić prejel vabilo State departmenta, da pride takoj podpisati listino, ki jo morajo objaviti ob petih. Ko je prišel tja, je Fotić naletel na dolgo vrsto čakajočih poslanikov in ministrov. Kakor on tudi mnogi med njimi niso imeli pojma, kaj podpisuje v prvi vrsti. Uradoval je eden izmed pomočnikov ministra za zunanje zadeve in strašansko se mu je mudilo končati zunanje zadeve. Fotić je bil zadnji v vrsti (Zaradi črke Y kot Yugoslavia) in je komaj utegnil prebrati listino, preden jo je podpisal, na kateri je postala Jugoslavija ena izmed članic Združenih narodov. Vse se je tako hitro odvijalo, da mu je kanilo na papir in pojavila se je velika črna packa.«

Da je bila ustanovitev Združenih narodov za obravnavana voditelja trivialnost, priča še ena anekdota iz Adamičeve Večerje: ob pomenkovanju, no ja, bolj obrekovanju različnih evropskih vladarjev, ki so bili v izgnanstvu v ZDA in Londonu, se je Roosevelt kar naenkrat zdrznil in vzkliknil:

 »Zog!... Winston, pozabila sva Zoga!!«

Adamič nadaljuje, da je Winston nabreknil ustnice, kot da bi hotel reči:

»Pa kaj zdaj?«

In soba je z izjemo Churchilla planila v smeh.

Zog je bil kralj Albanije v izgnanstvu. Prav res so njega oziroma albansko vlado v izgnanstvu pozabili povabiti k prvemu podpisu ustanovne listine Združenih narodov. A to je bilo rečeno v šali in Adamič je bil nad tem zgrožen, dasiravno se je krohotal z ostalimi:

»Medtem ko sem se smejal, sem pomislil: Preveč moči je v rokah teh dveh ... Dva vladarja! Mogoče imamo prav, ko imenujemo njuni deželi demokratični, vendar bi lahko napolnili knjige s podatki, ki jih ameriške in britanske množice ne poznajo. [...] Zadeva z listino Združenih narodov je naravnost smešna in hkrati osupljivo strašna. Domnevam pa, da je to eden izmed možnih načinov, kako sprožiti pomembne dogodke. Morda je to sploh edini možni način ...«

Adamič nadaljuje, da je bil podobno trivialno videti tudi proces odločanja o imenu Združeni narodi - Roosevelt se je pač en dan zbudil malo prej, da razmisli o imenu. Adamič nadaljuje:

“Ko je Roosevelt prežvečil vsa možna imena, se je odločil za izraz Združeni narodi, ki ga je zaradi prepričljivosti in enostavnosti tudi predlagal. Hotel pa je slišati še mnenje ministrskega predsednika, ki se je ravno takrat kopal. Prišel je do vrat kopalnice, pozdravil gosta in ga takoj, ko je njegova namiljena glava pogledala iz vode, nagovoril: »Kaj pa Združeni narodi?« Ministrski predsednik se je spet potopil v vodo, da bi iz oči spral ostanke mila, stresel z glavo in pritrdil:”

»Prav!«  

Tema pogovora na večerji je bil tudi odnos s tako imenovanimi »sovražnimi priseljenci«, torej državljani ki imajo korenine iz držav, s katerimi so bile ZDA v vojni. Adamič je na večerji zagovarjal  dolžnost, ki jo imajo ZDA do varovanja priseljencev, še posebej tistih iz Japonske. Adamič je tako zabeležil naslednjo izmenjavo:

»Franklin,« je rekla Eleanor Roosevelt s posebno visokim glasom, »nekaj moramo narediti s tujci. Ljudi preganjajo in nadlegujejo. K nam prihajajo nova in nova vznemirjajoča poročila o krivicah. Nekaj enostavno moramo storiti ... približno milijon jih je, Nemcev, Italijanov in Japoncev – ki jim zdaj rečemo sovražni tujci. Nekaj jih je nevarnih in oddelek za pravosodje bo poskrbel zanje; večina pa – in to velika večina k sreči – pa je zvesta Združenim državam Amerike.«

Churchillov odgovor je bil pomenljiv:

»Verjetno bi vas  zanimalo, kaj smo naredili v Veliki Britaniji ... predvidevam, da boste storili to, kar smo storili mi. Enostavno smo ločili koze od ovc – pozaprli koze in uporabili ovce.«

Adamič je odgovoril, da je migrantska delovna sila tista, ki skrbi, da bo vojska v prihajajoči vojni imele potrebno opremo, medtem ko so državljani vpoklicani. Adamič je bil sicer med vojno eden izmed redkih posameznikov, ki se je v ZDA vneto in javno boril proti internaciji Japoncev.

...

Velik del druge polovice knjige Dinner At The White House Adamič posveti razčlembam Churchillove zgodovine in metode ter kritičnim pomislekom o usodi sveta, če bi prevladal Churchillov duh. Ob izidu je bila Dinner At The White House poslana na naslove vseh poslancev angleškega parlamenta, Churchill pa je Adamiča tožil zaradi domnevno napačnega navedka na strani 151-152. Tam je Adamič navedel, da so Churchillovi interesi v Grčiji povezani z neko banko, ki naj bi zdajšnjega ministrskega predsednika v mladosti rešila bankrota. Sedaj Churchill podpira tisto politično opcijo, ki si prizadeva za odplačevanje kredita.  Adamič je Churchillovo tožbo opisal bratu Francetu:

»Jaz nisem imel posla s Churchillovo tožbo. Bila je neka pomota, ki je v glavnem krivda mojih založnikov. Oni so to meni priznali privatno in jaz sem jim dal oblast, da stvar rešijo čim hitrejše in ugodnejše zase. Mene bo stvar stala kakšnih 1000 $, njih 20.000 dolarjev. Ali kar se mene tiče, je to poceni, vsaj vem, da ga je knjiga silno vjezila. Baje me je preklinjal v parlamentu. Neki laburist mi je tako pisal. Knjiga je deloma povzročila upor proti Bevinovi politiki, ki je pravzaprav Churchillova politika ... Stvar je končana in Churchill naj gre k vragu.«

Preostanek Adamičeve knjige Večerja v Beli hiši predstavlja ostro kritiko Churchillove politike. Dejstvo je, da je Adamičevo knjigo Churchill prebral in se pritožil samo glede enega navedka, za katerega mu ni bilo treba dokazati, da je napačen, saj se je založba pogodila. Adamič leta je 1946 napisal ostro kritiko o enem izmed zmagovalcev druge svetovne vojne, posledična tožba je botrovala določeni distanci, ki so jo do Adamiča zavzele založbe. To naj bi poleg spremenjene politične klime botrovalo stiski, ki ga naj bi ga pripeljala do  domnevnega samomora. Vrag torej ni vzel Churchilla.

Adamič tistega januarja 1942 ni bil prvič v Beli hiši. Na avdienci pri Rooseveltu je bil že leta 1940 kot član odbora za obrambo. Vprašati se moramo, kako to, da je Adamič, priseljenec in pisatelj obskurnih tem pristal v Beli hiši, v krogu dveh najvplivnejših ljudi 20. stoletja.  Znano; ponarodelo je, da je Louis Adamič uspešen ameriški pisatelj slovenskega izvora, da je bil kronist delavstva in zagovornik ameriškega multikulturalizma. kot  Radi ponavljajo literarni zgodovinarji. Manj pa je znan obseg Adamičevih del in vpliv, ki ga je imel v svojem času, pravzaprav ga lahko imamo za enega najbolj vplivnih javnih intelektualcev v medvojni Ameriki. Adamičeve  knjige so se tiskale in ponatiskovale v stotisočih izvodih. Prva knjiga Dinamit velja za prvo knjigo o zgodovini ameriškega delavskega boja, napisano za široke množice, in je upravičeno postala uspešnica. Adamičeva druga knjiga, literarno-biografski roman Smeh v džungli je Adamiču prinesel nadaljnji uspeh in Guggenheimovo štipendijo, s katero je lahko obiskal Jugoslavijo in se proslavil s knjigo Vrnitev v rodni kraj. Vrnitev v rodni kraj je bila večkrat ponatisnjena in takoj prevedena v ducate jezikov.

Lahko si predstavljamo, da ni človeka v ZDA, ki bi zavrnil vabilo zakoncev Roosevelt. A vendar je F.D.R. izbral Adamiča kot tistega misleca, ki bi za slovo poskusil vbiti v Churchillovo glavo idejo drugačne svetovne ureditve, kot si jo je lahko zamislil čokati torijec. Podobno si lahko razlagamo, zakaj je Adamič neznan; v ZDA se je iz enega najbolj branih avtorjev čez noč spremenil v obskurno osebo in tudi Adamičevo pričevanje po pravilu ni del uradnih biografij, ki sicer do potankosti analizirajo prvo potovanje Churchilla v ZDA. Adamič je bil zagovornik in prerok neke drugačne Amerike, ta Amerika pa je umrla in umrl je spomin na Adamiča. Pri nas ima Adamič prav tako status literata, uspešnega ekspatriota in kar je še ostalih literarnozgodovinskih floskul. Špekuliram, da je Adamiča Roosevelt tako čislal, ker je bil zagovornik, borec, kronist in poet new deala. Podobno pa tudi predvidevamo, da je imaginarij new deala izginil. Zdi se, da se je uresničil Adamičev strah in da je churchillovska realpolitika pod novim imenom in pod novim žezlom še kako preživela. Preživela tako Adamiča kot Roosevelta. Tretja stavba Evropskega parlamenta se imenuje Winston Churchill, eno izmed prvih dejanja Donalda Trumpa pa je bilo, da je v Ovalno pisarno vrnil doprsni kip Winstona Churchilla.

...