(ne)pozabljanje II

Okrogla miza, intervju ali pogovor
2. 11. 2021 - 18.00

Sem pomislila, kako je spomin v bistvu tisto, na čemer plastimo naše maske, maske v smislu osebnosti, karakterja. Kot da lahko lažje prebereš babičino arhetipsko podobo … Kako lahko z njo morda zapoješ, ne moreš pa od nje pričakovati odziva ob novici, da si magistrirala … Kako naseljuje svoje telo in prostor le v zdajšnjem trenutku - kako je v resnici osvobojena "arhiva", ki bi jo definiral. Ali je ta osvobojenost tudi svoboda, pa ne vem in se sprašujem.

Slišali ste odlomek iz besedila Pozabljati in se spominjati avtorice Urške Savič. Prebrala sem ga pred dobrim tednom v osem kvadratov veliki sobici v podhodu pri Plavi laguni, kjer so nekdaj prodajali točene parfume. Od točenih parfumov so po nekaj črkovnih permutacijah ostali Trčeni umi, a tudi ti so se pred kratkim za en teden prelevili oziroma preplastili v nekaj drugega. Postali so Pozabljanje Pavle Debeljak, multimedijska instalacija Urške Preis in Urške Savič, nastala v sklopu Splohovega cikla Sluhodvod 2021.

Razstava Urške Preis in Urške Savič v Trčenih umih
 / 27. 10. 2021
Podhod se je ravno prebujal, ko sem prispela pred Trčene ume. Skozi stekleno izložbo sem videla v glavnem samo belino: bele stene, belo folijo, ki je prekrivala vse kose pohištva. Nekaj belih hrbtnih strani printov fotografij. Ena izmed Uršk mi je odklenila in me povabila, naj se usedem na s folijo prekrit naslanjač. “Vse je še tako, kot je bilo ob otvoritvi”, mi je zagotovila, ob čemer sem pomislila: tole bo spet neko preizpraševanje institucionaliziranosti umetnosti začinjeno s tekstom o beli kocki in nostalgijo za avantgardnimi šestdesetimi. Nekaj iz cikla kritik sistema, ki ga same ženejo naprej. A ta zametek ciničnega dvoma je izpuhtel ob vstopu v razstavo.

Medtem ko se spomin na Pavlo Debeljak kopiči, je spomin Pavle Debeljak zapisan pozabi. Te besede, natipkane na pisalni stroj, so bile razprte preko z belino prekrite mizice. Na tiskalnem papirju je ležal telefon z videom in slušalkami. V videu fotografije, ki ne morejo pobegniti minevanju in se linearno pomikajo naprej ob zvoku, v katerem slišimo mami in staro mamo – za vnukinjo samo “mamo”. Petje. Recitacija molitve. Kar ostaja od spomina, da si bližnji v tolažbo rečejo: še si ti. Video me priklene v tisto belino, osmisli fotografije in napol spleten šal, ki visi s stropa. Z avtoricama pričnemo pogovor. Začne se s temo, ki jo obravnava cikel Sluhodvod 2021, katerega del je razstava – spominom. Preis ga obudi.

Izjava

Za lopo in kompostom, v skrajnem kotu dvorišča, za katerim so le še njive, stoji velika skala. Ata si jo je dal prestaviti tja z drugega konca parcele in želel je, da je ta kamen njegov nagrobnik, čeprav je pokopan drugje. Nekakšen spomenik je. Umrl je za rakom pri 73-ih letih. Mama je kmalu po njegovi smrti zbolela za demenco. Morda je bila takrat njena bolečina prehuda in je bila pozaba lažja? Počasne spremembe v njenem obnašanju smo opazili pozno.

Slišali ste še en odstavek iz teksta Savič, tokrat reprezentacijo Preisinih spominov. Tekst namreč beleži njuno izmenjavo, ping-pong med avtoricama ob nastajanju razstave; Preisine spomine ali razmišljanja Savič o beleženju samem. Objekte na analognih fotografijah velikega formata, spomine in beležke, razstavljene na stekleni steni izložbe, med katerimi je tudi slika atove skale, imenuje spominski spomeniki.

Izjava

Hrbtne strani fotografij omenjenih spomenikov, kjer lahko preberemo tudi njihove naslove oziroma spominske korelacije v besedi, lahko vidimo od zunaj: v izložbi galerijskega prostora. Zakaj, mi razloži Savič.

Izjava

Medtem ko fotografije spominskih spomenikov naslavljajo nove asociacije, ki nastanejo v kombinaciji slike z besedo, video naslavlja nove asociacije, ki nastanejo v kombinaciji slike z zvokom, v katerem se čustveno nabiti posnetki maminega glasu pretakajo iz leve v desno uho in nazaj. Preis pojasni odločitve v procesu zvočne obdelave.

Izjava

Ob poslušanju mame, ki zapoje Šivala je deklica zvezdo, sem nepričakovano, še pred prvo jutranjo kavo, soočena z enim svojih največjih strahov - strahom pred tem, da začnem izginjati, še preden izginem, da vse pozabim. Že sama misel na postopno brisanje spomina me pusti v tesnobi. Spomina se tako panično oklepam, da ga nimam kapacitete razločiti od sebe. Programiranost za dojemanje časa kot premice z začetkom in koncem je močna. Koncept zgodovine in preteklosti, ki jo je treba obsesivno shranjevati in čuvati, je kar najgloblje ponotranjen.

Kot jaz ne razločim spomina od sebe, je nemogoče razločiti Pozabljanje Pavle Debeljak od prostora, v katerem je razstava obstajala. O pomenu prostora spregovori Savič.

Izjava

Trčeni umi so tako pri prenosu občutenja odigrali ključno vlogo. Toda, kaj sploh je ta skrivnostni prostor v podhodu? 

Izjava

Trčeni umi kot nosilci spomina, ki zaznamuje vsak kotiček prostora, so bili v procesu Pozabljanja podvrženi preoblikovanju oziroma prekrivanju.

Izjava

Prostor, sam podvržen brisanju spominov, je razstavo pomembno zaznamoval tudi zaradi nepovezanosti s kulturnimi institucijami in zavestjo lokalnega podhodniškega prebivalstva, pove Preis.

Izjava

Ravno prostor sam in tip obiskovalcev, ki jih pritegne, poskrbita, da razstava ne postane le razvedrilno sredstvo za meščanske kulturne elite, ki z usmiljenjem preučujejo dokumentacijo trenutkov iz življenja nekoga, ki ne more več privoliti v razstavljanje le teh. Preis razmišlja o etiki razstave.

Izjava

Kot da bi namesto tega da plete, pričela parati. // Iz razparanih niti maminega spomina si ti pričela plesti …

Preis nazadnje še o intimnosti procesa.

Izjava

Ohranjanje specifične konstalacije, ki nekaj drži nad gladino pozabe ali površino zemlje, zahteva orodja beleženja, tehnične proteze spomina. Tovrstna orodja se, za razliko od gibajočega ali govorečega spomina, ohranjajo v telesu zunanjem mestu, kjer se prične dogajati postopno kopičenje. Nastaja arhiv. K nakopičenemu se lahko vračamo, se s tem ponavljamo, reproduciramo in se ponovno spominjamo.

Slišali ste še zadnji odstavek iz teksta Savič. In bolj generalno: tekom celotne oddaje ste slišali dokument, beleženje, arhiviranje dela, ki je v resnici obstajalo le en teden oktobra 2021 v Trčenih umih.

Njegovega spomina se je oklepala Neja

 

 

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness