Amerika nekoč se morda ni dosti razlikovala od Amerike danes. Kljub ne prav pozitivnemu pridevniku Trumpova Amerika, se množice še vedno valijo v to deželo tornadov, trebušnega sala in drage zdrave hrane, v upanju na obljubljeno blaginjo. Zlata leta Hollywooda so nam risala podobe mnogobarvnih migetajočih luči, bleščečih nasmehov in razkošnih oprav. Sanje o medu in mleku, ki se cedita na vsakem koraku, so zasidrane v svetovni kolektivni spomin vsaj tam nekje od potnikov na Titaniku dalje. Zvezde bujnih oblin in bogati moški s pričesko na prečko so tam ves čas popolno preskrbljeni in predstavljajo ideal, ki ga je moč doseči le onkraj oceana. Ampak …

Vedno obstaja ampak. Na drugi strani šanka, ki omogoča naročilo Manhattna in Cosmopolitana, vedno stoji nekdo, ki mu medeninasti rob točilne mize predstavlja nepremagljivo prepreko. Družbeni simbol, ki ga drži stran od privilegiranih in meja, ob katerih se vsakič znova spomni, da je najverjetneje za vedno ujet v kavelj 22 revščine. K sreči pa poznamo tudi lokale, ki bi jim vedno polikani in nikoli strgani rekli beznice. Tisti prostori, v katerih se nekateri počutimo bolj domače, ker je v prvo mizo na levi že vrezan verz lokalnega klošarja in ker pred sekretom kljub prepovedi kajenja dva kadita joint. Tiste luknje, če hočete, ki ne računajo 4 evre za malo pivo neke fine tuje butične kraft pivovarne, ampak za slaba 2 prinesejo tisto povsod dostopno točeno. V glavnem, ta pravi pajzl, ki na stenah ne bo imel art-hipsterske poslikave v pastelnih barvah, ampak kvečjemu kak antifa grafit.

Bar Joe je mešanica obojega. Platforma za srečevanje najrazličnejših likov, ki imajo skupno le eno točko - obiskovanje ljubega jim nočnega bara. Kot v filmski sceni govorijo en čez drugega, da nam pogled potuje od ene do druge mikroskupine, dokler se ne ustavi na posamezniku, ki je v vsakem od poglavij v ospredju. V prihodnjih bo namreč najverjetneje nekje v ozadju. Pogled se nenehno premika po prostoru, vendar se nazadnje le osredotoči na enega od posameznikov iz različnih družbenih ozadij in zgodovine.

V stripu Bar Joe, ki ga je Forum Ljubljana v prevodu končno izdal v začetku letošnjega leta, sledimo čistilcu lokala, sicer diplomiranemu arhitektu, ki ne more dobiti vize, ker ga ne zaposlijo. Zaposliti pa ga ne morejo, ker nima vize. Sledimo morilcu, ki se spoprijatelji s svojo žrtvijo. Sledimo propadlemu boksarju alkoholiku, ki se pripravlja na insceniran dvoboj. Sledimo obsedeni fotografinji, ki se zaljubi v moškega; slednji nekje vmes odkrije, da je gej. Sledimo fantu, ki ima probleme s samozavestjo in z očetom. Nenazadnje sledimo komurkoli, ki pride mimo, pa čeprav v resnici sledimo le njegovemu statementu, ki ga mimoidoči pogosto izražajo z napisi na značkah, pripetih na prsi.

Tako kot življenje so tudi protagonisti Bara Joe polni napak in presenečenj. Tako kot so naša telesa po naravi polna nepravilnosti, smradu in izločkov; tako so telesa Joséja Muñoza prepredena z brazdami in razpotegnjenimi udi ter so groteskno čudovita.

Scenarist Carlos Sampayo in risar José Muñoz sta svoje mojstrstvo odlično pokazala že v stripu Alack Sinner, ki prav tako v poetični črno beli maniri odstira zaplate življenjskosti iz sicer stereotipno idealiziranih zgodb in okolij, katerim najbolj pritiče sosedskost historičnega noira. V Alacku Sinnerju je Bar Joe tudi že prvič uporabljen kot dogajalni prostor. Mimogrede, ne risar ne scenarist, oba po rodu iz Argentine, pred letom 1981, ko je strip prvič izšel, nista obiskala Združenih držav Amerike, kaj šele New Yorka. Prav to jima je morda omogočilo, da nista bila zaslepljena s patriotizmom in kapitalističnim pranjem možgan, zato sta lahko namesto tipskih oseb ustvarila večplastne med seboj prepletajoče se zgodbe. Sploh pa, a ni enih najboljših westernov napisal Karl May, ki je ZDA menda komaj videl na zemljevidu?

Polega Bara Joe je glavnim junakom skupno iskanje lastnega smisla, lastne osebe ali izgubljenega in tistega časa, ki ga nikoli ni bilo. Skupna jim je nesreča, ki ni nič kaj hollywoodska. Ni hepi endov, je pa zato veliko druge vrste čutnega vzburjanja, ki razpon odzivov z vsako stranjo dela bolj variabilne. Nič ni vnaprej zakoličeno, vse gre lahko slej kot prej zaradi stika okoliščin povsem samosvojo pot.

Bar Joe je Zemlja v malem. Tam se cesar lahko sreča z beračem in morda z njim celo skadi kak cigaret in spije viski. Lahko pa ga tudi iz prve useka po gobcu, ker si pač cesar to lahko privošči. V Baru Joe se na koncu najdejo vsi, ne glede na izobrazbo, ne glede na izgled in ne glede na njihov družbeni položaj. To je bar, ki je življenje. Nekaj kvadratnih metrov, kjer ste se mogoče že spoznali z ljubeznijo svojega življenja, a jo zaradi količine alkohola do jutra popolnoma pozabili. To je prostor, kjer je lahko vsak točno tisto, kar je in kar na ulici morda ne more biti. To je kup stolov, miz in kozarcev, med katerimi se tako sodrga kot smetana smeji, zgraža, dere ali prodaja.

Joejev Bar je življenje, ki ni lepo in prav to ga dela tako prekleto lepega. Njegova življenjskost in njegov valček črnobelih površin, ki le z nekaj sencami pokažejo vsako najmanjšo grimaso, ki za še tako čudovitim nasmeškom prikazuje sentiment globoko prikrite hinavskosti.