Japonski režiser Hayao Miyazaki, ki ga poznamo po risanih klasikah Moj sosed Totoro, Princesa Mononoke, Čudežno potovanje in Vzdiguje se veter, je svojo umetniško kariero začel kot običajen animator. Čeprav je hitro napredoval po strogi hierarhiji klasične animacije vse do režiserja, je njegova umetniška ambicija v začetku osemdesetih prerasla okvire korporativno konservativne industrije. Nikakor mu ni uspelo prodreti z izvirnimi zamislimi za filmske projekte – studii niso hoteli tvegati z zgodbami, ki še niso izkusile trga v stripovski obliki oz. mangi.

Miyazaki, ravnokar štiridesetleten, je tako leta 1982 ostal brez pravega dela. Urednik revije Animage mu je ponudil, da eno njegovih zamisli objavijo kot mango. Brez dvoma je v glavah vseh vpletenih, četudi so to kasneje zanikali, že takrat zorela misel na možnost, da morebitni uspeh nadarjenega animatorja kasneje pretvorijo v gibljivo sliko. To se je že leta 1984, po komaj dveh zvezkih mange, tudi res zgodilo. Finančni uspeh filma Navzika iz Doline vetra je nato omogočil ustanovitev danes vsakomur poznanega Studia Ghibli.

Vse do leta 1993, ko je izšel zadnji, sedmi zvezek, se je Miyazaki ob delu na prvih Ghibljievih filmih redno posvečal Navziki. Tudi v tem delu se - tako kot v svojih filmih - ni preveč oziral na nizek komercialni standard. Navzika z velikim formatom in stilom kadriranja marsikoga bolj spominja na francoski kot japonski strip, vsebinsko še posebej na Moebiusova dela. Celoten strip je risan s svinčnikom, brez črnila. Kot običajno daje Miyazaki močan poudarek ozadjem in detajlom, kar daje tako svetu kot likom vtis večje čutnosti, kot smo ga vajeni iz razmeroma ploskovite idealizirane risbe komercialnih japonskih mang. Tudi kadrira zelo klasično, brez rombastih okvirjev in prebijajočih gest, s katerimi si včasih pomaga sodobni mangaka, stripovski umetnik, da buri pri bralcih strasti in žene oko v hitrem ritmu s slike na sliko.

Ta nekoliko bolj meditativni ritem, ki ga poznamo tudi iz njegovih filmskih pokrajin,  v zgodbi postopoma – skozi leta – povzroči, kakor se mu pod svinčnikom odkrivajo nove in nove pokrajine, ki jih ni nameraval obiskati, razvoj misli. Svet, ki ga je pred tisoč leti razdejala industrijska civilizacija, komaj še zmore vzdrževati nekaj malega človeške populacije, ki živi na robovih strupene džungle, imenovane Morje gnilobe. Čeprav je ljudi vse manj – rodnost upada, bolezni se širijo, za življenje primerna zemlja izginja v džungli – države arheološko zapuščino samouničene tehnološko napredne civilizacije porabljajo v večnem vračanju pohlepne ambicije, vojne in zatiranja.

Morje gnilobe in človeški svet, ki se mu umika, sta Miyazakijevi metafori za zgodovino. Človeštvo, ki je samo sebe in svoje okolje nepopravljivo preobrazilo in oskrunilo, se ne more izvleči iz lastne nesreče. Sile zgodovine se Miyazakiju – bivšemu marksistu, ki je historični materializem zapustil ravno ob pisanju Navzike – zdijo negativna povratna zanka. Vsak človekov napor se izrodi v svoje dialektično nasprotje: vsak idealist postane zatiralec, vsak pacifist prispeva svoj delež v vojnem stroju. »Življenje je kruto, brezup je njegova neizogibna sestavina,« razpreda svoja odkritja ob pisanju Navzike, »kadar posegamo vanj, da bi odstranili škodljive primesi, nastanejo nepredvideni zapleti. Toda ljudje ne moremo stati ob strani, pustiti stvari, kakršne so. Bolečina in trpljenje obstajata in delamo, kar moremo, da ju olajšamo.«

Navzika, naslovna junakinja, je utelešenje tega načela upanja. Prestolonaslednica majhne kneževine na periferiji naseljivega sveta je sestavljena iz značaja svobodoljubne Homerjeve kraljične, ki je rešila Odiseja, in japonske plemkinje, ki je imela rajši žuželke kot ljudi. Navzika svojo pot začenja kot junakinja svojega ljudstva, njegova predstavnica v človeških zadevah na mestu ostarelega in bolnega očeta. Toda ker ljubi svet, v katerem je rojena - nekako nima razvitih višjih zmožnosti razsojanja med koristnim in škodljivim, med prijateljem in sovražnikom, med človekom in insektom - ni primerna za herojsko vlogo, ki jo še odigra v filmu. Ne more premagati grožnje staremu načinu življenja, rešiti človeštva, vrniti ravnovesja v naravo in se potem vrniti v prenovljeno domovino ter uživati v časteh in hvaležnosti svojega ljudstva. To je v svetu, ki ga je človekova dejavnost do bistva preobrazila, tako ali tako nemogoče.

Njena usoda je, kot usoda vsakega posameznega bitja, linearna - ne premore moči, da bi svoje bitje ukrivila po meri kolesa cikličnega ravnovesja. V nekem intervjuju Miyazaki opisuje »zapravljivost življenja«: »Ko pride čas razploda, pustijo nekatere rastline rečnemu toku, da odnese njihove cvetove. Toda namesto na plodno zemljo jih nosi v ocean, kjer umrejo. To se dogaja vedno znova, cikel se ponavlja. Ampak če se okoliščine spremenijo, jim bo morda uspelo.« To je največ, kar lahko po njegovem mnenju naredimo, da se upremo človeški neumnosti, pohlepu in krvoločnosti. To je tudi Navzikin nauk; postopoma se zato razvije v odrešeniško figuro, ki opušča stare razdelitve sveta in oznanja nov nauk o soobstoju človeka in nenaklonjenega sveta insektov Morja gnilobe. Nazadnje je prav v tej vlogi postavljena na preizkušnjo: v roke ji je dana moč razsojanja nad življenjem in smrtjo ter nad usodo vseh prihodnjih rodov.

Navzika je v Miyazakijevem opusu izjema. Njegovi liki in junaki so navadno bitja, ki skušajo živeti dobro življenje v čudovitem, a dostikrat krutem in nepravičnem svetu. Redkokdaj se zgodi, da so soočeni z bremenom usode celotnega sveta, ki tako zelo presega posameznikove moči. Tudi kadar so, kot na primer princ Ašitaka iz Princese Mononoke ali Sofija iz Howlovega pomičnega gradu ali pa Jiro iz Vzdiguje se veter, vpleteni v daljnosežne dogodke, je njihova naloga predvsem, da ohranijo osebno celovitost. Živeti; spoštovati mnogolično raznolikost, ki jih obdaja. Zvesto spolnjevati svojo usodo in braniti svoje tovariše.

»Sanje jih nosijo kvišku, a slučaj njihove sanje spodnese,« je zapisal kritik, začuden nad pesimizmom v središču Miyazakijevega dela. Prav Navziki naloži Miyazaki spopad z nihilizmom, ki ga sam občuti v središču vsega človeškega prizadevanja. Kakor vse svoje like jo oblikuje tako, da ji v psihični konstituciji manjka njemu prirojenega pesimizma, a od nje zahteva, da – rešena te pomanjkljivosti – odgovori na njegovo vprašanje: na kaj smemo še upati v teh mračnih časih?

Navzika se, soočena s to dilemo, odpove moči in zmožnosti, da bi spreminjala svet in vrne odgovornost za prihodnost spet v roke ljudem. Od takrat dalje ob Morju gnilobe ni več možnosti za herojsko dejanje, ki bi življenje avtoritarno »očistilo« njegovih bolezni. Heroizem postane preživetje - ki ga je njena gesta ogrozila - samo po sebi. Z Miyazakiju ljubimi besedami Paula Valéryja: »Veter je vstal! Veljaj pogum k življenju!« Navziki pa ostane vloga priče – kakor grški princesi, ki je poslušala Odisejeve pripovedi in, tako ena izmed teorij, postala resnična avtorica Odiseje.