Raised by wolves

Recenzija izdelka
30. 12. 2020 - 13.30

Kepler 22b je planet, ki krmari v meglici 620 svetlobnih let od Zemlje. Na njem vznika še ena zgodba o ponovnem rojstvu človeštva. Kajpak rojstvo prileze iz trojne krvi: vojne med ateisti, androidi-nekromanti in sledilci verskega kulta mitraizma. Nekromant se suče okrog temne materije, mrtvim vrača življenje in je zaenkrat znanstvena fantastika, rimski kult Mitre pa je na Zemlji resničen, a je, odkar so ga zgodnji kristjani odstranili, o njem zelo malo znanega. Tudi v Sloveniji blizu Metlike obstaja mitrej, ki ga v zadnjih desetletjih krušijo kisli dež, mah, lišaji in pozaba. 

V prvih sekundah gledamo, kako strmoglavi vesoljska kapsula na površje Keplerja. V kapsuli: dva androida, imenovana Mati in Oče, ter, da bo še huje, šest človeških zarodkov. Mati je hkrati orožje za množično uničevanje in gledalec se že topi v obljubah. A serija se žal ne more izogniti političnim navadam vizualnega konformizma zahodnega sveta: zarodki zrastejo v froce vseh barv in nians, od katerih, kakopak zaradi svoje izjemnosti, ne preživi nihče drug kot suhljati beli deček, ki mu je prerokovano, da bo postal space-Jesus novega sveta. Drugi kandidat za to pozicijo pa je, tudi deček, iz zveličavne produkcijske linije »blond«. 

Znotraj družinskega narativa gledalce vznejevolji materinska ljubečnost, ki se ziblje med histerijo in patetiko ter s tem reducira emocionalni svet glavnega lika: Mati je sposobna biti samo določene sorte mati, saj je tako programirana. Večna saga o androidih, ki imajo čustva. In ta čustva so po večini patnja zaradi manka samozavesti, hudobno emocionalno izsiljevanje v imenu ljubezni, ozkogledna empatičnost in nezdrava obsesija. Lik Matere nas v realnejši maniri »nasilja in fascinacije« pritegne šele, ko postane balistično sonično orožje. Tako so pravzaprav še najbolj dinamične scene flešbeki na zemeljsko vojno, kjer se naša nekromantka kot dr. Manhattan povzdigne v svoj zlati Metropolis-inspirirani Maschinenmensch opravi in uniči vse, kar je, pun intended, od Boga dano. Gledalka je sicer prikrajšana za sociopolitično ozadje te vojne, ki se nadaljuje tudi na Keplerju.

… - In že sumim, da bi bil manjkajoči material zanimivejši … 

Morda imamo ta občutek zato, ker se na ravni strukture zgodba na Keplerju razpleta počasi, ob ohlapni pripovednosti ter z nesmotrnimi zapleti. A ne gre za nepotrpežljivost in željo po »sajfaj ekspres« trešu. Odtujenosti je preprosto preveč, preveč je tudi možnosti, da bi zgodbo posrkala mitologija, nadnaravne sile ali preroške poslastice, kar bi serijo v maniri Westworlda verjetno tudi dokončno ugonobilo. 

Likov-človečkov je sicer veliko, zavoljo eksotike pa se osredotočimo zgolj na tiste nečloveške. Poleg tega, da bi bil sam Čehov ponosen na njuno prepričljivo dodelano pantomimo, igralcema vlogi Matere in Očeta mimo pretanjenosti, tehničnosti in kul retro kostumov ne dajeta prostora za kaj več globine. Za kontrast vzemimo genialnega Rutgerja Hauerja, ki v vlogi androida mojstrsko preoblikuje svoj ikonični smrtni monolog »kot solze v dežju« v filmu Blade Runner. Poguglajte. No, tu tega ni. V karakternem smislu še najbolj izstopajo oslovski trud in dad-jokes Očeta, ki so odlično nerodno speljane, a tako Oče kot Mati sta, pun intended, svetlobna leta daleč od genialnosti legendarnega komandirja Data serije Star Trek, česar ne opravičuje niti scenaristično večkrat poudarjeno dejstvo, da »gre za stare modele«. 

Spajanje antike in tehnologije je temelj meta-narativa serije, a ima za očitno posledico nekonsistentnost pri izgradnji njenega sveta: mitraistične avanture so dostikrat odveč, pozabljive, ostalo se zapleta samo vase. Fino pa nastavi ogledalo likom iz naše zemeljske realnosti: Mati je najprej zastopala vernike, nato je bila reprogramirana v ateizem, ki pa ga pridiga z nasiljem ter kislo argumentacijo. S tem se spretno približa zemeljskim ljudem, ki svoj nekonsistenten svet branijo s samoumevnostmi tipa »za otroke gre«: in ona in oni odpirajo pot distopiji. Hkrati pa se loteva režimov teles v širšem diskurzu »omejene Zemlje« oziroma ponuja vpogled v metode državotvornega patriarhata, ki temeljijo na principih komodifikacije telesa. Bravo. Eh. Sama po sebi je ta poanta brez teže in zaenkrat operira zgolj kot klišejska kritičnost piscev, čeprav bi se tu, drago poslušalstvo, znal zgodit kakšen zanimiv twist. 

Referenc je veliko. Navsezadnje je prvi dve epizodi režiral oz. produciral kultni Ridley Scott, ki je kot dobra rakija domač na terenu religije in ezoterike. Izposoja si iz knjige preroka Enoha, Biblije, in stare ‒ od rimske do grške ‒ mitologije. A ker simbolika skače od označevalca do označevalca, izpade, kot da pisci poudarjajo slogovne trike in ne zgodbe. V tem smislu se ob misli na Battlestar Galaktiko, Dune ali Neon Genesis Evangelion Volčji vzgoji lahko zaenkrat samo ljubko nasmehnemo. Za zdaj je še najbolj intriganten omniprezenten glas, ki na primer posiljevalcu reče, naj posili. Ni ravno feministični sajfaj, ne. No, ampak - Kepler. Na Keplerju 22b se ta omnishizofren glas intenzificira, tako da kar cel planet prevzema arhetipsko žanrsko vlogo Princa teme. 

Planet je z neusmiljeno pokrajino in čudaško subjektiviteto edina intrigantna entiteta v mnoštvu znanstvenofantastičnih tropov v seriji. Zaenkrat je mračen in se igra z idejo o nadnaravni sili, ki prepleta temno snov in temno energijo. S tem spominja na legendarno serijo Lost, ki je zmojstrila tovrsten nadnaravni habitat. Žal se ves čas sprašujemo, ali se bo serija v maniri Lost tudi sesedla. 

No. Ampak: ... - Kepler. Kepler gosti tudi nekaj, kar izgleda kot, spoiler alert, deevolviran človek. In v tem je največji presežek socialnega komentarja, ki nam ga serija ponuja: izmaličen človek je kot kubrickovska opica eden redko omenjenih in ne zadosti raziskanih scenarijev prihodnosti, kar je škoda, saj vzpostavlja luštno kritičnost do »raja na Zemlji in izven nje« ter »nespornemu napredku in povzdignjenosti Človeka«. Pohvale gredo tudi vizualni subverziji, morbidni scenografiji, zlovešči avri efektov paranoje, retro-stripovskemu intru in tenkočutni glasbeni špici. Slednja igra na podobno noto, a nikakor ne presega hkratne krhkosti, epskosti, srhljivosti, lepote, in zastrašujočnosti špice Battlestar galaktike, ki zveni, kot da bi zaigrala proper konec sveta. Ampak tako kot pri letu 2020 - le počakajmo na nadaljevanje.

Potovala je Sedem od Deset.

 

 

 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness