Današnja izvedba oddaje se bo prikladno posvetila fenomenu, na katerega prav bistro aludira njeno ime. In sicer v enem od v bistvu še kar starih žanrov, ki je že davno presegel svoje izvorne koordinate v raznih podlistkih, knjigah in televizijsko-dokumentarnih izvedbah ter posegel tudi po modnih muhah novejših medijskih izživljanj, kakršni so podcasti. Gre za tako imenovani true crime ali resnični kriminal, kakor bi lahko slovenili. Slednji je v raznih izvedbah zelo prisoten prav v novodobnih pretočnih variantah video konzumerstva. Enega takega bomo obelodanili danes, in to v najintrigantnejši formi - fikcijski pripovedi o tako imenovanih resničnih dogodkih. In tematika naše prave kriminalke je eden najslavnejših frekventnih ubijalcev. Tako lahko motrilci vendarle vidimo, kar vidijo - morilci.

Miniserija Dahmer - Monster: The Jeffrey Dahmer Story Ryana Murphyja in Ianna Brennana je ena zadnjih Netflixovih stvaritev, baziranih na senzacionalistični polpretekli zgodovini. Rekli smo tako imenovani resnični dogodki, ne le zaradi vobče fikcijske strukture resnice, temveč njenih konkretnih manifestacij. Kar je znanega o sedemnajstkratnem morilcu in na čemer očitno bazira naša miniserijska naracija, so podrobno obsceno, torej klasično novinarsko poročanje anglosaksonskega pedigreja, intervjuji z akterji, preživelimi žrtvami, samim mojstrom morjenja in njegovimi bližnjimi ter najbrž tudi primeru posvečene knjižne izdaje. In da nadaljujemo izpostavljeno očitnost: povsem fikcijska poustvaritev nas še posebej približa morilčevim posebnim načinom, grozam žrtev in vzduhu večletnega morjenja, bolj kakor kakršnekoli nefikcijske stvaritve.

Bolj kot serijo bi želeli poprijeti prav te fenomene morjenja, četudi se da o serijinem obrtništvu povedati marsikaj. Predvsem bi izpostavili življenjsko vlogo Evana Petersa, ki smo ga doslej večinoma poznali po lahkotnejših ali vsaj lahkotno sfriziranih vlogah luštnega in nekoliko hecnega mladeniča. Pa nas nehote prešine; šit, tudi gospod Dahmer je bil lahkotno sfriziran, lušten in nekoliko hecen mladenič. Vsaj tako je deloval. Kdor ga je poznal malo bližje, je lahko spoznal, da v glavnem ni za nobeno rabo, da se mu nič ne da in da preveč pije. Zveni znano? Uf, da bi ga poznali še globlje, pri čemer ne mislimo globin njegove duše, temveč praktično življenje oziroma morjenje iz dneva v dan. 

Serija v svojem počasnem izgorevanju zelo dobro predoči, kar predpostavljamo za srž tega množičnega morjenja - v bistvu dolgčas na skoraj vseh ravneh, odraščanje, socialna neprilagojenost, male čudaškosti, brezveznost tako rekoč vsega, ki se komaj opazno in redno preliva v realnočasovno grozovitost akta ubijanja. Ravno temu fenomenu bi se radi posvetili bolj kot samim konkretnim značilnostim serije, iz katerih pa vendarle veje ravno ta misel pumpajoč fenomen. Zunanja odličnost serije je, da ne podlega nuji po klasičnih butastih odgovorih; takšno in takšno otroštvo, morbidna zanimanja v najnežnejših letih, nekompatibilnost staršev, perverzna fantaziranja, iz česar jasno sledita prekomerna masturbacija in škodljiva pornografija. Slednjo je za svoje zločine krivil še en ameriški morilski prvak Ted Bundy. Pozabil je dodati, da nekateri na porniče zgolj drkamo, gamad zločinska, druge vas pa očitno terajo pobijat mimoidoče študentke.  

Kakorkoli že, serija se fino samoomeji na, v navednicah, zgolj prikazovanje, četudi vsi zgornji odgovori nekako nihajo na robu prikazanega. Hkrati pa nas mika, da bi na tej isti podlagi izrekli freudovsko modrost: v Dahmerjevih zločinih odseva psiha slehernika, to je, razen samosvojih življenjskih anekdot ni v histeriku, paranoiku, psihopatu in mentalno zdravemu serijskemu morilcu ničesar manj ali več kot v tako imenovanem normalnem človeku. Razen specifične strukturiranosti sicer enakega, če že. Vsi smo Dahmer, a le Dahmer je lahko Dahmerja dejansko živel. Naša teza, kot jo lahko preberemo iz serijskega prikaza, je precej prozaična in bolj kot na morilčevih predispozicijah temelji na praktičnem živetju. Priložnost ne dela le tatu, temveč tudi morilca. Serijskega morilca.

Predestinacija Jeffreyja Dahmerja kot zlega in zločinskega ubijalca in kanibala ne izvira iz takšne ali drugačne preteklosti, temveč njegove prihodnosti, ko je že žel slavo zloglasnega ljudožerca z vsemi fanmaili in ženitvenimi ponudbami, ki pritičejo kulturi Združenih držav Amerike. Serija odlično prikaže, kako njegovo morjenje ne izvira iz ne vem kakšnih preciznih kalkulacij. Spomnimo, fantazija je daleč od naklepa. Prvo žrtev je ubil tako rekoč po nesreči. Skril in nadalje moril pa je lahko le zato, ker mu je bilo to dopuščeno. Če se namreč ne moremo pokesati, izdati in zadržati sami, je menda naloga družbe, represivnih organov, pravne države, nenazadnje naših bližnjih, da nam onemogočijo serijsko izvrševanje zločinov.

Gospod Dahmer pa je pijan za volanom in s truplom v prtljažniku gladko klepetal s policajem, ki ga je ustavil zaradi divje vožnje. Je le prijeten, spoštljiv, pokesan in čeden mladenič. Smrdeča trupla pod hišo so bila vedno kar rakuni. Pri čemer je po lastnih izpovedih čutil od besede do besede isto, kot bi mi: paniko, strah, grozo, da ga ja ne bi dobili. In pozneje, ko je njegova morilska rutina postala bolj ali manj razburljiv petek zvečer, kdo se je zares sekiral za črnske in azijske geje v Minneapolisu. Ko je ena njegovih žrtev vsa zadrogirana pobegnila, so mu jo policaji polnago dobesedno pripeljali nazaj do fleta. In redne pritožbe sosedov v revni črnski soseski, kako iz njegovega stanovanja smrdi po gnitju, pa kričanja, žaganja, neki čudni zvoki nonstop. To je trajalo deset plus let. Ni čudno, da so še ne tako dolgo nazaj v tem mestu gorele policijske postaje. 

Zanemarjate osebno odgovornost, nam bodo oponesli, za zločine je kriv izključno zločinec. No, seveda, to je popolnoma jasno in drugače ne more biti. Nauk zgodb, kakršne nam pripovedujejo Dahmer, Bundy, Macy in kompanija ter njihove serijske predelave, pa je tudi jasen: skrivnost grozljivih zločinov ni v nekakšni demoničnosti krivcev in njihovih posebnih psihičnih razvojih, drznili bi si celo trditi, da je psihologija dokaj jasna in neskrivnostna, temveč v vprašanju: kako se je lahko vse to jebeno dogajalo? Najlažje je s tujim kurcem po koprivah, ampak dajmo vseeno. V vsakem od teh konkretnih morjenj je bilo toliko enega šalabajzerstva na vseh straneh, da človek obnemi. Greh morilcev je prevara in umor njihovih žrtev. A poleg te prevare je še strašnejša; prelisičili so namreč cel družbeni ustroj, ki jim je njihove grozovitosti omogočal in ne preprečeval. Ker bi jih lahko. Kar ne velja le za Združene države Amerike in serijsko morjenje. Ta greh pa ni na zločincu.

*

Foto: Flickr.com