Lovecraftova dežela

Lovecraftova dežela

Recenzija izdelka
27. 10. 2020 - 13.30

Vojak se bojuje v strelskih jarkih, ki so kakor scena iz kakega ameriškega vojaškega filma v petdesetih. Vojna vihra doseže vrhunec, njegovo glavo preletavajo NLP-ji, iz njih se spusti mična vesoljka, za hrbet pa se mu prihuli cthulhujevska beštija, ki jo raztrešči mimoidoči bejzbolaš. Toda vse to so le moraste sanje, resničnost segregirane Amerike, v katero se prebudi temnopolti veteran korejske vojne Atticus Freeman. Je veliko bolj vsakdanja, pa zato nič manj moreča. 

Danes obravnavana desetepizodna HBO serija Lovecraft Country oziroma Lovecraftova dežela je primer nesmiselnosti pričakovanj in nenadejanih rezultatov, tako dobrih kot slabih. Da nas ustvarjalci pretentajo, ko fantazijsko krutost hitro zamenjajo s kruto realnostjo, ni nič nenavadnega, saj je spodkopavanje pričakovanj v modi. Tematika serije pa je, po drugi strani, na prvi pogled ravno spojitev nasprotij; literarnih idej zapriseženega rasista in mojstra grozljivk Lovecrafta ter kritičnega soočanja z rasizmom v ZDA. Kdor pozna istoimensko književno predlogo, ga bo serija presenetila kot koherentnejši in bolje izveden izdelek. Knjiga Matta Ruffa iskreno rečeno ni presežek in se ima za uspeh prej zahvaliti svoji tematiki kot literarni kvaliteti.

Sanjač Atticus se iz grozljivih sanj prebudi v drugo vrsto more: življenje v petdesetih letih prejšnjega stoletja. To je čas segregacije in zakonov Jima Crowa, ki so črnce v Ameriki obravnavali kot podljudi. Na poti v domači kraj sedi v zadnjem, za črnce rezerviranem delu avtobusa. Prejel je namreč vest, da je njegov oče izginil. Očetova sled ga pelje na pot soočenja s skritimi nevarnostmi sveta, medtem ko mu s pištolami žugajo šerifi, ki v svojih mestih po mraku črncev ne trpijo. Na nesrečo teh šerifov pa okoliške demonske beštije prav tako ne trpijo vsiljivcev in jih hitro prikrajšajo za okončino ali dve. Rdečo nit zgodbe nato pletejo blazni čarodeji, ki z ne ravno prijetnimi metodami iščejo nesmrtnost. Atticus zaradi svoje družinske zgodovine postane njihova tarča in tako se mu ne piše nič kaj dobrega.

Atticusa na vsakem koraku čakajo prepreke rasne vsakdanjosti v ZDA. Fantazijski elementi so ne ravno subtilno uporabljeni kot žanrske metafore za navezavo na resničnost, ki je prav tako pošast, pred katero morajo črnci bežati in ki se nikoli ne vrne v temo. Rasizem ne pusti predaha in zanj ni priročne rešitve v obliki srebrnega metka. Prepletanje družbene stvarnosti z grozljivo fantazijo je namen Lovecraftove dežele, z vso dvoumnostjo, na katero namiguje naslov. Ni pa zares jasno, ali se naslov v prvi vrsti navezuja ne rasistične podtone Lovecraftovega pisanja ali pa je sklicevanje na literarni navdih njegove temne fantazije. Kljub očitnemu namenu knjige in serije, da zaobjame oboje, je treba reči, da se zares ne prime nobena. Razlog za to je v pomanjkanju lovecraftovskega etosa, na katerega bi se v dobrem in slabem navezovala.

Problem, ki si ga serija deli s knjigo, je, da onkraj posameznih podob Lovecraftova dežela ni zares lovecraftovska. Kot smo o Lovecraftu pred časom poslušali v objektu meseca , njegov opus idejno sloni na grozljivi izkušnji unheimlich ob spoznanju majhnosti človeka nasproti univerzumu.

O življenju in delu H. P. Lovecrafta
 / 22. 3. 2020
Groteskne pošasti in um izkrivljajoči dogodki niso sami sebi namen. Kažejo človekovo nesposobnost dojemanja radikalne drugosti. Če ima pošast zdrizasto telo, lovke na obrazu in netopirjeva krila, še ni Cthulhu. Poskusi lovecraftovske pripovedi dostikrat propadejo prav zato, ker se raje kot na vpliv na človeški um osredotočajo na podobe. Lovecraftova dežela se preizkusi z osredotočanjem na idejo rasizma, ki ga pa ne povzdigne na raven nedoumljivo občega. 

Rasistični belci so le karikature: šerifi, na primer, so glede na inteligentnost in sposobnost streljanja kot povprečni stormtrooperji iz Vojne zvezd. Serija paradoksno prikazuje rasizem kot nasprotno korelativen dejanski nevarnosti. Bolj kot zlobnež deluje zaradi osebnih ambicij, večjo moč ima, tisti ki imajo predvsem rasistične motive, so brezosebni in nesposobni. Konflikt ni med skupinami, temveč med herojskimi posamezniki. Zgodovinski dogodki, kot je masaker v Tulsi, ki ga serija izrablja za pripoved, služijo predvsem osebni rasti likov. Na ta način se serija v prvovrstni maniri ameriškega individualizma bori z družbenim problemom na ravni posameznika. Seveda bo marsikdo rad pogledal herojsko pot izjemnih posameznikov, kako na svoji poti premagajo rasne ovire in premlatijo zlobne rasiste, ampak to pač ni naslavljanje problema na obči ravni, kot naj bi to počela serija. Gledalec tudi ne odnese kaj več od privoščljivega užitka ob spremljanju množičnega pobijanja skoraj že patetičnih karikatur rasističnih belcev. V poudarku na izjemnem posamezniku se izgubi tudi lovecraftovska komponenta. Pri Lovecraftu namreč ni herojev, so le izgubljene šleve in zmedeni reveži, ki so nebogljeni nasproti nadčloveški veličini kozmosa. Dejansko Lovecraftova dežela tematsko bolj spada v univerzum Stephena Kinga – tako z vidika dovršenega pogleda na tegobe posameznika kot tudi puhlega in naivnega odnosa do obče družbenega.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.