„Stvari, ki NE pomagajo: čokolada ali sladkarije, iti kar z nekom, špricati pouk, poskušati s spancem odgnati težave ali poležavati in se smiliti samemu sebi, kaditi, napiti se ga, izginiti. Stvari, ki prav tako ne pomagajo: poslušati glasbo, vaditi kitaro, prebrati knjigo, splezati na hrib ali se dobro spotiti. Seznam knjig: Bratje Karamazovi, Mumini. Proti temu jebenemu sranju ne pomaga čisto nič.“

Besede, ki ste jih pravkar slišali, prihajajo izpod rok izmišljene norveške najstnice, protagonistke stripovskega albuma Umetnost padanja Inge Saetre. Pri rosnih 18-ih letih, v nežnih časih, ko bi moral biti vrhunec njenih tegob kak cvek, se Rakel [rakÉl] sooča z drugačnimi pripetljaji, niti ne ljubezenskimi. Če bi bila vpletena ljubezen, bi njen še nerojeni otrok imel – očeta.

V danes obravnavanem stripu se soočamo s tematiko najstniške nosečnosti. Tematiko, ki na slovenskem prostoru glede na statistike ni tako pereča, ampak vseeno ne neobstoječa. To trdijo tako imenovani strokovnjaki glede na sledeče številke: V Sloveniji po podatkih iz leta 2006 vsako leto rodi 5 deklet, starih od 15 do 19 let, medtem ko v Evropi v povprečju 30 in v Veliki Britaniji na primer 25. Vendar ne pozabimo, da je nosečnosti precej več kot samih rojstev.

Slovenski literarni prostor je tako ponovno dobil delo, ki se loteva tovrstnega tabuja. Da ne rečemo morda celo prvega dela po tem, ko je leta 1967 v Blasnikovi tiskarni Anton Ingolič izdal Gimnazijko, s katero bi lahko povlekli celo nekaj paralel. Obe glavni junakinji nista v stiku z očetom otroka, saj sta slučajno zanosili na neki zabavi, le da tokrat v igri ni bilo posilstva. Prav tako obe dekleti vsaj del svojega življenja preživita sami, daleč od doma s komaj kaj razumevajočimi ljudmi okoli sebe.

Zaradi splošno razumljenega deviantnega obnašanja Rakeline prijateljice se nam sprva zdi, da bo zanosila ona in ne Rakel. Vendar celotno zgodbo vidimo z Rakeline strani. Njo namreč spremljamo osem mesecev, z dodatki njenih lastnih dnevniških zapisov, preko katerih nam avtorica kaže izjemno poznavanje povprečnega dekliškega najstniškega življenja in razmišljanja. Kljub nezaželeni nosečnosti se mlada bodoča mati ukvarja s problemi, kot so, zakaj so oblačila za nosečnice tako grda. Ali se mora res zaradi tega odpovedati svojemu stilu oblačenja?

Črno-bela pripoved je popestrena z občasnimi barvnimi ilustracijami, ki so po knjigi nametane med poglavja, ločena z imeni mesecev. Tekoča zgodba nas morda še bolj prepriča zaradi otroške risbe, ki nas morda zavede, da je strip v resnici narisala najstnica in ne odrasla ženska, ki jih danes šteje 37. Prepričala pa je tudi žirijo za podelitev nagrad otroške in mladinske literature Brage [brAge]. Prejela jo je v letu izida romana v originalnem jeziku, leta 2011.

Bolj kot s površno risbo stripovski album Umetnost padanja privlači z izjemno sposobnostjo poudarjanja traparij, ki so najpomembnejše osemnajstletnikom. Z neverjetno preciznostjo se loti tudi prikazovanja notranjega sveta najstnice Rakel. Brez besed, a z izbiro pravega kadriranja in z le nekaj premiki črt v kotičku ust se Inga Saetre izkaže v odličnem poznavanju stripovskega jezika in nam ponovno dokaže, da za to niso potrebni mnogi detajli.

Hitra nihanja razpoloženja in potrebe po samoti ali bližini drugih prikrito kažejo tudi na to, da so neuravnovešeni hormoni mladega dekleta le malo potencirani zaradi nosečnosti. Če se odraslim ženskam to začne dogajati v času nosečnosti, gre pri mladoletnih dekletih ponavadi tako potencirano vsak dan. Le napačen pogled lahko povzroči dvom o lastni pameti in obstoju ali povzroči hiter preskok v sunkovit jok. Za primerjavo ali, metodološko rečeno, kontrolno skupino pri tem jemljemo Rakelino najboljšo prijateljico, Ingrid.

Umetnost padanja ni le veščina, ki bi se je naučili na aikidu in jo izrabili za učenje mehkega pristanka. Prav tako ni učna ura o hitrem pobiranju nazaj na noge. Je izvrsten stripovski album, ki nam pokaže, kako je lahko sámo padanje pot, ki jo lahko užijemo v vsej njeni lepoti. Pot, ki ni pomembna zgolj zaradi cilja.

Četudi se interpretacija naslova glede na zgodbo sliši nekako zenovsko [zénovsko], je zgodba zelo prizemljena in postavljena v evropski vsakdan meščanskega srednjega sloja. Tudi finančne težave dijakinji, ki živi na svojem, niso španska vas. Da o kreganju z nerazumnimi starši pred pojavom velikega problema in izogibanju kateremu od fantov sploh ne govorimo.

Če se še prevečkrat zgodi, da so dobri stripi prekratki in jih lahko hitro znamo skoraj na pamet, imamo tu še eno popolnoma materialistično omembe vredno kvantitativno karakteristiko, ki gre stripu v prid, saj bomo 233 strani zlahka večkrat vzeli v roke in se jih težko naveličali.