... Tri leta zapora za ruskega ljudožerca ...

… Češkoslovaška načrtovala predor do slovenske obale...

… Tujci iščejo enonoge žene ...

... Črna magija golega para na pokopališču ...

... in avto povozil svojega voznika ...

Pravkar slišano so le nekateri od naslovov člankov, ki jih najdemo v še ne mesec starem stripu Kronike Andreja Štularja, ki je izšel tik pred predstavitvijo na Stripolisfestu v Kinu Šiška. Zbirko bizarnih, smešnih, absurdnih in na prvi pogled neverjetnih, pa vendar resničnih člankov, je Štular nabiral dve desetletji. Vir navdiha je tako našel v dnevnem časopisju najbolj razširjenih časnikov po materi kurji. Četudi se je šunda znotraj teh načeloma „resnih“ medijev nabralo za malo morje, je izluščil le nekatere in se, po svojih besedah, izognil tistim res pretiravajočim. So pa prav vsi menda resnični. Tudi ti, ki so prišli v zadnji izbor. Pa vendar so tako neverjetni, da se bo verjetno marsikdo vprašal po izvoru besedila, čeprav takih dvomov pri tiskanih medijih nismo toliko vajeni kot morda na spletu.

Andrej Štular je Pina colada talentov. Giblje se med lutkarstvom, ilustracijo, fotografijo, kiparstvom in seveda med stripom, kjer deluje že vrsto let. Že konec lanskega leta smo lahko v zbirki Zverinic iz Rezije v stripu, ki je prav tako izšla pri Stripburgerju, brali njegovo priredbo zgodbe Bežimo, svet se podira. Tudi tam se je avtor ukvarjal s kolažno tehniko, ki pa jo je v Kronikah pomešal še z marsikatero drugo. V isti zbirki sta svoja stripa izdala tudi Kaja Avberšek in David Krančan, ki bo svojo sago rezijanskih zgodb nadaljeval že v novembru z izidom in otvoritvijo razstave grafičnega romana Pijani zajec.

Ne smemo zaobiti, da je Štular verjetno najbolj DIY [di-aj-uaj] avtorski stripar pri nas. Če poznamo nekaj avtorjev, ki prisegajo na rotringe ali katere druge kemične svinčnike, se danes obravnavani na to sploh ne ozira. Lahko spomnimo, da še vedno trajajoči #Inktober spodbuja risarje, da ponovno v roke vzamejo peresa in črnila ter vsak dan narišejo novo umetnino. No, Štular pa svojega najljubšega pisala sploh nima. Če mu je verjeti na besedo, v resnici že dolgo ni kupil sploh nobenega materiala, ki bi ga uporabil v stripu.

Govorimo lahko torej o reciklažnem stripu. Stripu, ki ga sestavljajo odpadni deli papirja, tako na podlagi kot v njenem izvoru. Črno beli tisk nam dimenzijo različnih tekstur in barv papirjev sicer delno uniči, pa vendar ravno dovolj, da se znajdemo v črno-beli simbiozi z nekaj sivimi odtenki. Vsak strip zaradi uporabe drugih materialov obstaja kot popolnoma nov svet. Na eni strani se srečamo z izrezki časopisnih člankov, skupaj z izrezki iz fotografij ali načrtov. Na drugi pa nas čakajo večinoma narisani deli, ki zgodbo iz časopisa predstavijo na inovativen način. Ta posledično kljub svoji nenavadnosti zlahka rezultira v kateri od novic, ki jih v stripu preberemo. Ob tako iz neba padlih zgodb si namreč verjetno tudi sami lahko narišemo vsaj še kakšno drugo predzgodbo.

Marsikateremu bralcu se bodo ob branju Štularjevih Kronik kotički ustnic verjetno iskreno zavihali navzgor. Tudi v zgodbah, ki so v resnici precej tragične, mu uspe izvabiti humoren pristop. Na prenekatero od teh tematik bi se držali resno, a avtorjev čar je prav ta, da preko smešnosti odpira včasih spregledane teme, na katere ni potrebno gledati skozi žalostna očala, ako ta obstajajo. Črni humor uporablja za osvetlitev vseprisotnih vsebin, kot je smrt starostnika v osami, rasizem, elitizem, naivnost in podobno. Ne enkrat, ampak kar dvakrat se v zbirki na primer znajde strip, kjer so pred televizijo našli osebo, ki je tam umrla. Truplo te osebe pa so obakrat našli šele, ko je že zmanjkalo denarja na računu in jih ni nihče več plačeval. Šele takrat je upravnikom bloka prekipelo in po vdoru so seveda našli zgolj formo brez vsebine, ki je te finančne dolžnosti prej poravnavala.

DIY estetika Kronik se v svojem fenzinovstvu še bolj izpopolnjuje z občasno rabo ljubljanščine oziroma lublanščine. Prav ljubitelji fenzinovske strip estetike so s Štularjevim novim stripom dobili še en obvezen kolekcijski predmet, ki ga je za spremembo lažje dobiti v okolju in izhaja v tovarniško vezani vezavi. Prav tako so Kronike obvezno branje za vse tiste, ki svoje večere preživljajo ob preklinjanju svoje usode ob zadnjih dnevnih poročilih in tudi ljubiteljih črnega humorja na nivoju Jona Cornella.