Da je človek te dni lahko naklonjen domislicam z britanske grude, je potrebna določena mera miselnega razkoraka. Treba je zamižati na eno oko, pozabiti na smešne volilne komedije in s tem povezano dogajanje ter misliti kaj drugega. Denimo vsaj dve intrigantni seriji, ki sta svoj prostor našli pri londonski produkcijski hiši Kudos. Prva je kriminalna drama Broadchurch, ki se je nemara lotimo ob kateri drugi priliki, danes pa motrimo šestdelno nadaljevanko Flowers, ki je bila izvirno predvajana letos spomladi v tedenskem zalogaju na televizijski postaji Channel 4.

Osnovna premisa zveni še kar enostavno: spremljamo štiričlansko družino, ki se veliko pregloboko zapleta v banalnosti in še globlje v bizarnosti. Namenoma smo izpustili pridevnik »disfunkcionalno« pred družino, ker se zdi izraz preprosto preveč zamejen na dojemanje, da funkcionalne angleške družine skupaj počnejo … ah, kaj pa vem kaj. Hodijo na nedeljske izlete v park in se spodbujajo pri igranju kriketa? Pa tudi: družina Flower že funkcionira … na neki način. Mama Deborah in ata Maurice, ki sta ju upodobila Julian Barratt (Mighty Boosh, A Field in England) in Olivia Colman (Broadchurch, Tyrannosaur), sta v seksualno sproščenem odnosu, česar pa si noben od njiju zares ne želi in tudi ne zna unovčiti. Z dvojčkoma Amy in Donaldom se vsi pretvarjajo, da slednja pri petindvajsetih živita doma zato, ker njuni izumiteljski oziroma umetniški podvigi presegajo željo po samostojnosti, in ne zato, ker sta povsem nedorasla zunanjemu svetu. Mauriceova mati oziroma 'nana' je v svoji prisrčni demenci prepričana, da so vsi štirje itak vodovodarji z imenom James. In tu je še Shun – mladi japonski umetnik, ki z otroškim pisateljem Mauriceom živi v ustvarjalni kolibi, kjer naj bi ilustriral njegovo serijo otroških knjig, čeprav v resnici večinoma riše gejevske porno sličice.

Ko smo že pri Shunu, moramo omeniti, da ga je upodobil kar ustvarjalec serije Will Sharpe. Ta je bil do nedavnega še relativno mlado in zmerno obetavno ime. Študiral je na Cambridgeu, kot igralec se je kalil v Royal Shakespeare Company, kot pisec pri panelni oddaji Nevermind the Buzzcocks, kot režiser in soscenarist pa se je proslavil zlasti s filmom Black Pond, za katerega je bil nominiran za nagrado BAFTA. Ni torej neki popoln novinec na sceni, lahko pa rečemo, da takega izdelka, kot je Flowers, najbrž nihče ni še čisto zares pričakoval od njega.

Termine Serijskih motrilcev smo do sedaj izdatno namenjali ameriškim produkcijam in se zaradi tega ne moremo izogniti temu, da ne bi potegnili vsaj najbolj očitne vzporednice. Mislimo na nadaljevanko Horace and Pete, ki jo je prav tako letos in prav tako nepričakovano povrgel Louis CK. In ki med drugim prav tako močno podreza v trpkost tega, kar naj bi bila oziroma ni funkcionalna družina. A medtem ko so liki v Horace and Pete bolj ali manj neimpresivni nakladači, ujeti v vsakdan, ki si ga relativno zlahka predstavljamo, so dogodki in junaki v Flowers bizarni oziroma tako zelo karikirani, da je nemogoče spregledati praznino, ki stoji za vehementnimi gestami. Liki v seriji se torej za vsem tem cirkusom bolj ali manj spretno skrivajo, čuteč gledalec pa se ob tej emocionalni otrplosti zdrzne v zadregi za njih.

Lahko bi rekli, da je Flowers črna komedija, ampak oznaka se zdi prešibka za to, kar v tem okviru dosega na tako nepretenciozen način. Sharpe sicer vpeljuje omejen nabor tematik, a so pri njihovem razvijanju ravno liki tako siloviti, da večje širine ne potrebujejo oziroma bi ta vse skupaj verjetno skazila. Tako smo pretežno pri teh rečeh: pri parodiranju japonizmov, kar je tudi Sharpov osebni spopad z lastnim angleško-japonskim poreklom in pripadajočimi stereotipi obeh kultur. Sharpov lik Shun je vse, kar si lahko o mitološkem Japoncu izmislite: ustrežljiv, ponosen, predan svoji (mrtvi) družini, predan delodajalcu Mauriceu, predan vsakemu posamičnemu cilju z isto intenziteto. Nato smo, jasno, pri družinski dinamiki, ki s pomočjo likov izven družine vključuje ljubosumje, dvomljive kompromise, incest … ah, in seveda bolj in manj uspešne smrti. Vem, rekli boste: 'Pih, to lahko pa tudi v Igri prestolov vidim.' Morda, ampak z mnogo več ogabnega pompa in površinskega obrtniškega preseravanja. Pa smo še pri žalosti in depresiji, ki ju vsak izmed protagonistov v Flowers po svoje tlači in skuša pregnesti v karkoli drugega. In potem smo vendarle še pri besu, verjetno najbolj konstruktivni in združevalni emociji, kar so jih naši nesrečneži sposobni ustvariti. Bes jih končno požene v to, da se osvobodijo ubornih in nezanesljivih preživetvenih mehanizmov, v katere so se čisto preveč zapletli.

Kraj dogajanja je prikazan z dobrim občutkom za dokaj minimalistično, a pomenljivo estetiko. Družina Flower živi v bajni hiški sredi angleškega podeželja, ki je odmaknjena od ostalega sveta. Režiser nas postavlja v tesen stik z njihovim okoljem, s čimer kot gledalci dobimo poseben pogled in občutek, da bi ta čudoviti prostor zagotovo znali užiti bolje od njih. Dogajanje zaznamuje nedoločljivo brezčasje, ki ga Sharpe ustvarja tako, da v seriji denimo ni nobene sodobne tehnologije, kljub temu pa bi se lahko vse skupaj odvijalo (tudi) v današnjem času. Osnovno naracijo sekajo še vrinjene fantazijske sekvence, ki se zdijo retrospektivne, česar pa ob pomanjkanju natančne časovne opredelitve ne moremo povsem doreči.

Morda se v prvih dveh epizodah še zdi, da serija prikazuje in slavi zgolj nedoraslost ter nekakšno pravljično in konfuzno življenje v utvarah, a postaja z vsako nadaljnjo minuto bolj privlačna zaradi tega, ker so humorni, obešenjaški in emocionalni poudarki prignani do vse večjih skrajnosti na ravno pravih mestih in v pravih trenutkih. Če Mauricea gledamo, kako hkrati zapada tako melanholični želji po komunikaciji s svetom kot nezmožnosti, da to stori, je njegova žena Deborah brbotajoče manično nasprotje tega: da jo nekaj teži, je treba razbrati iz njenega nevrotičnega smeha oziroma zares odlične igre Olivie Colman. Krhkost njunega vljudno zadržanega zakona in ostalih zaskrbljujočih resnic kulminira v situacijskih zapletih, ki so tragični, ganljivi in smešni, čisto na koncu pa tudi očiščujoči, saj se tudi naši cirkusanti izčrpajo in takrat njihova spoznanja in novo pridobljeno samozavedanje v gledalca zarežejo še bolj, ker jih od njih že nehamo pričakovati. Edini lik, ki od te dinamike že ves čas bistveno odstopa, je delavec Barry, ki je zatrapan v Deborah in tega skupaj z ostalimi nelagodnimi odkritostmi niti malo ne skriva. Nepresenetljivo se mu ostali na račun te iskrenosti ves čas rógajo.

Flowers ni brez stranpoti junakov oziroma njihovih podzgodb, ki se na trenutke zgubijo v samozadostnosti (tak primer sta denimo krvoskrunska soseda George in njegova hči Abigail), a fokus vendarle osvetljuje neki skupek interakcij in situacij, ki se zdijo preveč absurdne in prisrčno tragične, da bi se lahko zares odvile. In ravno po tem si lahko mislimo, da pravzaprav niti niso tako daleč od mogočega.