Iz studijev HBO-ja je 4. junija prišel zadnji del tretje sezone, ki je sklenil serijo The Leftovers. Na slovenskem HBO je serija ne preveč posrečeno prevedena kot Ostali, a bomo v izogib zmedi uporabljali naslov v izvirniku. The Leftovers je novi izdelek izpod prstov Damona Lindelofa, ki je bil eden od piscev pri seriji Lost. Gotovo je moč najti nekaj podobnosti med serijama, vendar The Leftovers ni Lost. Prvič, serija ni predolga, drugič, serija je razumljiva, in tretjič, serija ni paradni konj medijske hiše. The Leftovers je svoj svet, ki ima majhen, a gorečen krog privržencev. Kakšen je torej ta mamljiv svet, ki nas ne pušča hladne?

Serija temelji na istoimenskem romanu Toma Perotte, vendar je vsebina romana izčrpana že s prvo sezono. Osnovna premisa serije je nadvse preprosta: 14. oktobra 2011 oziroma tri leta pred začetkom serije iz obličja Zemlje izgine približno 140 milijonov ljudi ali dva odstotka svetovne populacije. To je pravzaprav to.

Brez razlogov in brez opaznih vzorcev preprosto izpuhtita 2 odstoka ljudi. Za ilustracijo: v Sloveniji bi izginilo 40.000 ljudi. Iz vašega kroga 150 prijateljev bi praviloma izginili trije. Če bi vsi izginuli bili prebivalci ene države, bi ta država postala šele 10. najbolj obljudena država na svetu, tik za Rusijo. Prirastek ljudi na Zemlji pa bi v približno dveh letih nadoknadil izgubo. Vendar s tem nismo niti približno zajeli osrčja problemov v The Leftovers? Ti so navidez preprostejši in neposrednejši. The Leftovers odgovarja na vprašanje, kako živeti v svetu, kjer se je zgodil čudež? No, to je ta mamljivi in negotovi svet.

Miselni nastavek je nadvse zanimiv: kako nadaljevati življenje in živeti v svetu, kjer se je zgodil čudež, ki so ga gotovi prav vsi? Kako živeti v svetu, ki ga stvarnik ni zapustil? Ali sploh lahko predočimo, kakšne konsekvence ima takšno pretrganje vzročne verige? Svet je v The Leftovers nepreklicno vržen s tečajev. Zakaj bi šel v šolo ali službo, če ne morem biti gotov ničesar, tudi lastne smrti ne? Prva sezona serije ponudi vsaj tri različne načine soočanja.

Prvi način so t. i. "Guilty Remnants" oziroma "Krivi ostali". Vse pohvale Tomu Perotti, saj gre za enega izvirnejših pristopov k soočanju s krizo. Skupina Guilty Remnants je nastala tik po nenadnem odhodu in želijo biti živeči opomniki dogodka. To počno tako, da se oblačijo v belo in molče kadijo cigarete. Če že morajo komunicirati, to storijo s flomastri na blok papirja. V romanu so Guilty Remnants verska skupina, medtem ko v seriji nikjer ne dobimo teh indicev in se zdi, da Guilty Remnants utelešajo tako nihilizem kot ateizem. Kot zanimivost: ob izteku prve sezone je bila usoda serije negotova. Takrat so na redditu predlagali, da se fani oblečejo v belo in s cigareti v ustih in flomastri v rokah stojijo pred pisarno HBO-ja v New Yorku.

Drugi način soočanja je okultističen in se vrti okrog Holy Wayna. Sveti Wayne je prerok: vendar ne vidi prihodnosti, temveč preteklost ljudi. Po tem, ko ljudem pove o njihovi preteklosti, jim ponudi, da z objemom nase sprejme breme in bolečino ljudi. Le-te pa v svetu po nenadnem izginotju ne manjka.

Poslednji način soočanja je Cerkven – pisano z veliko začetnico. Cerkev se sooča s težavo: ni tako prepričljiva kot kulti. V seriji spremljamo življenje duhovnika Matta, ki le s težavo vernike ohranja vernike. Dogmatična razlaga žal več ne zadošča. Adam Kirsch v svoji kritiki The Leftovers nadvse hvali prav ta aspekt: The Leftovers vidi kot primer serije, ki problem religije jemlje nadvse resno. Osrednji problemi serije zanj niso religiozni, temveč teološki, in v tem mu pritrjujemo. Treba je priznati, da je eksplikacija vprašanj na začetku oddaje prevedljiva v teološki kontekst.

V The Leftovers se pne zanimiv lok med prvo in tretjo sezono. Druga sezona je morda vsebinsko najbolj zgoščena, vendar v kontekstu naše kvazi-teološke razpravice niti ne tako zanimiva. Vendarle je vsaj eden nadvse pomemben del: The International Assassin Gre morda za najbolj izmojstren del vseh treh sezon serije; sploh ker iz kompleksne teološke pripovedi preide v ezoteričen sanjavi svet, ki narativno spominja na dober RPG. Kevin Garvey, eden osrednjih likov serije, ima psihotične privide in ponoči brez lastne vednosti tava naokrog. V brezupnem stanju se odloči za trip z zastrupitvijo. Tam podoživi življenjsko zgodbo svojega privida Patti in jo mora ubiti – nato se ozdravljen prebudi. Prvič po skoraj dveh sezonah smo priča nečemu nadnaravnemu. Znak za alarm - ali pač?

Na koncu sta Lindelof in Perotta ubrala zelo zanimivo razrešitev: znanstvenik izumi stroj, ki ljudi obstreljuje s takim sevanjem, kot so ga odkrili ob izginotju. Nora, Kevinova ljubimka in del protagonističnega tandema, je v nenadnem odhodu izgubila moža in oba otroka ter se odloči za obstreljevanje s sevanjem. Vendar gledalci ne izvemo, če proces uspe ali ne. V zadnji epizodi zgolj slišimo Norino pripoved: transportacija je uspela. Tam je svet, enak kot naš, poln resursov in z zgolj 2% ljudi. Šla je poiskat svojo družino in tam je namesto nje bila druga ženska. Njena družina je bila srečna. Ugotovila je, da je bil svet z 98% ljudi poln zaskrbljenih, ki opominjajo na 2% izginulih, medtem ko sta se ta dva odstotka v svojem svetu čutila izbrana in so bili srečni in hvaležni. Zato je šla do znanstvenika, ki je znova naredil stroj in prišla nazaj. Norini pripovedi lahko verjamemo ali ne, vendar je konec v svoji ambivalentnosti zaključen in jasen.

Na zgražanje mnogih, tega konca ni moč zares obsojati. Sploh v primerjavi s koncem Losta se je za tak konec Lindelofu treba posebej zahvaliti. Sicer je potrebno kar nekaj mentalne gimnastike, da se razloži vse Kevinove ekspedicije v smrt in nazaj, vendar avtorja vztrajata pri tem, da je vse razložljivo ter je to zgolj del kolektivne psihoze. Rigorozno vztrajata pri tem, da je bil edini poseg v svet tisti 14. oktobra 2011.