Čudežna dežela Sussex

Čeprav je bila založba VigeVageKnjige tudi v zadnjem času zelo dejavna, se bomo danes najprej lotili že lani izdane Alice v Sussexu avstrijskega striparja Nicolasa Mahlerja. Avtor je v preteklosti med drugim risal za eno največjih ameriških založb Fantagraphics Books, znan pa je tudi po stripovskih priredbah klasičnih literarnih del. Za svoje stripovsko delo je že trikrat prejel prestižno stripovsko nagrado Max und Moritz, in sicer dvakrat za najboljši strip leta, leta 2010 pa še za najboljšega striparja nemškega govornega področja. Njegov opus zajema prek petdeset naslovov, med priredbami pa najdemo knjige, kot so Proustovo Iskanje izgubljenega časa, Bernhardovi Stari mojstri ali Mož brez posebnosti Roberta Musila.

Priredba Alica v Sussexu pa je, kot govori že naslov, zgrajena na podlagi zgodb Aličinih prigod Lewisa Carolla, in sicer Aličinih prigod v Čudežni deželi ter Skozi zrcalo in kaj je Alica našla na drugi strani. Zraven ju je spojil še s Frankensteinom Mary Shelley in Frankensteinom v Sussexu H. C. Artmanna. Od tu si je Mahler sposodil like, dele besedil in dialoge ter jih parodiral v teater nesmislov, v katerem se Alica počuti kot doma.

Preprosto narisana Alica ima tako kot ostali liki dolg kumarast nos in izrazito telesno govorico. Kot pri nekaterih drugih likih pa se tudi njej oči ne vidijo izpod pričeske, za katero Klobučar pravi, da bi jo pa res lahko že pred časom predala v oblikovanje frizerju. Strip je sicer v črnih in belih barvah, z oblikami, ki jih zamejujejo debele črne obrobe. Edina preostala uporabljena barva je modra, katere uporaba razbije tudi skoraj neobstoječa ozadja, ki ravno s svojim umanjkanjem podrobnosti prostora za posamičnimi liki pridodajo pravljični učinek. Eno od pravil za definicijo pravljice je namreč ravno to, da ne smemo vedeti, kje se odvija.

Na posamični strani se praviloma nahaja čim manjše število kvadratkov. Premišljeno kadriranje v Alici v Sussexu je pripomoglo k skrivnostnemu razkrivanju zgodbe, ki se nam pred očmi razvija postopoma, po delčkih, kar še dodatno pripomore k čarobnemu vzdušju. Glede slikovnega dela pa naj obelodanimo še to, da je Nicolas Mahler za slovenski prevod stripa narisal originalno, prav posebno naslovnico. Strip ali risoroman, kot mu radi rečejo pri VigeVageKnjige, je bil namreč prvič izdan že leta 2013 pri berlinski založbi Suhrkamp Verlag.

Strip Alica v Sussexu je pravo nasprotje knjigam, za katere Alica na začetku pravi, da ji niso všeč. Citiramo: “Le kakšen smisel imajo knjige, v katerih ni ne slik ne dvogovorov?” Konec citata. Nasprotni pa sta si tudi londonska Alica Lewisa Carolla in susseška Alica Nicolasa Mahlerja. Slednja je bolj sarkastična in nikakor ni naivna, kot sta bili originalna londonska in Disneyjeva Alica. Četudi v stripu izvemo, da naj bi bila stara zgolj sedem let in pol, je susseška Alica neverjetno inteligentna za svoja leta. Njenim letom ne pritičejo niti bogastvo njenega besednega zaklada in zmožnosti abstraktnega mišljenja. Celo po karakterju bi ji prej pripisali status pametne, a uporniške najstnice, ki je vse prej kot prestrašeno dekletce, ki je slučajno zašlo k nekim nenavadnim bitjem.

Takozvano Aličino “najstništvo” se kaže tudi skozi odnos do pravil, ki se jih susseška Alica ponavadi ne drži, ampak jih raje krši. Tako močen duh ji gotovo pride prav med hitro menjajočimi se psihedeličnimi scenami, ki bi jo sicer morda lahko zlahka prestrašile, nenazadnje se znajde tudi v smrtno ogrožajočih situacijah. V novem svetu, ki je namesto zajčje luknje kar pod travnik zakopana hiša, se namreč lahko kaj hitro znajdeš na sodišču za avtorske pravice, na katerem lahko izgubiš celo glavo. Na srečo je Mahler svoje reference pridno citiral v dodatku na koncu knjige, zato se je izognil tej kruti kazni. Seznama se je lotil podrobno do te mere, da je navedel vse uporabljene vire za posamezno stran. Ob drugem branju lahko zato strip razumemo še na kakšen drug način, ki smo ga podkrepili z znanjem, pridobljenim iz tega referenčnega čtiva. 

Tako kot v originalu je tudi Alica v Sussexu še vedno vzporedna resničnost, ki jo protagonisti dojemajo na parodičen in nekonvencionalen način. Njihova šola na primer sestoji iz dveh ur nezanesljivega pripovedovanja, štirih ur performativnosti spola in bolezni, osmih ur literarizacije otroštva in mladosti v transkulturnem kontekstu, šestnajstih ur empiričnega zajemanja in analize podatkov, dvaintridesetih ur raztezanja, jačanja in mobiliziranja ter štiriinšestdesetih ur televizijske estetike in tako dalje. Frankenstein pa je okorni velikan s številko noge 65, ki ne zna najti niti svojih čevljev, lahko pa izjemno hitro plava za pobeglo Alico.

Sproščen in razumljiv humor ter protagonisti, znani večinoma iz mladinske literature, nakazujejo, da gre tudi v primeru stripa Alica v Sussexu za delo, namenjeno mlajši publiki. Vseeno nekateri recenzenti, kot tudi bralci omenjenega stripa, v to niso povsem prepričani. Urednica založbe, pri kateri je strip izšel, Anja Golob, je v intervjuju za eno od pomladnih Stripofilij povedala, da “Alico včasih kupijo za otroke, pa otrokom ni všeč, starši pa se ob njej izjemno zabavajo, medtem ko je pri kakšni drugi družini povsem obratno. Zame Alica v resnici ni otroški strip.” Zaradi več možnih načinov razumevanja bi mogoče namesto zamejevanja v polje mladinske literature na strip lahko še dodatno napisali kaj podobnega kot na Človek ne jezi se. Od treh do 99 let. No, seveda jo lahko berete tudi kasneje, če vam do tja le uspe.