(ne)pozabljanje Pavle D
Iščem, pa ne najdem. Domišljala sem si, da poznam večino ljubljanskih razstavnih prostorov, a Urški me prepričujeta, naj uletim k Trčenim umom v podhod pri Plavi laguni. Mimo cvetličarne in dol, potem pa tja nekam proti ključavničarju. Nikad čula, da se tam kaj dogaja.
Znajdem se pred majhnim prostorom v velikosti WC-ja kakšne izmed naših velegalerij. V vitrini hrbtne strani fotografskih printov, notri vse prekrito s folijo za pohištvo. Totalna belina, razen napol naštrikanega rjavega šala, ki visi s stropa. Fak, a je že vse pospravljeno? Na nek način. Vstopam v razstavo Pozabljanje Pavle Debeljak.
In vstopanje je v dotičnem primeru ustrezna beseda. Ko si enkrat nadenem slušalke, da pogledam ‒ in poslušam ‒ video, se vse, kar me obdaja v prostoru, začne sestavljati. Fotografije objektov nekega spomina, stara mama, dopis dveh umetnic, natipkan na pisalni stroj, belina sobe in zakrito pohištvo. Tista ena packa na steni, ki še ostaja.
Pozabljanje Pavle Debeljak je spominjanje nanjo. Je izgubljanje in oklepanje. Označeno je lahko tudi kot multimedijska instalacija Urške Preis in Urške Savič, nastala v produkciji zavoda Sploh. Še bolj podrobno – v sklopu Splohovega cikla Sluhodvod 2021, ki se ukvarja s temo spomina. Razstava je bila na voljo za ogled v Trčenih umih od 18. do 23. oktobra. Preis nam pove, kako se je začel proces, ki nam rekonstruira Pavlo, ki Pavlo pozablja, in Pavlo, ki jo Pavla pozablja.
Fotografije, ki jih umetnica poimenuje spominski spomeniki, prikazujejo prostore in predmete, ki se ponavljajo v konstrukciji maminega spomina in spomina na mamo. Hrbtne strani printov fotografij vidim v izložbi od zunaj. Tam lahko preberem tudi besede, ki skupaj s slikami v notranjosti tvorijo nove asociacije in pomene. Poleg fotografij – spomenikov ‒ razstava vsebuje tudi druga medijska utelešenja. Preis nadaljuje.
V videu opazujem časovnico fotografij in utrinkov življenja s Pavlo in slišimo čustveno nabite zvočne posnetke. Mami in mamo, ki govorita. Pesmi. Šivala je deklica zvezdo. Molitve. Zvok se preliva iz desnega v levo uho. Na prekriti mizici, za katero sedem na prekrit stol, ko spremljam video, pa lahko preberem še tekst, korespondenco med dvema umetnicama, ki razmišljata o mami Pavli, spominu, fotografiji, prostoru. Letošnji cikel Sluhodvod namreč predstavlja tandeme umetnic, umetnikov in komentatorjev njihovega dela. Avtorica besedila, zapisanega s pisalnim strojem, je tako Urška Savič.
Pozabljanje Pavle Debeljak pa ni samo seštevek delov - različnih medijev, ki nosijo opomine na pozabljanje. Celoten prostor je zabrisan spomin. Sveže prebeljen in s prekritim pohištvom, s prevleko, ki zakriva skoraj vse, kar je včasih vseboval. Ostaja le delček nepobarvane stene, delček spomina, na katerega se še lahko opremo. In napis – Trčeni umi.
Z Urško in Urško bomo pogovor o prostoru, spominu, umetnosti, etiki in mami Pavli nadaljevali v intervjuju prihodnji teden. V Kulturnih novicah pa preklapljamo na drugo novico. Pozabljanja Pavle Debeljak v Trčenih umih ne morete več izkusiti, lahko pa izkusite Zeldo – predstavo Varje Hrvatin, ki nadaljuje raziskovanje uprizoritvenih potencialov virtualnih svetov. Premiera predstave, ki je nastala v koprodukciji z Slovenskim mladinskim gledališčem, bo uprizorjena čez dobro uro. Prva, zaenkrat še nerazprodana, ponovitev, pa bo v torek, 2.11. ob 18.00 na Novi pošti. Vabljeni, da vam ne bo spet žal za nazaj.
Dodaj komentar
Komentiraj