Roman Deklina zgodba je Margaret Atwood izdala leta 1985 in od takrat ni ležal pozabljen na književnih policah, ampak je doživel že kar nekaj predelav na filmski trak. Med temi je najbolj izstopajoča in najnovejša serijska adaptacija iz leta 2017, ki jo je javnosti predstavil ponudnik videov na zahtevo Hulu. Serija je požela nemalo pohval, glas o njeni kvaliteti pa je prišel celo do našega RTV-ja. To, ali je hajp ob seriji utemeljen ali ne, bo predmet današnjega motrenja.

Pa začnimo lepo na začetku, z romanom. Deklina zgodba je sinonim feminističnega čtiva, čeprav je samega boja žensk za lastne pravice v njem malo. Pravzaprav je dogajanje v romanu posledica apatije, najizraziteje apatije žensk do pravic, ki so si jih izborile do nekako šestdesetih let prejšnjega stoletja. Atwoodin slog pa ni le berljiv, ampak tudi filmski, zlasti ravno v Deklini zgodbi, ki je zasnovana kot magnetofonski posnetek izpovedi ene izmed dekel. Njena edina naloga je rojevanje zdravih potomcev bogatim parom na državnih funkcijah v fiktivni, izrazito konzervativni državi Gilead. Funkcije pripadajo samo moškim, kazen za ženske, ujete med branjem, je odstranitev prsta oziroma smrt – tudi če so žene teh pomembnih funkcionarjev. Na misel nam pride viktorijanski pregovor, da je žena okrasje hiše. Gileadska dekla torej skrbi za pohištvo, otroke.

Elizabeth Moss, ki ji je v najnovejši izdaji pripadla vloga protagonistke Odfrede oziroma June, uspe s svojo pojavo dovolj dobro ujeti sam duh serije. Kar je v romanu zmeren tok zavesti, je v seriji glas v offu. V prvi sezoni ima slednji korenine v literarnem delu, ki je svojevrsten rezultat osemdesetih let prejšnjega stoletja – položaja, v katerem so se takrat znašle ženske intelektualke v zahodnem svetu. V drugi sezoni, ki se je v največji meri naslanjala na domišljijo scenaristov, pa je ta glas moralističen, saj zveni predvsem kot komentar realnega političnega dogajanja v svetu. Dogajanje je tako veliko bolj efektivno, ko ga spremlja zgolj tišina. Paradoksalno je prva sezona najmočnejša ravno v tem momentu povezanosti glasbene podlage, dogajanja in komentatorskega glasu, k čemur se še vrnemo.

Ko govorimo o Deklini zgodbi, je težko ne govoriti o feminizmu. Kot smo povedali že v uvodu, je izid serije, ki je ameriška in govori o potencialnem scenariju za Združene države Amerike, sovpadal z višanjem mizoginistične retorike, ki jo spodbuja tudi sam predsednik ZDA. Antifeministična distopija Gileada naj bi nam odprla oči za diskriminacije, ki jih doživljamo vsak dan, a jih imamo za nepomembne. Da se bomo vendar zganili, ko nam bodo eno za drugo jemali pravice, kot razmišlja protagonistka June/Odfreda. Zato se na tem mestu ne moremo strinjati s cvetoberom slovenskih intelektualk, ki so v prispevku za RTV povedale, da Deklina zgodba kritizira, a ne postavi alternativ. Kolikor je opomin k odpiranju oči dobrodošel, pa vsaj v drugi sezoni povsem pokvari celotno vzdušje serije.

Duh serije je ostro naperjen proti kakršnimkoli politikam izključevanja. Zato lahko pravzaprav govorimo že o tendencioznosti. Moss jo ujame posebej s svojo obrazno mimiko in glasom, posebej pa je nakazana prek načina snemanja. Maska je minimalna, kostumografija simbolna, velik poudarek je na sami igri. Nasilni prizori tako niso polni agresije, ampak odtujenosti, zaradi česar učinkujejo še toliko bolj pretresljivo. Ena izmed glavnih izvrševalk indoktrinacije - teta Lidija - izjavi, da se sedaj res zdi čudno rojevati otroke za pomembneže, ampak človek se lahko res vsega navadi – torej klicanje k bedenju, držanju odprtih oči.

Pregovorno kemijo med liki je videti predvsem med June/Odfredo, torej Elizabeth Moss, in žensko poveljnika Sereno, ki jo igra Yvonne Strahovski. Četudi sta postavljeni antagonistično, ne pride do tradicionalnega boja, katera je moralno boljša in bo zato na koncu nagrajena, ker je namreč očitno, da ne bo nobena. V enaki meri kot June/Odfreda ne bo nikoli zares imela svojih otrok, jih tudi Serena ne bo – nikoli ne bo čutila brce otroka v trebuhu ali ga dojila, tudi če ji bo po gileadskih zakonih pripadal. Neplodna Serena s svojo željo po otroku, ki preraste v obsedenost, kroji dogajanje. Je tista, ki ima naenkrat največ zgodbe, ampak ob koncu se zazdi, kot da je ni uspela povedati, ker je v zadnjih delih druge sezone zreducirana samo na to željo po otroku.

Če sta se roman in prva sezona končala nejasno, s koncem, ki je odprl vprašanje, zakaj je do takega konca sploh prišlo, in ne le, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju, se je druga sezona končala precej klavrno – konec bi najbolje opisala kratica WTF. Zato smo tudi vseskozi poudarjali delitev na prvo in drugo sezono. Klišejsko, lahko se nam celo zapiše, da je bila prva sezona boljša od druge, mogoče zato, ker so bila pričakovanja do druge višja.

Omenjali smo tudi ostale elemente, ki so v prvi objektivno boljši kot v drugi – najprej je tu glasba in njena vkorporiranost v dogajanje. Instrumentalni elektronski vložek, ki se pojavi v nekem ključnem momentu zgodbe, potem v vsaki nadaljnji tipski ponovitvi prikliče elemente prvega in deluje kot napoved določenih občutij. V drugi sezoni je tega bistveno manj, več je igranja s tišino oziroma efektom odsotnosti zvokov na dojemanje situacije, ki je tako bolj odvisna od scenografije in igralcev samih, pri čemer so slednji večkrat nekoliko togi. Potem je tu sama zgodba. Četudi je je v drugi sezoni več - pojasnjeni so tako drugi kraji Gileada kot čas neposredno pred gileadsko republiko -, deluje bolj kot ekshibicionizem, ključne dileme, zakaj je prišlo do vzpostavitve take republike, kako točno deluje in kaj jo pelje naprej, pa še vedno ne vemo.

Distopija je svet, ki se zgolj v eni podrobnosti loči od tega, v katerem živimo sami. V tem Deklina zgodba v obeh sezonah briljira in pohvale, ki jih prejema, so upravičene. Toda samo zato, ker nam odpira oči, ne bi smeli odvračati pogleda od nekaterih malodane bizarnih režijskih odločitev. Toda s serijami je pač tako, da jih ne gledamo zaradi spoznavnih in etičnih vzgibov. Varno je torej reči, da bo Deklina zgodba tudi v naslednjih sezonah žela uspehe, četudi je druga sezona razkrila šibkost njene produkcije. 

...