Minuli vikend je kot soorganizator filozofske konference To Be Continued... ?, ki je tematizirala odnos med filozofijo in psihoanalizo v sodobnem času, Ljubljano obiskal italijansko-angleški filozof Lorenzo Chiesa. Trenutno je predavatelj na Univerzi v Newcastlu ter na zasebni ustanovi European Graduate School v Švici. Spada v generacijo mlajših filozofov, ki se ukvarjajo s teorijo lacanovske psihoanalize.

Chiesa se je skozi leta ukvarjal s številnimi področji, kot so biopolitika, marksizem, materializem in ateizem. Njegova prva opaznejša knjiga je bila Subjectivity and Otherness (MIT Press, 2007), v kateri je pisal o Lacanovi teoriji subjektivnosti; z njegovim delom The Not-Two (MIT Press, 2016) pa se je na široko ukvarjal tudi Slavoj Žižek. V prihodnjem letu bo izšla knjiga God Is Undead (Northwestern University Press, 2024), ki jo je Chiesa napisal skupaj z Adrianom Johnstonom.

Jacques Lacan je subjekt psihoanalize enačil s subjektom moderne znanosti, ta pa naj bi bil prav subjekt Descartesovega cogita. Moderno znanost, katere začetek lahko umestimo v 17. stoletje, v čas Galileja in Newtona, po Koyréju zaznamuje izdelovanje teorije, da bi našla resnico, ki stoji za posameznimi naravnimi pojavi. Kakšen je torej odnos med moderno dobo, znanostjo, subjektivnostjo in psihoanalizo? Kakšno vlogo imajo pri tem kapitalizem, tehnologija in struktura fantazme?