Katera sedi na letalu? Ali izgleda sumljivo? Katera je stala kje in kam je gledala? Je nogomet vendarle uglednejša zadeva od pretenciozne otvoritve razstave? No, nikar ne omahuj ter poišči odgovor. Tri sekunde je namreč blazno malo časa, a v tem kratkem trenutku svetloba prepotuje dolgih devetsto tisoč kilometrov. 3’’ so tudi naslov in čas dogajanja stripa Marca-Antoinea Mathieuja. Enigmatično delo je konec prejšnjega leta za založbo VigeVageKnjige prevedla Katja Šaponjić.

Tri sekunde torej traja kriminalka z zumiranjem podob, strip, v katerem francoski risar poskuša ujeti pot enega snopa svetlobe skozi mnoge prostore ter dogajanja. Potovanje svetlobnega snopa spleta kdo bo koga vrsto zgodbe, nekakšno škandalozno mišelovko, ki bralki naprti odgovornost razrešitve uganke. Vsem, ki smo se kdaj srečale s ponavljajočimi se spletkami množično produciranih kriminalk, zgodba stripa bržkone ne bo nič zares novega. Princip je namreč hudičevo soroden klasični kriminalki – soočene smo z naključnim prizorom zaskrbljenega tipa, ki mu nekdo na teme drži pištolo, poleg sta seveda tudi neproporcionalno prestrašena ženska in zdi-se-da morilec v resnem mafijskem suknjiču, ki taprvemu grozi s smrtjo. Ta prizor, ki je obenem vstop v zgodbo, se izkaže za središče poteka dogajanja in k njemu se umetnik vedno znova vrne. Tako nam avtor razgrne neko specifično sceno, ki jo z nadaljnjimi prizori poskušamo postaviti v kontekst in spreumeti za nazaj. Podobno kot Horacijev vzdih  »It looks like there’s been a murder« ter sledeči – csi-miami-intro v eni od cenenih televizijskih različic. Tako bralka s pomočjo novih podatkov, ki jih nabira, ko sledi potovanju svetlobe, odkriva njene podrobnosti. Naposled, če je v njej vsaj kanček sposobnosti indukcije, tudi odkrije, kaj se dogaja in kdo je grešil. V stripu smo namreč priča poskusom kriminalne združbe, da bi preprečila kazenski pregon zavoljo korupcije v nogometni zvezi.

Zanikovalk fuzbala naj ne bo nič strah, saj se pričujoči strip nikakor ne ujame v primitivne žogo-brcno-brcno-žogo klišeje. Nogometna tekma bi lahko bila v bistvu tekma česarkoli ali pa sploh ne bi bila tekma. Je le še eno izhodišče zgodbe, ki dopušča vsem ostalim dogodbam, da iz nečesa izvirajo ter se okoli tega orientirajo. Tako dopušča, da so ljudje, ko mimo njih potuje naš pogled, točno v tistem trenutku tam in počnejo točno tisto, kar počnejo. Isto vlogo ima denimo odprtje galerije v bližini prizorišča streljanja, ki služi dvojemu. Najprej avtorju omogoča, da so v času umora naokoli zbrane obiskovalke, ki dajejo zagonetki še več osumljenk. Poleg tega pa predstavlja točko, v katero se nazadnje snop svetlobe izteče. Podobno deluje tudi dekorativna lobanja na kredenci odvetniške pisarne, ki z mnogimi malimi ogledalci kar dvakrat odbije svetlobo. Tako fokus preusmeri v drugo smer in dopušča, da se po pisarni razgledamo z vseh strani.

Ravno to potovanje po prostoru ter odbijanje od površin je tisto, kar dela strip zares intriganten. Tog format enako velikih sorazmerno oddaljenih kvadratov in skrbno uravnoteženih pasic, razporejenih v mrežo tri krat tri, daje stripu enoten videz ter obenem dopušča, da bralka po stripu ustrezno hitro potuje. Zaporedje sličic prečimo hitro – vsaka naslednja sličica je nekoliko približana verzija prejšnje. Način nizanja podob, ki ga stripar ubere, nas spomni na flipbook animacijo ali pa na skrbno načrtovan stroyboard kakšnega animiranega akcijskega filma. Toda fokus potuje v najbolj naključne točke v prostoru in skoznje preide v naslednje prostore – ob tem pa se izriše serija med seboj prepletenih odsevov. Z letala pogled potuje na nogometno igrišče, kjer se svetloba odbije od navijačeve trobente na igrišče. Nato ob fotografski objektiv športnega novinarja, ob varnostno kamero na stolpnici nasproti stadiona, ob lužo na ulici, naposled ob zobozdravniško ogledalce v neki nepovezani ordinaciji in tako dalje. Moč večnivojske prespektive, ki jo avtor preizkuša le na mestih v njegovih prejšnjih delih, je v pričujočemu stripu pripeljana do svoje neizbežne samoaktualizacije.

Avtor se v stripu sicer odcepi od specifiče matematizacije narisanega – torej uporabe pravilnih ravnih črt ter geometrijskih teles, ki smo je vajene iz njegovih prejšnjih del – še posebej stripa OTTO, uzrti človek. Vendar je omenjena likovna tendenca še vedno prisotna predvsem v upodobitvah mestne arhitekture. Pravilnost kvadratkov se ujema s pravilnostjo upodobljenih prostorov. Denimo geometrijsko popolna stolpnica za z Luno obsijanim snajperjem, ali pa natančno začrtane podrobnosti radijskega oddajnika v vesolju, katerega kamera vrže fokus mimo Lune nazaj na Zemljo. Se pa v pričujočem stripu risar ne posluži svojih običajnih sivin, ki jih uporablja za globljenje perspektiv ter senčenje prizorov. Prisotni sta samo še črna in bela, kombiniranje obeh ter ustvarjanje globine z nizanjem tanjših ter debelejših črt.

Navkljub redoljubnim besedam prejšnjih skrbno ubesedenih in kafkovsko navdihnjenih stripov, ki sestavljajo Mathieujev opus, ter precizno izbranih citatov, ki večkrat pričnejo njegova dela – spomnino se recimo tistega Spinozovega stavka iz Otta – je pričujoče delo skoraj povsem slečeno besede in česarkoli ubesedljivega. Poleg slik se simboli, neodvisni od nekaterih redkih zapisov, pojavijo zgolj enkrat – natančneje en skorajda skrit klicaj, ko mimoidoča muha izgubi krilo. Toda navkljub temu se zdi, da se avtor diskurzivnim sredstvom, s katerimi bi osmislil pot, ki jo ubira fokus, ne zmore odpovedati. 

Lahko bi rekli, da se avtor za ubesedovanje odloči iz strahu, da bi skrivnost ne bila preveč nepredušna za povprečno bralko. Omenimo denimo časopis, v katerem umetnik - sicer zrcalno - zapiše okvirno zgodbo kriminalnega dejanja. Odebeljeni naslovi kot so  »Kupljene tekme?« ali »Zelo nadležna zaupna priča« se bralki preočitno dajejo na pladnju. Ali pa vprašanja pred začetkom stripa, ki so tam zgolj, da pritegnejo našo pozornost. Strip bi tudi brez takšnih preočitnih dramaturških posegov zmogel predočiti zgodbo in dopustil bralki, da ji pot svetlobe sama razodene storilko. 

Tako se znajdemo na koncu. Snop svetlobe se uperi v svoje poslednje ogledalo – tisto na razstavi, skozenj nas kustos iz nečesa potisne v nič ter ostanemo zazrte v popolno belino. V nasprotno, a enako trpko, enoznačno in prazno belino, kot je tista popolna črnina, iz katere se na začetku porodi dogajanje.

Listala je Maja.