Slovenci, poslušajte, govori OF

Spoštovane tovarišice in tovariši, pozdravljene, pozdravljeni. V pričujočem terminu Repetitia se pridružujemo slavljenju kričečega glasu odpora, ki je odmeval iz radijskih sprejemnikov domov okupirane Ljubljane. Jutri, na predvečer kulturnega praznika, bo minilo natanko 80 let, odkar je ilegalna radijska postaja Osvobodilne fronte – bolje poznana pod imenom Radio Kričač – poslušalcem z enournim umetniškim programom dvignila odporniški duh. Prav v tej uporniški tradiciji Odprta radijska umetniško-teoretska raziskovalna platforma RADAR skupaj s Platformo Ljubljana Odprto Mesto (LOM) ter Platformo za literaturo, zvočenje in performans IGNOR na jutrišnjo obletnico pripravlja niz podvigov, incidentov, prizorov in obredov.

Ob vsem slavljenju, ki bo sledilo, pa je vloga dotičnega prispevka, da se v skladu s še eno tradicijo – govorimo seveda o nekoliko manj slavni tradiciji oddaje Repetitio – poda v preteklost in razgali zgodovinski razvoj Radia Kričač. Da bi razumeli vlogo in pomen uporniških glasilk, bomo morali – kot vselej – stopiti nekaj korakov nazaj in svoje brčice brezsramno namočiti v mineštro evropske politike v letu 1941. Bil je to namreč ravno čas ranjenega ponosa fašističnih sil. Imperialistični zavojevalci so po neuspehu podreditve Združenega kraljestva in ob pripravah na invazijo Sovjetske zveze svoje oči požrešno uperjali proti uporniški Grčiji in neopredeljeni Kraljevini Jugoslaviji. Slednja je po dolgotrajnih pritiskih kolebavo pristopila k trojnemu paktu, s sramotno uklonitvijo pa sprožila demonstracije, državni udar ter menjavo oblasti. Kot smo gotovo že večkrat slišati, naj bi popolnoma razjarjeni Hitler sklenil izučiti balkansko državico. Vojaške sile Tretjega rajha, Kraljevine Italije in Kraljevine Madžarske so tako 6. aprila 1941 družno napadle južnoslovansko očetnjavo in si jo pokorile v sramotnih enajstih dneh. 

Kakor bi slovenski živelj ne bil dovolj ponižan že z Rapalsko pogodbo, ki mu je po prvi vojni v korist Italije iztrgala Goriško in Istro, je naposled italijanska zastava naduto zaplapolala še na pročelju Ljubljanskega gradu. Sramota je bila neizmerna. Kranjska prestolnica je bila skupaj z Ljubljansko kotlino ter deli Notranjske in Dolenjske združena v Ljubljansko pokrajino, organizacijska enota pa kmalu tudi uradno priključena Kraljevini Italiji. Po neplodnem mešetarjenju meščanskih strank je bila na pobudo Komunistične partije Slovenije ob sodelovanju predstavnikov krščanskih socialistov, Sokolov in kulturnih delavcev z namenom organizacije aktivnega odporniškega gibanja v Rožni dolini 26. aprila ustanovljena protiimperialistična Osvobodilna fronta. 

V Kraljevini SHS je bilo sicer že ob koncu leta 1920 z zakonom prepovedano delovanje vsakršne komunistične in druge rušilne propagande, kot so se izrazili. S tem je Komunistična partija Jugoslavije, ki je bila – vsaj glede na volitve nekaj mesecev poprej – tretja najpopularnejša stranka v državi, izgubila možnost delovanja v parlamentu. Še več, stranka je bila odtlej obsojena na izključno podtalno delovanje. Kot smo lahko videli tudi v menda the balkanski seriji – Sence nad Balkanom –, se je tako že v dvajsetih in tridesetih letih v Jugoslaviji močno razbohotila podzemna infrastruktura za politično agitacijo. Nič nenavadnega torej, da je bilo ljubljansko podtalje že od prvega dne okupacije prežeto z bolj ali manj naoljeno mrežo tiskarn, javk in nabavnega omrežja. Kot močno propagandno orožje pa se je ravno v tem času začel uveljavljati radio. V teh okoliščinah je bil tako sredi leta 1941 ustanovljen radijski sektor Osvobodilne fronte.

Menda je na tem mestu vendarle vredno poudariti, da je edini tedanji ljubljanski radio – Radio Ljubljana – ob okupaciji prešel v roke italijanske radijske službe, ki sporočilom narodnoosvobodilnega boja milo rečeno ni bila preveč naklonjena. Za delovanje radijskega sektorja Osvobodilne fronte je bilo tako najprej treba dobiti lastni radijski oddajnik. Organizacijo je na svoja pleča prevzel prekaljeni komunist Milko Goršič, ki se je ponašal z dolgoletnimi izkušnjami s pripravami podtalnih tehnik. Ker oddajniki v okupirani Ljubljani niso bili v prostem dostopu, so morali narediti svojega.

Goršič je tako k izdelavi povabil mladega inženirja elektrotehnike Rada Luznarja. S tem pa težav še ni bilo konec. Izzive je predstavljala tudi nabava materiala za izgradnjo radijskega oddajnika. Okupatorske oblasti so namreč skrbele, da določena gradiva, med njimi očitno tudi radijska, niso bila prosto dostopna. Material je za podtalneže mimo oblasti naposled priskrbelo podjetje Radio na Miklošičevi cesti in Luznar je lahko začel z izdelavo. Večino dela je mladi inženir opravil na seminarju na elektrotehniški fakulteti. Čudaški samotar, kakršen naj bi bil po pričevanjih sošolcev, je v svojem kotičku počasi, a vztrajno izdeloval radijski oddajnik. Nikomur na seminarju naj se ne bi niti sanjalo, kaj sestavlja. Ko se je izdelek približeval končni obliki, se je zaradi dozdevne nevarnosti Luznar preselil h kolegu Rudolfu Bercetu na Muzejsko ulico, kjer je do oktobra dokončal aparat.

Radio Kričač je tako na prizorišče druge svetovne vojne v Ljubljani stopil kot radijska postaja Osvobodilne fronte. Glede na zaskrbljujoče odnose med italijanskimi okupatorji in narodnoosvobodilnim gibanjem je bržkone samoumevno, da je radijska postaja program oddajala ilegalno. Delovanje Kričača je sicer še vedno, kot je to veljalo že nekoč, zavito v tanjčico skrivnosti, da ne rečemo raje kar prepuščeno pozabi. Ohranjenega je namreč bore malo zgodovinskega gradiva. Bolj ali manj zadovoljivo sliko je mogoče sestaviti iz obstoječih fragmentarnih podatkov, ki jih povečini sestavljajo zlasti spomini sodelavcev in poslušalcev medija, razne legalne in nelegalne tiskovine ter poročila italijanskih ali uporniških oblasti.

Nasprotujoče si informacije moremo denimo brati že v poskusih določitve datuma začetka oddajanja radijskega programa. Nekatera pričevanja so začetek postavljala že v september, druga v oktober ali november, nekatera celo v december. Šele po temeljitejšem raziskovanju se je kot datum – kaj bi rekli, uradnega – začetka oddajanja Radia Kričač uveljavil 17. november. In zdi se, da je že prvi kričačev glas dosegel tudi nezaželjena ušesa. Že naslednji dan, se pravi dan po prvi uradni oddaji, so oblasti na tehniški fakulteti v Ljubljani izvedle obsežno policijsko preiskavo. Aretiranih je bilo 29 študentov, ki so bili po zagovoru pred sodiščem oproščeni, tehniška fakulteta pa je do nadaljnjega ostala zaprta.

Glede na vojaško poročilo so italijanske oblasti 27. novembra določile posameznika, ki bo vsak večer beležil oddajanje tajne radijske postaje. Poleg tega so okupatorji skušali s triangulacijo odkriti tudi lokacijo oddajanja. Trodelna radijska aparatura, sestavljena iz usmerjevalnika, oddajnika in modulatorja, je bila vsled manjših dimenzij prenosljiva, kar je omogočilo skrivno premikanje z ene lokacije na drugo. Varno delovanje Radia Kričač je zagotavljala široka mreža Ljubljančanov, ki so glasilkam odpora omogočali oddajanje iz svojih domov. Spovedna so tudi pričevanja radijskega napovedovalca, Milana Osredkarja, ki se je spominjal, kako so oddajali včasih v shrambah, po sobah, v spalnicah, kabinetih, omarah in celo za to posebej zbitem lesenem zaboju na podstrešju. Glede na ohranjene podatke je Kričač v svojem skoraj šestmesečnem delovanju oddajal vsaj petdesetkrat, in sicer iz vsaj petintridesetih posameznih ljubljanskih domov, katerih mnogi so bili v desetletjih po drugi svetovni vojni označeni s spominskimi ploščami, ki jih krasijo še danes.

Nenehno menjavanje lokacije oddajanja in neuspehi triangulacije pa niso zamajali odločnosti italijanskih okupatorjev. Ti so se do naslova Kričača sklenili dokopati tudi s postopnim izkljapljanjem dovoda toka v posamezne dele mesta. Ko bi se ob prekinitvi energije v določenem delu mesta prenehalo tudi oddajanje Kričača, bi se s tem v teoriji približali tudi kraju zločina. Podtalneži pa so bili vendarle bolj prefrigani. Iz pasti so se rešili s predelavo radia, ki se je po nadgradnji ob izklopih javne električne povezave napajal s pomočjo akumulatorja. Tok naj bi bil po pričevanjih med oddajanjem večkrat prekinjen, a je bil preklop na akumulator brezhiben. Ljubljansko odporniško gibanje je bilo pripravljeno na najhujše. Kmalu je zaživel tudi Kričačev dvojnik, ki je skrit v posebnem bunkerju čakal, da leteče zamenja prototip v primeru, da bi ta padel v lepljive roke okupatorja. 

*****

Pozdravljene in pozdravljeni ponovno v oddaji Repetitio, ki jo posvečamo zgodovinskemu razvoju Radia Kričač. Doslej smo, upamo, vsaj za silo pojasnili zgodovinski kontekst in prikazali križev pot do vzpostavitve ilegalne radijske postaje v okupirani Ljubljani. Nekoliko manj ali bolje rečeno skoraj nič pa še nismo rekli o samem programu uporniškega radia. Le kako je torej ta konkretno izgledal? 

Če smo v prejšnjem odstavku napovedali oprijemljivejši prikaz programa uporniškega radia, vas moramo že takoj zatem vsaj deloma razočarati. Izvirna besedila radijskih oddaj v slovenščini kljub požrtvovalnim poskusom arhiviranja žal niso ohranjena. A zgodovina je polna ironije. Za edine doslej znane ohranjene zapise o vsebini posameznih prenosov se moramo zahvaliti ravno italijanskim vohljaškim silam, ki so skrbno vlekle na ušesa in si zabeležile programe dvajsetih oddaj. Ravno ti, sicer pomanjkljivi italijanski prevodi originalnih slovenskih izvedb, nam tako služijo za ilustrativen vpogled v strukturo in vsebino programa.

Gradivo za izvedbo Kričačevega programa je sicer pripravljalo uredništvo, ki so ga ob glavnem uredniku, Prežihovem Vorancu, sestavljali še pravnik Miro Jeršič, pesnik Fran Albrecht in pedagog Rudolf Kobilica. Četverici se je nekoliko pozneje pridružil še laični teolog in književnik Jože Dolenc. Naloge članov uredniškega odbora so določili na prvem sestanku, ki je potekal v začetku novembra. Dolžnost je od členov redakcije velela sledenje tujim radijskim postajam in zbiranje poročil o stanju na bojiščih. Z ušesi naj bi, kot so zapisali po spominu, strigli tudi za govoricami in skrbno česali izdano časopisje. Vsak torek in petek so se člani uredništva sestali in na podlagi zbranega gradiva oblikovali vsebino vsakokratnega oddajanja.

Člani uredniškega odbora so pisali kulturna, notranja in zunanja poročila. Skrbeli so za propagando, pisali so polemične prispevke, navodila, povzetke in okrožnice za delo na terenu, podajali so preglede izbranih političnih, vojaških in drugih akcij. Poleg resnejših vsebin so skrbeli tudi za smeh in zabavo. Po besedah uredniškega odbora je gradivo za zajebancijo pogosto priskrbel kar sam italijanski okupator. Besedilo programa je pred etriranjem vedno pregledal tudi eden izmed članov politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Vlogo je običajno izpolnil kar Boris Kidrič ali kak drug partijski veljak, ki je bil dosegljiv v tedanjih vojnih pogojih. Pripravljena in pregledana vsebina pa je naposled na krilih skrivne kurirske službe romala v roke napovedovalcev.

Skoraj vsaka oddaja je vsebovala poročilo o vojaškem položaju na ruski fronti. Sporočila so bila povečini splošna, le občasno pa so prinašala tudi konkretne podatke. Da je bilo težišče poročanja na ruski fronti, ni nikakršno naključje. »Ravno zaradi vojaških uspehov Rdeče armade,« je v oddaji 14. februarja dejal napovedovalec, lahko »Slovenci [...] z zaupanjem gledamo v prihodnost in v našo osvoboditev izpod tujega jarma.« Poleg informacij z ruske fronte je Kričač redno podajal tudi informacije o podvigih lokalnih partizanskih čet, hkrati pa pozival k herojskemu boju proti okupatorjem.

V prvih dveh mesecih naj bi se Kričač drl bolj ali manj vsako sredo, soboto in nedeljo, od januarja dalje pa ob ponedeljkih, sredah in sobotah. Spreminjal pa se je tudi čas začetka oddajanja. Med drugo polovico novembra in prvo polovico decembra se je program najverjetneje začenjal ob 8. uri, od druge polovice decembra dalje pa ob 7.45. Oddajanje se je značilno pričelo s tiktakanjem ure, ki naj bi poslušalcem sporočalo: naš čas prihaja. Zavoljo nestabilnosti oddajnika, so v Slovenskem poročevalcu, ilegalnem glasilu Osvobodilne fronte, na neki točki poslušalcem predlagali iskanje valovne dolžine radia med 20 in 40 metri. Valovna dolžina pa se je sicer skozi čas – bolj kot ne nenamerno – nenehno spreminjala. Kot naj bi veljalo za večino kratkovalovnih postaj, je tudi pri oddajanju Kričača v predelih okrog Ljubljane nastal mrtvi pas, v katerem oddaje ni bilo moč slišati. 

Vsakokratno oddajanje Radia Kričač je bilo zaradi neumorne nevarnosti sprva omejeno na slabih 15 minut. Sčasoma pa se je obratno sorazmerno z rastočo nevarnostjo program krajšal. Najprej so opustili predvajanje plošč, potem pa so postopoma krajšali tudi preostali program. Edino izjemo beležimo na predvečer obletnice Prešernove smrti, ob kateri so si radijci dovolili izvesti celourni program. Poleg nujnega informativnega dela, ki je vendarle gradil bazo protifašističnega boja, je glavnino slavnostnega oddajanja predstavljal umetniški program z branjem poezije in predvajanjem slovenskih oziroma slovanskih pesmi.

Avtorji zgodovinskih del, ki veljavo Kričača v prevelikem obsegu merijo po letnici prvega vzburkanja zvočnih valov glede na ostale podobne medije, so ponosno zapisali, da naj bi imel v evropskem kontekstu ljubljanski radio zgolj enega predhodnika. Mesto prvorojenca med ilegalnimi radii v Evropi naj bi pripadalo komunističnemu radiu v Tretjem rajhu, ki je ugasnil pod zadušujočimi pritiski Gestapa. Če že zagrabimo v vabo, nam pozornejše branje Slovenskega poročevalca sicer servira še enega kandidata. Na območju Slovenije naj bi bilo namreč 13. novembra 1941, torej še pred oddajanjem uporniškega ljubljanskega radia, slišati tudi ilegalno radijsko postajo iz okupirane Francije. 

Kakorkoli že, veljava Kričača je ob vsem herojskem poročanju in agitiranju v podporo narodnoosvobodilnega boja vendarle neomajna. Odporniški radio je tako pod nenehno nevarnostjo hrabro oddajal slabih šest mesecev, vse od 17. novembra 1941 pa do zadnje oddaje 5. aprila 1942. Kolikor utegnemo razbrati, so okupatorji po sramotnih neuspelih poskusih utišanja krepostnega dretja očitno sklenili, da je bolje povsem onemogočiti tudi lastno radijsko propagando, kot poslušalcem Ljubljanske kotline dovoliti poslušati nekaj kratkih 15-minutnih prispevkov Radia Kričač. Dober teden pred zadnjo oddajo so italijanske oblasti namreč izdale uredbo o obvezni oddaji vseh radijskih sprejemnikov in tako – kot se je zbadljivo izrazil Kardelj: »rešili zadevo po italijansko«. 

 

Oddajo je spisal Tadej, lektorirala je Pia, tehniciral je Filip, brali sva Klara in Špela.

Foto: Replika radijskega oddajnika, Muzej novejše zgodovine Slovenije