Ruska kontrarevolucija 1996

Ruska kontrarevolucija 1996

Oddaja
10. 2. 2019 - 20:00

Dobrodošli v ponovni ediciji oddaje Repetitio. Danes se bomo posvetili ruskim predsedniškim volitvam leta 1996. Osredotočili se bomo na dogodke, ki so Rusijo pripeljali v stanje, v katerem je bila leta 1996, na predvolilno obdobje, epsko bitko med Borisom Nikolajevičem Jelcinom in Genadijem Andrejevičem Zjuganovom in nepričakovano zmago Jelcina ter posledice le-te.

Oglejmo si najprej situacijo Rusije v prvem mandatu Borisa Jelcina. Sesutje Sovjetske zveze, ki se je zgodilo kmalu po začetku Jelcinovega prvega mandata, je bilo za Ruse velik šok. Mihail Gorbačov je leta 1991 izvedel posvetovalni referendum o obstoju Sovjetske zveze, na katerem je več kot 70 odstotkov državljanov odgovorilo, da še vedno podpirajo obstoj Sovjetske zveze. Seveda mnenje naroda ni bilo tako pomembno, demokratizacija in liberalizacija Rusije pa sta bili v Rusiji politično vsiljena konstrukta. Ko je Jelcin leta 1991 prvič postal predsednik Rusije, je bila država, ki jo je vodil, šibka in razdeljena. Jelcin je situacijo znal dobro izkoristiti. Leta 1991 je v parlamentu zahteval, da mu zaradi gospodarske krize in kritičnega stanja države izdajo enoletna pooblastila, pod katerimi bi lahko brez soglasja parlamenta sprejemal zakone. Parlament je ugodil Jelcinovi prošnji in tako sta se izvršna in zakonodajna oblast podredili predsedniku države, ki mu ni bilo treba odgovarjati nobeni politični instituciji v državi. Jelcinu se nihče ni uprl, ker je takrat še užival podporo ljudstva kot branilec demokracije pred starim in osovraženim sistemom. Odsotnost nadzora, ki jo je užival v prvem mandatu, pa mu je omogočila, da je pričel tudi s pospešeno privatizacijo. Po odstopu Gorbačova je bila pot za privatizacijo prosta in prva stopnja privatizacije je vključevala 225 000 družb v lasti države. Privatizacija je v Rusiji ustvarila novo elito in počasi, a zanesljivo zniževala obseg srednjega razreda, ki ga danes v Rusiji skorajda ni več.

Leta 1996 so lahko Rusi prvič v zgodovini v sorazmerno demokratičnem volilnem procesu izbrali svojega predsednika. To je bilo pomembno ne le zaradi zgodovinskih razlogov in totalitarnih režimov, ki so prežemali svet v prvi polovici 20. stoletja. Volitve so bile veliko pomembnejše zaradi velike moči, ki jo poseduje človek na poziciji ruskega predsednika od leta 1991 naprej. Predsednikove uredbe so popolnoma zavezujoče in jim lahko nasprotujeta le večina v parlamentu in ustava. Ruske predsedniške volitve so potekale 16. junija 1996, drugi krog volitev pa je potekal 3. julija. Glavna kandidata za zmago na volitvah sta bila dosedanji predsednik Boris Jelcin, ki je kandidiral kot neodvisni kandidat, in ”ljudski” favorit iz Komunistične stranke Genadij Zjuganov.

Dandanes je Jelcin neke vrste ruski heroj, o njem v Rusiji govorijo le dobro, zaslužil si je tudi lasten muzej v tako imenovanem Jelcinovem centru v rojstnem Jekaterinburgu. Kljub temu  njegovo ponovno zmago na volitvah 1996 obkrožata skepsa in grenek priokus. Res je, da je Jelcin skoraj ruski svetnik, saj mu je na volitvah 1996 uspel čudež. Poleg vseh razlogov za zmago, ki jih bomo obdelali v današnji oddaji, je znano, da se je Jelcin med kampanjo vrnil od mrtvih. Proti koncu kampanje ga je zadel infarkt in Zjuganov je že slavil ter zahteval mnenje neodvisne zdravniške komisije o tem, ali je Jelcin sploh opravilno sposoben. Kljub vsemu se je nekaj dni pred volitvami bledega obraza v televizijskem intervjuju pojavil Jelcin, novinarji pa so razširili novico o zlobnih podtikanjih komunistov.

Ko je Jelcin v začetku leta 1996 napovedal ponovno kandidaturo, so napovedi kazale, da bo izgubil. Javno mnenje o njem je bilo zelo slabo, širile so se tudi govorice, da bo Jelcin prestavil ali celo odpovedal volitve, kar se na koncu seveda ni zgodilo. Pred in med predvolilno kampanjo je Jelcin doživel več političnih ponižanj, kar je zelo škodljivo vplivalo na njegovo politično javno podobo. Decembra 1995 je Komunistična stranka Ruske federacije po izidu parlamentarnih volitev dosegla prevlado v državni dumi. Januarja 1996 so čečenski uporniki zasegli več tisoč talcev v Dagestanu, Jelcinov odziv na situacijo pa je bil ocenjen kot porazen. Poleg tega je veljalo, da je porazen tudi Jelcinov nadzor nad ekonomijo, saj se je v obdobju njegovega predsedovanja gospodarstvo krčilo, veliko delavcev pa je ostajalo brez plače po več mesecev. Do začetka leta 1996 je bila njegova javna podoba tako uničena, da je v javnomnenjskih anketah in napovedih rezultatov volitev zasedal peto mesto z le osmimi odstotki podpore. Medtem je vodilno mesto po napovedih z 21 odstotki podpore zanesljivo zasedal vodja Komunistične stranke Genadij Zjuganov. Zjuganov je imel tudi podporo več zahodnih voditeljev in medijev.

Med samo kampanjo so Jelcinovi nasprotniki aktivno kritizirali njegovo uporabo državnih sredstev za financiranje programov, na primer pokojnin, ki bi mu zagotovili volilne glasove. Jelcin je namreč s predsedniškega položaja poskušal uresničevati svoje volilne obljube za prihodnjo kampanjo, kar seveda ni prepovedano in dandanes nemalokrat videno. Jelcinova ekipa je v medijih pojasnjevala, da le opravlja svojo službo, a njegovi nasprotniki so bili trdno prepričani, da s svojo nenadno aktivnostjo ob iztekanju mandata le kupuje glasove in poskuša popraviti slabo javno podobo. Med kampanjo pred drugim krogom volitev se je oglasil tudi sam Zjuganov, ki je v pismu, ki ga je naslovil na parlament, Centralni volilni komite in na medije, Jelcina obsodil kupovanja glasov z denarjem, ki bi ga bilo treba nameniti neizplačanim plačam. Prav tako je zatrjeval, da so bile iz državnega sklada za Jelcinovo kampanjo namenjene desetine milijard rubljev. Prav tako naj bi Jelcin izvajal pritisk nad lokalnimi voditelji, da so le-ti sodelovali pri njegovi kampanji. Po mnenju Zjuganova bi bilo treba postaviti vprašaj pod rezultate volitev.

Jelcin je kljub vsem obtožbam, obupnemu stanju države po njegovem petletnem mandatu in slabi javni podobi na volitvah v drugem krogu zmagal. Zanj je volilo 54,4 odstotka volivcev, medtem ko je Zjuganov prejel 40,7 odstotka volilnih glasov. Kako je prišlo do tega, bomo poskušali objasniti v nadaljevanju.

Nadaljujemo z razlago Jelcinove zmage na volitvah 1996. Eden izmed glavnih znanih razlogov za Jelcinovo zmago je izrazito pro-Jelcinovsko poročanje medijev. V času predvolilne kampanje 1991 je imela Rusija le dva glavna televizijska kanala, od katerih je RTR Jelcina podprl, Ruska javna televizija ga je kritizirala. Na volitvah 1996 nasprotno nobena medijska hiša ni bila kritična do Jelcina. V svojo kampanjo je uspešno vključil nacionalne televizijske kanale in večino časopisnih medijev, ki so delovali kot agentje za njegovo kampanjo. Zanimiva je analiza medijske pristranskosti, ki jo je izvedel Evropski inštitut za medije. V analizi so ugotovili, da je bil Jelcin deležen 53-odstotne pokritosti v medijih, medtem ko je Zjuganova pokrivalo le 18 odstotkov medijev. Pri vrednotenju pristranskosti novic so vsakemu kandidatu dodelili eno točko za pozitivno novico in odšteli točko za negativno novico. V prvem krogu volitev je Jelcin dosegel 492 točk, Zjuganov -313 točk, v drugem krogu volitev pa je Jelcin dosegel 247 točk, Zjuganov zopet negativnih -240 točk.

Televizijske mreže so razen Zjuganova marginalizirale vse Jelcinove nasprotnike in tako pomagale ustvariti vtis, da obstajata samo dva možna kandidata. Mediji so v podporo Jelcinu pričeli izvajati tudi antikomunistično kampanjo: Kommersant, eden najvidnejših poslovnih časopisov v državi, je denimo objavil prilogo z  antikomunistično vsebino, naslovljeno Не дай Бог! (Ne daj Bog!). Prilogo so vsi državljani prejeli brezplačno v svoj nabiralnik. Na ORT, ruski javni televiziji, je bil ustvarjen poseben odbor, ki je bil zadolžen za načrtovanje maratona antikomunističnih filmov in dokumentarnih filmov, ki so bili predvajani pred volitvami.

Mediji so pod vodstvom Mihaila Lesina, Jelcinovega svetovalca za odnose z javnostjo, ki je bil kasneje Putinov svetovalec, volitve prikazali kot za Rusijo usodno izbiro, s katero bo narod izbiral med Jelcinom in “vrnitvijo totalitarizma”. Mediji so v primeru zmage komunistov svoje bralce strašili celo z možnostjo nove državljanske vojne. Mediji so kasneje odločitev za podporo Jelcinu obrazložili s strahom, da bi komunistična vlada ukinila svobodo tiska. K medijski podpori Jelcina je pripomoglo tudi to, da je imela njegova vlada v lasti dva nacionalna televizijska kanala in zagotavljala večino sredstev za večino neodvisnih časopisov. Jelcinova vlada in župan Moskve Jurij Lužkov sta uporabila svojo politično moč in lastnike, založnike in urednike ”opomnila”, da lahko organizirata kontrolo licenc za tisk in najemnih pogodb. Obstajajo tudi dokazi neposrednih plačil medijem za pozitivno pisanje, tako imenovano “dolarsko novinarstvo”.

Jelcinu je uspelo pridobiti podporo ruske gospodarske elite, ki je sodelovala pri njegovi predvolilni kampanji, vključno s podjetniki, ki so vodili medijske korporacije. Med njimi je bil Vladimir Gusinski, medijski tajkun in lastnik banke Most Bank ter lastnik prvega neodvisnega TV kanala NTV. NTV je bila pred kampanjo kritična do Jelcinovih dejanj v Čečeniji, a je med volilno kampanjo spremenila način pisanja o Jelcinu. Kampanji se je pridružil tudi direktor NTV in svoj medij vodil v precej očitnem konfliktu interesov. V začetku leta 1996 sta se Gusinski in njegov politični tekmec Boris Berezovski, predsednik odbora ORT, celo odločila, da bosta pozabila na svoje spore in bosta raje skupaj podprla ponovno izvolitev Borisa Jelcina.

Do sredine leta 1996 je Jelcin zaposlil ekipo finančnih in medijskih oligarhov, ki so financirali njegovo kampanjo in zagotavljali ugodno medijsko poročanje o predsedniku na nacionalni televiziji in v vodilnih časopisih. Na takšen način so se oligarhi Jelcinu zahvalili za zasluge, ki so jih od predsednika prejeli v začetku privatizacijskih postopkov. Poleg tega je Jelcin februarja za nadaljnje zagotavljanje doslednega poročanja v medijih odpustil predsednika Državne televizijske in radijske hiše in ga nadomestil z Eduardom Sagalaevom.

Medtem ko je protikomunistična projelcinska medijska propaganda zagotovo prispevala k Jelcinovi zmagi, zagotovo ni bila edini dejavnik. Podobna protikomunistična medijska pristranskost pred parlamentarnimi volitvami leta 1995 namreč ni uspela preprečiti komunistične zmage. Poleg tega je Jelcin sam zmagal na predsedniških volitvah leta 1991 kljub medijski pristranskosti do njega.

Še vedno govorimo o Jelcinovem volilnem triumfu. Jelcin v predvolilni kampanji po kasnejših analizah ni upošteval številnih predpisov. Analiza je pokazala, da je Jelcin za kampanjo porabil veliko več financ, kot bi jih lahko po pravilih o omejitvah porabe finančnih sredstev finančnih sredstev. Ocene kažejo, da je Zjuganov za svojo kampanjo porabil okoli 3 milijone dolarjev, medtem ko je Jelcinova kampanja stala okoli 2 milijardi dolarjev. Prav tako je Jelcin kršil zakon proti oglaševanju pred 15. marcem. Po volitvah je bila sprožena preiskava o finančni goljufiji pri izvajanju Jelcinove kampanje. Čeprav je bilo ugotovljenih več primerov poneverb, ne obstaja noben dokaz, da so le-te vplivale na izid volitev.

Centralna volilna komisija Ruske federacije je ugotovila, da so bili rezultati drugega kroga volitev iz avtonomne republike Mordovije ponarejeni. Veliko glasov, oddanih za Zjuganova, je bilo zabeleženih kot "Proti vsem kandidatom". Rezultate iz Mordovije so naknadno popravili. Ponarejanje rezultatov se je zgodilo tudi v Dagestanu, etnični republiki, v kateri so se v drugem krogu rezultati drastično razlikovali od tistih v prvem krogu. V prvem krogu je v tem okraju z veliko prednostjo vodil Zjuganov, v drugem krogu pa se je število glasov, namenjenih njemu, zmanjšalo za skoraj polovico. V tem primeru je volilna komisija upoštevala rezultate prvega kroga volitev. Ponarejanje rezultatov pa so odkrili tudi v avtonomni republiki Karačaj-Čerkeziji. Končni  rezultat so po odkritih goljufijah popravili, a je ta zmago še vedno prinesel Jelcinu. Poneverb rezultatov naj bi bilo še več, kot jih je odkrila Centralna volilna komisija, in po mnenju nekaterih so ravno te poneverbe Borisu Nikolajeviču Jelcinu prinesle zmago. V skoraj vseh manjših etničnih republikah je bil rezultat v drugem krogu popolnoma drugačen od tistega v prvem krogu volitev.

Tretji vpliv na zmago Jelcina je po mnenju mnogih vmešavanje ameriške politike in ameriškega predsednika Billa Clintona v predvolilno kampanjo in ruske volitve 1996. Združene države Amerike so podprle Jelcina. Clinton je v namene Jelcinove predvolilne kampanje dosegel, da je Mednarodni denarni sklad Rusiji namenil posojilo oziroma "nujno infuzijo" v višini 10,2 milijarde dolarjev. Ta denar je med volilno kampanjo izginil, saj je bil namenjen kupovanju glasov za Jelcina. Jelcin se je zavedal, da je njegova volilna baza prozahodna, zato je vplival na Clintona, da je le-ta v medijih govoril o pozitivnem prehodu Rusije v demokracijo v času predsedovanja Borisa Jelcina. Jelcin je verjel, da bo to vplivalo na podporo njegovih volilcev.

Vredno je, da si ogledamo, kaj je Rusiji prinesla izvolitev Borisa Nikolajeviča Jelcina. Po zmagi je Jelcina čakala operacija srca, po kateri je dolgo okreval. V Rusiji so medtem vse večji vpliv pridobivali oligarhi, gospodarstvo se je počasi, ampak vztrajno približevalo bankrotu, ki se je zgodil leta 1998, v neosvojeni Čečeniji pa so se krepile sile, ki so v letu 1999 organizirale napad na drugo severnokavkaško regijo – Dagestan, kar je resno postavilo pod vprašaj ohranitev ozemeljske celovitosti države. Ob upoštevanju tega ozadja je negativno mnenje o volitvah popolnoma jasno. Ne glede na vse je bilo po mnenju mnogih strokovnjakov le malo verjetno, da bi se kljub zmagi Zjuganova Rusija še kdaj lahko vrnila v sovjetsko preteklost.

V prvih letih privatizacijske sheme Čubajs-Jelcin se je pričakovana življenjska doba ruskega moškega zmanjšala s 65 let na 57,5 leta, pričakovana življenjska doba žensk pa s 74,5 v letu 1989 na 72,8 leta v letu 1999. V času njegovih mandatov se je ruski kapital vsak mesec zmanjšal za 1 do 2 milijardi dolarjev. Ruska proizvodna sredstva so se med letoma 1989 in 2001 zmanjšala za približno 8 odstotkov. Povečal se je tudi odstotek ljudi, ki so živeli z 1 dolarjem na dan. Drastično se je povečalo število ljudi, ki so živeli v revščini.

Po letu 1996, ko je bil odstranjen strah pred vrnitvijo komunistov, se je pričela odprodaja naftnih podjetij. Zaradi finančnega zloma leta 1998 in devalvacije rublja so izginili prihranki več kot deset tisoč ruskih družin. Sledilo je obdobje velike recesije. V obdobju od leta 1992 do leta 1998 se je ruski BDP zmanjšal za polovico, kar se v Rusiji ni zgodilo niti v času nemške invazije med drugo svetovno vojno. V času Jelcinovega mandata je stopnja umrljivosti v Rusiji dosegla stopnjo, podobno tisti v času vojne. Največ smrti so povzročili zastrupitev s hrano, srčni napadi zaradi izgorelosti, pomanjkanje dostopa do osnovnega zdravstvenega varstva in epidemija samomorov. Po napovedih Jelcinovih sodelavcev bi izvolitev komunistov pomenila državljansko vojno, a izvolitev Jelcina je pomenila dokončni padec socialne države in vzpon lažne demokracije, ki se jo Rusija še do danes ni otresla.

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.