Pravkar ste slišali izsek iz stripa Trojno gorje, ki je izpod roke Jakoba Klemenčiča med knjižne platnice konec prejšnjega leta dospel pri založbi Forum Ljubljana. V današnjem Striptizu bomo zavoljo krščanske dostojnosti ostali kar oblečeni, saj je strip priredba enako naslovljenega romana duhovnika Januša Golca. Delo, v originalu podnaslovljeno Ljudska povest o trojnem gorju slovenskih in hrvatskih pradedov, opisuje pustošenje treh jezdecev apokalipse – kmečkih uporov, kuge in turških vpadov – po Kozjanskem v šestnajstem stoletju. V precej klasičnem črno-belem stripu omenjeno gorje doživljamo preko usode para Pavla Šterca in Eme Pištelak. Lik Pavla je navdahnjen z zgodovinskim vodjo kmečkih uporov, Ema pa je izmišljena junakinja, ki jo v spremni besedi primerjajo kar z nekakšno slovensko Ivano Orleansko.

Kot še lahko beremo v spremni besedi, naj bi Ema Pištelak bila nov lik v galeriji junaških likov slovenske zgodovine. Resda je samo literarni lik, toda, nadaljuje spremna beseda: »Takih žensk, pa v slovenski zgodovini še ni bilo!« Za junakinjo zgodbe, ki je bila napisana v zgodnjem dvajsetem stoletju, je sicer malce nenavadno trditi, da je povsem nov lik. Nekje mora tudi biti razlog, da se je v tem času na Emo preprosto pozabilo. Prizadevanje spremne besede stripa, da bi protagonistka postala kultna slovenska junakinja, je nenavadno tudi zato, ker v stripu funkcionira predvsem kot lik, ki naj bi se mu bralec posmehoval zaradi pretirane navezanosti na lastno deviškost in prav tako pretirane bogaboječnosti. Pravzaprav so vsi liki pretirani. Ne naletimo na kaj dosti drugega kot na karikature kmetov, pijancev in močno vernih devic. Odgovornost za to je seveda moč pripisati tudi literarni predlogi, ki ji strip dokaj zvesto sledi.

Golčevo nekoč popularno, zdaj že pozabljeno delo je izhajalo v konzervativnemu katoliškemu tedniku Slovenski gospodar, ki ga je Golec tudi urednikoval. Časopis je bil sestavljen iz mešanice političnih novic in formulaičnih feljtonskih romanov. Iz želje po krepitvi nacionalne zavesti so bile na njegovih straneh pogoste tudi slovenske zgodovinske povesti. Ker je bralstvo še posebej pritegnilo akcijsko čtivo, se je poleg povesti o turških vpadih nemalokrat pojavil še kakšen prevod Karla Maya. Kvaniteta besedil je dominirala nad kvaliteto. Golec je za revijo napisal več kot osemdeset različnih del. Uspeh dela Trojno gorje leži predvsem v širokem spektru razburljivih dogodkov. Ker je pa povest postopoma izhajala v podlistkih, je bila bolj kot koherenca celote pomembna vedno prisotna akcija. 

Golčevo delo je danes upravičeno pozabljeno. Pisatelj kaotično skače od ene misli k drugi in neprestano asociativno niza datume vprašljive zgodovinske veljavnosti. Stripovska priredba se žal ni znebila pomanjkljivosti originala. Še vedno se opazi okorna struktura Golčevega pisanja. Poleg Eme in Pavla je ostalih likov bistveno preveč, da bi lahko sledili pripovedi. Stripu vseeno do neke mere z risbo uspe odpraviti nekatere vrzeli v pripovedi. Če ne drugega nam pljuskajoča kri in puščice skozi vrat odvračajo pogled od zmedenega teksta. Stripovska priredba, ki čustva uprizarja bolje, kot jih je pisatelj opisal, ustvarja celo občutek, da je Golec boljši pisatelj, kot je zares bil. Kljub temu pa Klemenčiču sledov pisateljeve raztresenosti ni uspelo povsem odpraviti in strip ostaja pohabljen. 

Klemenčič se s svojim realističnim risarskim stilom izkaže predvsem pri ustvarjanju prepričljive atmosfere slovenskega kmečkega okolja iz šestnajstega stoletja. Podrobna podoba Plištajnskega gradu na hribu, ki ga v ozadju pogosto vidimo iz različnih perspektiv, nas dobro seznani z dogajalnim krajem. Nazaj v čas nas popeljejo tudi od predloge prevzete starinske besede, ki so obrazložene v slovarju na koncu stripa. Baročnost Golčevega sloga se presenetljivo lepo ujema s Klemenčičevo dinamično osenčeno risbo. A napetost najbolje pride do izraza v nemih velikih planih bojevanj. Zdi se, da je risbe skoraj škoda za takšno literarno podlago. Namesto, da bi se besedilo in slika dopolnjevali, se besedilo preveč naslanja na likovno podobo. Strip pa najbolj gladko teče ravno, ko povsem opusti besedilo.

Stripar do Golčeve povesti sicer ne zavezema kritične drže, ampak raje pusti, da dramatiziran narativ bogaboječega duhovnika v svoji neokrnjeni obliki zaradi časovne oddaljenosti na bralca deluje humorno. Obenem pa taista nekritična drža hote ali nehote prevzame sporočila originala. Turki so na primer še vedno orientalizirani in brez zadržkov predstavljeni kot demonizirani drugi. Golcu, zagretemu nacionalistu, bi bil strip verjetno všeč, kar pa ni ravno dober znak. Če strip lahko ponudi uteho šepavemu literarnemu delu bi se bilo dobro vprašati, zakaj pred pozabo rešiti prav Trojno gorje? Zakaj v času, ko izhaja vedno več zgodovinskih stripov, med drugim tudi iz čisto didaktičnih razlogov, ustvariti strip po predlogi, v kateri mrgoli netočnosti in pretiravanj?