Končno. Dobili smo jo. »THE« slovensko nadaljevanko. Jezero je, nahajpano do vraga, obšlo širno nedeljsko prime time občinstvo konec decembra in prejšnjo nedeljo, po šestih delih, končalo svojo televizijsko pot. Serija, nastala v produkciji igranega programa Televizije Slovenija, je promovirana kot alpski noir in je na hajpu nabirala že od avgusta, na Sarajevskem filmskem festivalu in kasneje na ljubljanskem LIFFu, kjer so – kot je pač zadnje čase v modi po svetu – predpremierno prikazali prva dva dela nadaljevanke. In odzivi so bili precej pozitivni, šarmantno zatežen in nesrečno pobit Sebastian Cavazza kot inšpektor Taras Birsa na ozadju nezmotljivo vedno lepih podob bohinjskega kota je pač, vsaj na prvi pogled, več kot potencialno uspela poslastica nedeljskega večera. Plus, kriminalne zgodbe v slogu skandinavskega noirja, torej truplo, seks in korupcija na meji med realnim in teorijo zarote, so vedno priljubljen fiktivni material širokega kroga občinstva. Vsaj … prejšnjega desetletja.

Nadaljevanka Jezero je posneta po romanu Tadeja Goloba. Ekranizacija je bila tako vsaj v tem kontekstu do neke mere odrešena običajne scenaristične travme nerealistične mrtvosti dialogov, ki pregovorno večkrat bremenijo domačo produkcijo. Vendar le do neke mere, kot se je izkazalo med ogledom vseh šestih delov, ki so polagoma drseli v čedalje bolj razvlečeno in nezanimivo čigumijasto tkivo televizijskega teksta. A preden zapademo v klasično špuro negativistične kritike. Jezero ni tako slabo. Sploh ne. Jezero je dejansko povprečno. In v svoji povprečnosti dejansko dobro. Tako prekleto zgolj povprečno dobro, da en malček boli. Zgodba je, forma je: od protagonistov, njihovih zapletov in prepletov, do rabe filmskih izraznih sredstev, torej sloga, ki dotičnemu žanru pripada, vse v Jezeru stoji. Vse je postavljeno izredno natančno glede na vzorčne tekste skandinavskega noirja. A ravno ta izredna natančnost posnemanja postane tista, ki na koncu naredi sam serijski tekst tudi precej mrtev, dolgočasen in naivno preprost.

Imamo torej relativno brutalen in dovolj zapleten, tj. skrivnosten umor, ki se potencialno lahko razplete v človeku vedno ljube analize seksualnih in drugih, v narekovajih sprevrženih mahinacij človeškega uma. Nesrečna žrtev je klasično potopljena v zbrko, ki bi lahko nakazovala tudi na odgovornost, skrito med pomembnimi kravatarji, večkrat od požrešnosti pokvarjenimi državnimi uradniki. Čeprav gre – pozor, kvarnik za vse, ki zgodbe ne poznate – tokrat le za ljubosumno, noro in histerično zatravmirano ženo. Au. Rešiti tak zločin bo torej delikatna naloga, ki bo terjala brezkompromisnega in k visokim, a dvo-moralnim standardom zavezanega detektiva. Ta detektiv je ponavadi tak zaradi sprevržene narave sveta in ljudi. Njegovo kariero kot tudi intimno življenje, ki ga običajno skorajda nima ali pa je zares bedno, razkraja nihilistična perspektiva tako v veri do božje kot do človeške pravice. Naš antijunak mora torej ob službeni dolžnosti rešiti tudi svoje zasebno življenje: nič od tega ni nujno, da se do končnosti in pomiritve sicer zgodi. Tako je življenje in taka je tudi serija – polna hladnih barv in temačnih odtenkov v izrazitem realizmu, skorajda naturalizmu – sploh, ko na sceno stopi truplo.

Po vseh normativnih žanrskih obrazcih za Jezero torej kljukica, zadoščeno. Celo vizualno mestoma navdušujoče, za kar poskrbijo širokokotni kadri temačnih gora nad Bohinjskim jezerom. Ki so pač, kot že rečeno, nezmotljivo lepi. Tudi uvodna špica ne izostaja od trendov sodobnosti, kot smo jih vajeni z Netflixa, HBO-ja, Amazona in drugih: v skrivnostni meglici blatne jezerske vode plava rdeč nedrček, trava, ki izgleda kot blond lasje odrezane glave na jezerskem dnu, in tako dalje. Podobno je z izbiro glasbe za uvodno špico, ki je po vseh standardih dobro izbrana: nevtralno navdušujoč in vsesplošno popularen, v ušesa lepo plavajoč rock kitarski komad – klasična generična dobrina, ki ne zmoti, temveč je celo zapomnljiva, ker smo je itak slišali dovolj tudi vedno in povsod drugod.

Klemen Dvornik in Matevž Luzar, režiserski tandem, sta torej pokazala, da sta pridna učenca. Morda celo malo preveč piflarska. Obrazce sta namreč izredno dobro izluščila in jih spretno izkoristila v okvirnih predlogah lastnega materiala. In ravno zato, ker sta pristopila tako zelo piflarsko in korektno, se je celokupna izkušnja gledanja izpridila, razvlekla, zgodbi je kar naenkrat začelo zmanjkovati življenjske sape, da je vsakič bolj hropela. Pri tem ne ciljam na zvočno sliko – [preberi z ironijo v glasu:] za to smo si krivi sami in naši high-tech tanki teveji, tako pravijo. K temu občutku je dodatno pripomogla standardizirana klišejskost na vseh možnih točkah. Bolj kot vsebinsko pa je v tem kontekstu zmotljiva vizualna plat oz. ustvarjanje zgodbovnega toposa: na približno slabi polovici serije čudovite, mogočne in strašljive zasnežene gore postanejo pač zasnežene gore, nesrečna Tovarna Rog pa je še bolj nesrečno in večno zbirališče narkomanov, spet in spet. Glede tega zgolj naveličan pridih, ob katerem se človeku hitro zaleti na stereotipu ali dveh. Ali desetih. Ampak ja – vse logično, kako in zakaj – tveganje zmanjšujemo v kontekstu producenta ali pa v pomanjkanju umetniških jajc v nezmotljivo normiranih obrazcih.

Poligon, ki je postavil pogoje za nastanek serije, je bil omejen. Kje točno? V glavah ustvarjalcev ali njihovi dejanskosti, vseeno. Navsezadnje, občinstvu je bilo povečini vse lepo in prav. Kar je povsem okej. Legit. Kul. Hudo. Fajn. Končno ena slovenska nadaljevanka, ki ni povsem osovražena. Za katero se morda pretežno veselimo celo druge in tretje sezone, ako bo bog in proračun dal.