Serijski morilec je brez dvoma ena največjih in prepoznavnih zvezdniških ikon našega časa. Je živo utelešenje tistih treh stvari, ki najbolj fascinirajo našo domišljijo, to so: seks, kri in smrt. V sedemdesetih in osemdesetih letih je po svetu na svoje žrtve prežalo kar okoli 700 serijskih morilcev. Norija za njimi je bila na vrhuncu. Časopisi so bili polni novic, ujeti in zaprti serijski morilci pa so imeli svoje klube oboževalcev. Čeprav bi lahko rekli, da so zlati časi serijskih morilcev že mimo, pa je naša kolektivna fascinacija z njimi še vedno na vrhuncu. Po serijskih morilcih imamo poimenovane restavracije, jedi, pesmi, muzikale, filme, knjige, celo rubriko Radia Študent. Lasje, nohti, umetniška dela in oblačila serijskih morilcev se prodajajo, kot so se včasih relikvije svetnikov. Serijski morilci kot največje pop ikone predstavljajo temno stran hollywoodskih porcelanastih nasmeškov, ki pa enako efektivno spremenijo vse, česar se dotaknejo, v denar. Tako so se tudi pri Netflixu odločili, da si bojo odrezali del pogače.

Na svojem »stream« servisu so brez prevelikega oglaševalskega pompa pred približno štirimi tedni objavili novo nadaljevanko, poimenovano Mindhunter. Serija je posneta po knjigi Johna Douglasa z naslovom Mindhunters: Inside the FBI's Elite Serial Crime Unit. Johna Douglasa pravzaprav vsi že poznamo, čeprav se tega verjetno niti ne zavedamo. Ravno on je namreč tisti FBI-jev agent, ki je služil kot osnova preštevilnim filmskim detektivom, ki so na vrhuncu produkcije filmov s serijskimi morilci, to je v devetdesetih in dvatisočih, reševali najokrutnejše in najtrdovratnejše primere umorov. Tako smo dobili kultne filme, kot so: Ko jagenjčki obmolknejo, Seven, Zodiac in serije tipa Crime Unit. John Douglas je zaslužen za razvoj metode profiliranja zločincev na podlagi tipa zločina in organiziranosti mesta zločina.

Ustvarjalec Mindhunterja je uradno sicer Joe Penhall, vendar je nadaljevanka zares zaživela šele, ko jo je kot producent in režiser vzel v roke David Fincher. Serija tako dobi izrazit pečat Fincherjeve estetike, ki nas skozi uporabo črne in sive barve ter spranih in grozečih zemeljskih barvnih odtenkov vpelje v enolična, neizrazita in zakajena mesta poznih 1970-ih. V središču dogajanja najdemo mladega in ambicioznega posebnega agenta FBI-ja Holdena Forda, ki ga igra Jonathan Groff, ko si skupaj s svojim starejšim in izkušenim partnerjem Billom Tenchom, ki ga upodobi odlični Holt McCallany, prizadevata vzpostaviti nov in inovativen pristop k reševanju zapletenih zločinov. Ker se je pojavila nova vrsta umorov, kjer sta morilec in žrtev popolna neznanca, motiv pa ni ravno očitno ljubosumje ali koristoljubje, temveč je nekaj povsem iracionalnega, se Ford in Tench za pomoč obrneta na serijske morilce same. S pomočjo intervjujev že zaprtih morilcev se lotita dekonstrukcije psihičnega življenja osebkov, da bi tako povlekla paralele in pomagala pri lovljenju njim podobnih morilcev, ki so še na prostosti.

V filmski zgodovini je bilo o serijskih morilcih posnetih že nešteto filmov, zato je velik izziv narediti nekaj izvirnega in novega. Fincher se pri Mindhunterju na vsak način izogiba eksplicitnemu prikazovanju iznakaženih trupel, ki naj bi gledalca šokirala. Prav tako se izogiba »flashback« sekvencam, kjer bi lahko videli zadnje trenutke žrtev ter se z njimi povezali na emocionalni ravni. Prizorišča zločinov lahko le na momente ujamemo na fotografijah, ki si jih med seboj podajajo preiskovalci. Celotna serija tako temelji na jeziku in dialogu. Fincher pusti, da serijski morilci spregovorijo s svojimi besedami, kar se izkaže za najmočnejše orožje serije. Gledalcu je prepuščena prosta pot, da si na podlagi govorjenih pričevanj morilcev sam ustvari svojo lastno podobo umorov.

Čeprav je scenarij skozi celotno serijo zelo dober, igralci pa ga odlično oživijo, moramo pripomniti, da scene med Fordom in njegovo punco Debbie, ki jo uprizori Hannah Gross, delujejo okorno in okostenelo, njun odnos pa je popolnoma neživljenjski. Debbiejina vloga je zreducirana na vlogo zelene table, s pomočjo katere Ford bolj precizno izrisuje svoj lasten lik. Fordova fascinacija nad serijskimi morilci in njegovo popolno zanemarjanje žrtev na trenutke deluje že avtistično, ravno njegova preciznost in metodičnost pa njegov strasten odnos z Debbie delata še bolj neverjeten.

Pomembna vloga jezika se v seriji kaže tudi skozi njej samosvojo tendenco, da izbriše svoj lastni vizualni element in za seboj pusti le glas. To se morda še najbolje izrazi v epizodi, kjer se Ford in Tench pripeljeta do zapore, da bi intervjuvala serijskega morilca Jerrya Brudosa, ki ga igra Happy Anderson. Ob podobah avtomobila nas spremlja le njegov zlovešč in neuravnovešen smeh, ki se kakor organ brez telesa razteza onkraj okvirjev kadra. Serija, ki naj bi drugače služila kot demistifikacija serijskih morilcev kot nečloveških pošasti in jih prikazala kot ljudi, ki imajo svoje, čeprav sprevržene motive, ravno v tej sceni konceptualno zdrsne in želi morilce prikazati v njihovi domnevni čisti monstruoznosti. Ravno ta pošastnost pa je verjetno tudi razlog, zakaj je človeška domišljija tako prikovana na idejo serijskega morilca, saj ji preprosto manjkajo konceptualna orodja, s katerimi bi lahko ta fenomen zapopadla.

Na serijski pohod se je podal Denis.