Nečudaško sranje

Nečudaško sranje

Recenzija izdelka
12. 7. 2019 - 13.00

Ena največjih tragedij 20. stoletja je bil vzpon Združenih držav Amerike. Rasistična populacija, pankrtsko razplojena iz izmečkov vsega sveta, ki jim vlada zla kapitalistična banda, je za preostala ljudstva na Zemlji še zmerom vir neznosnega trpljenja ter škandaloznega poneumljanja. Znašanje nad šibkejšimi, brutalni imperializem, grozljivi vojni zločini in kriminalne sankcije ter multimedijska ideološka mašinerija so vredni procesa pred mednarodnim tribunalom najvišje kategorije. Soditi bi bilo treba tudi vsem zavajajočim politikantskim kolaborantom, katerih gobci so obljubljali svobodo, dobili pa smo krajo po imenu privatizacija in McDonald's. Amerikansko čaščenje samih sebe kot največje nacije v zgodovini človeštva ni daleč samopoveličevanja nacijev. Je pa toliko odurnejše, kolikor se hinavsko sklicuje na razsvetljensko bratstvo in sestrstvo vseh ljudi, iz katerih je izšel dejansko osvobajajoč in povezovalni moment – komunizem. Sam Satan bi bil ponosen, kako so ravno slednjega osramotili v največjo hudobijo. In to je tisto čisto zlo.

Zakaj pravkaršnjo nekoliko ostro eskapado vzeti za uvod v kritiko serije? Odgovor je precej naravnejši, kot bi se utegnil zdeti. Prejšnji odstavek je namreč poetološko identičen introdukciji v tretjo sezono Čudaških stvari ali Stranger Things 3. Štartamo v visokotehnološkem podzemnem bunkerju. Vsakih nekaj metrov so razporejeni vojaki. Kot mravlje avtomatizirano tehnično osebje in znanstveniki begajo semtertja. Če se jim v kakem čošku zazremo v oči, pod robotskim početjem zaznamo primarni strah za življenje. Tudi ljudje smo živali. Posebej ti, ki jih pravkar opisujemo. Kar niso povedali kalašnikovi v vojaških rokah, izreče njihova špraha. Ruščina. Sveta mamka božja, si rečemo, pa to so Sovjeti. Horde aziatske. Komunisti. V parih minutah uvodne sekvence smo torej spomnjeni in opomnjeni, da so na tem svetu še hujše stvari od parazitskih inderdimenzionalnih bitij. Kako se bodo naši vrli simpatični najstniki odrešili tokrat?

Sfrišajmo si malo spomin. Stranger Things, katerih prvo sezono smo recenzirali pred leti, so hitro postale ena tistih pretirano navdušujočih serij, kakršna je danes npr. Černobil, še ena epopeja o zločinskih režimih. In tedaj so imele svoj šarm. Spretno citiranje v otroškem umu neomadeževanih usedlin, spominjanje na neizbrisljive vtise kultne pop kulture, preslikava najnežnejših let v serijsko konzumpcijo, 'izmišljija samote tihih časov žalovanja, želje po blagem, skratka, nostalgija'. Že malo podrobnejši strukturni pogled na to dandanes posebej popularno retrogardno dimenzijo, kako je npr. prav generacija, v kateri se te emocije zbujajo, dandanes glavna konzumerka in kupna moč teh produkcijskih packarij, pa se vse izteče v goljufive sanje. A kaj bi to, pustimo si uživati. Brez izmišljij in alkohola bi itak cepali kot muhe.

Druga sezona je kljub fabulativni repetitivnosti zadevo do neke mere še poglobila. Da se protagonist Gooniejev, ene poglavitnih referenc naše serije, kasnejšim generacijam poznan predvsem kot debeli hobit Samo, pojavi na ekranu kot najbrž najboljši lik sezone, je samo epsko. Žal pa kot vse dobre stvari umre. Oz. ga raztrgajo krvoločne pasje beštije. Podobno se 3. sezona serije samorazmesari. Oz. jo dokončno pošljejo v kurac – starši, zamašite otrokom ušesa, - Rusi.

Pa saj to gre povsem v nostalgično špuro, ki si jo po dobroti malo prej vzporedil s pitjem! Strah pred Sovjetsko zvezo je bil pač del tedanjega amerikanskega imaginarija, zato je edino prav, da se pojavlja poleg državnih zarot, supermarketov in srednješolskih fintic. Seveda, to smo tudi čakali vso sezono, kako morajo prav po tem formalnem določilu slejkoprej tudi ti hudobci pasti v splošno serijsko samoironizacijo, kot se je to zgodilo s preostalimi nostalgičnimi pastmi. Kakorkoli že, s sovjetskimi mučkami se to ne zgodi. Zlahka pa razbiramo prozorno ideologiziranje brez veze z lepimi spomini in emotivnim prelisičevanjem. In na tej točki serija zdrsne v povprečje oz. podpovprečje s preostalim domoljubnim govnom ter tudi splošnimi medijskimi trobili.

Ponazorimo to z nekaj dandanes že klasičnimi ideološkimi momenti. Sploh ni treba omeniti, da bi bila obravnava katerekoli družbene skupine ali države na način, s katerim so v seriji prikazani Rusi, v skladu s hipokriznimi liberalističnimi vrednotami takoj razglašena za odkrit rasizem. Po dveh minutah zadavijo znanstvenika, ki mu spodleti, in obenem krohotajoč uživajo. V Sovjetski zvezi tudi niso poznali koncepta lunaparka. Retardirani Rusi so povsem očarani nad pikadom. Kaj takega, mečem pikado, in fino mi je. Vidite, samo treba jim je dati zadihat svobodo, pa se jih da zdresirat v super dečke. Si predstavljate, da bi primerljivo stvar izvedli z Mehičani? Jesus je sicer posiljevalec, ampak evo, fuknimo ga na vrtiljak, pa bo ozdravljen. Serijo bi po hitrem postopku ukinili. Ali z Židi in Izraelom? Ukinili bi Netflix. Iz serije tako ne veje več nostalgičen patos, ampak realpolitična histerija v ZDA.

Dalje so tu še preostale obvezne liberalistične kvote, npr. istospolno usmerjeni ali ženske kot subjekt. Kot v vsaki slabi seriji ali filmu je vse zgolj površinsko nametano, tako da projicira dandanašnji identitetni diskurz brez kakršnekoli poglobitve v dejansko problematiko. Pač ni dovolj reči buhuhu, lezbijke so bile v 80ih, oh, saj res, kul, d best ste, pičimo dalje. Zakaj ne tega resno vpeti v narativno strukturo ter prikazati kot družbeni problem, deficit, neobstoj pravic itn. Ni dovolj trkanje po prsih, kako smo danes scenaristi pametni, progresivni in moralično neoporečni, ker furamo enakopravnost spolov, ampak je treba dramatizirati, kako praktično pereča je neenakopravnost, v preteklosti toliko bolj. In seveda, ko punci v seriji odkrivata svojo subjektiviteto, avtonomijo, enakovrednost, gresta v šoping na Madonnin Material Girl soundtrack. Mamicu vam amerikansko, ko ste kupovale mondene gospodinjske cunjice, so sovjetske ženske orbitirale okrog Zemlje.

Tako se je še en popkulturni hit razodel kot ceneno gobezdanje propadajoče liberalne hegemonije. Za samo serijo to spet ni nič tako katastrofalnega, saj je takšna ogromna večina Netflix in slične produkcije. Če malo obrzdamo našo sveto marksistično jezo, je treba reči še, da sta pravi poraženki naša domišljija in – nostalgija. Heglovsko rečeno, preteklost ne dela sedanjosti, ampak sedanjost preteklost. Zato smo lahko zdaj samo melanholični in vzdihujemo, kako prisrčna serija bi bile Stranger Things, če bi jih nehali snemati po prvi sezoni. Ali vsaj drugi. A kaj ko, nazaj na marksizem, produkcijski način tega ne dopušča. 4. sezona je že napovedana.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

6-2 6-2 Halep Williams

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness