Tokratni Striptiz bo razgalil kar tri stripe, ki so konec preteklega leta napovedali letošnje praznovanje stote obletnice smrti Ivana Cankarja in dogodkov, ki se bodo ob tem odvijali. Kašo je zakuhala Založba Škrateljc, ki bo s pisci stripov 7. in 8. februarja v - seveda - Cankarjevem domu izvedla še stripovsko-gledališki performans.

Trije stripi v sklopu Cankarja v stripu so si med seboj precej različni. Vsakega od njih je ustvarjala dvojica avtorjev, ki se s stripom že dobro pozna. Pravzaprav trojica, če štejemo še pisce spremnih besed. Te namreč niso povezane s stripi, ampak predvsem z originalnimi Cankarjevimi teksti, ki so bili predloge stripom. So pa izjemno informativne in biografske. Omenimo še, da so avtorske stripovske dvojice tokrat prvič sodelovale med seboj v tako izbranih parih.

Začnimo kar s Hlapcem Jernejem in pasjo pravico. Basenski strip se je, kot je jasno že na prvi pogled, zgledoval po Cankarjevem Hlapcu Jerneju. Risbo je prevzel Igor Šinkovec, pisalo pa Žiga X Gombač. Zdi se, da sta resnične Cankarjeve citate ohranila le delno, deloma pa sta besedilo priredila. Pripoved se je spremenila v še bolj basensko zgodbo. Jernej je postal pes, skupaj s starim Sitarjem pa namesto na kmetiji v slaščičarni prodaja sladoled.

Šinkovec se je odločil za najmanj barven strip od obravnavane trojice. Barve ohranja le v modrikastih odtenkih, ki služijo kot sivine oziroma sence v sicer črno-belem stripu. Debelejša črna linija pa obkroža prisrčne, poenostavljene antropomorfne pse.

Na začetku vseh treh stripov se zaletimo v predstavitev vlog, ki bodo v stripu nastopale. Pri Hlapcu Jerneju in pasji pravici nam ta predstavitev zaradi številnosti vlog in njihovega hitrega prepletanja še najbolj koristi. Sledi že znana biblijsko-revolucionarna zgodba o mladem Sitarju, ki zaradi ljubosumnosti in nečimrnosti odpusti dolgoletnega sodelavca svojega očeta, ko le-ta umre. Pasja zvestoba popolnoma izgubi pomen, zato bi bila morebiti boljša uporaba katerih drugih živali, čeprav - kot bomo videli - v nekaterih kasnejših trenutkih njihove živalske lastnosti izpadejo odlično.

Kasneje se srečamo še z županom mesta, ki je kapitalistični nergač 1.0.1 [one-oh-one] in se - kako znano! - briga le za podjetja in prav nič za človeka, ki je podjetje ustvaril. Citiramo: “Zakaj drugače bi bil to narobe svet”. Konec citata. Oziroma kot so zapisali v vse tri stripe in kot je poprej nekoč zapisal tudi Boris Pahor: “Beri Cankarja, ker je vedno sodoben.”

V Hlapcu Jerneju in pasji pravici sta se avtorja spretno poigrala s pasjimi značaji. Kljub temu da so udomačeni, se lahko v trenutku poživalijo in zarenčijo. Luštni kužki dobijo srep zverinski pogled in se spremenijo v divje živali. Vendar še vedno oblečeni v oblačila iz časa Cankarjeve sodobnosti.

V stripu najdemo tudi humorne vložke - na primer, ko pride Jernej v Ljubljano in ugotovimo, da tam stoji spomenik Pesšernu ter da imajo v prestolnici vsi psi ovratnice. Vse to pa se vije okoli boja malega človeka-delavca za pravičen sistem, ki mu zaradi družbene hierarhije ne daje enakih pravic. Po drugi strani pa lahko za simbolno revolucijo razumemo že prevrat, ko se mladi Sitar končno prikoplje do svojih pravic in buržujske pravice odreče Jerneju.

Drugi strip iz serije se imenuje Hlapci - ko angeli obmolknejo, ki sta ga opredmetila risar Damijan Stepančič in pisatelj Andrej Rozman - Roza. Avtorja sta sodelovala že pri slikorisu Živalska farma leta 2014. Tokrat nas pričaka drugačna risba in kar dve spremni besedi. Ena je namenjena le gledališkim uprizoritvam drame. Živobarvna pisana ozadja nam popolnoma zakrijejo, kaj se dogaja izven prvega plana. V ospredju so vedno realistični črno-beli junaki, predvidoma narisani s svinčniki.

Osrednje dogajanje z bele podlage komentirata dva zabavna angela, bolj poenostavljeno narisana in umeščena z namenom razbremenitve sicer težkega starinskega besedila. Avtorja sta se z njima pošalila do te mere, da se v stripu sprašujeta tudi o pomenu človeških pojmov, kot je “narod”.

Hlapci - ko angeli obmolknejo vsebujejo veliko monologov. Gre za najobsežnejše čtivo v naboru in tudi najbolj pamfletno obarvano. Množičnost besedja najbolj pride do izraza v tretjem aktu, kjer se strip spremeni v slikanico z glavno sliko na vrhu in spodaj pripisanim dialogom kot v pravem dramskem tekstu.

Nazadnje bomo obravnavali še Moj lajf Tanje Komadina in Boštjana Gorenca - Pižame. V aluziji na Moje življenje se nam v začetni predstavitvi likov predstavita tudi avtorja, ki kasneje tudi intervenirata v sámo zgodbo, natančneje v družinski prepir. V strip sta vpletla več različnih črtic, ki se vedno začnejo s tipkano pripovedjo, potem pa nastopi otroško-karikaturni stil Tanje Komadina. Da je imel prste vmes tudi Pižama, nam je jasno najkasneje, ko se mali Cankar na 19. strani spremeni v razjarjenega Hulka.

Zabaven strip na daleč pušča noto Boštjana Gorenca, ki je tako kot pri Šnofijevi druščini v strip vpletel popkulturne reference in tehnološke novitete sodobnosti ter znane osebnosti. Moj lajf je zato še najbolj primeren za mlajše bralce, čeprav jih bo nasičenost zgodb morda tudi zmedla. Ta strip je bolj parodija kot priredba Cankarjeve zgodbe, kar bi sicer lahko trdili za ostala dva stripa.

Da bi si Podobe iz sanj zaslužile lasten strip, misli PiaN.