Pedagogika stripa

Pedagogika stripa

Recenzija izdelka
13. 4. 2016 - 13.00

Le iz držav, kjer spoštujejo strip, tokrat denimo iz Francije, lahko dobimo v roke tematsko in neatraktivno pripoved o običajnih ljudeh in njihovih vsakdanjih poklicnih opravilih, natisnjeno na dvesto šestdeset strani grafičnega romana oziroma stripa. Gre za to, da v industriji stripa ponekod prepoznajo zgodbe, ki jih je vredno natisniti, če ne zaradi drugega, pa pač zaradi poučne plati, prikazane na enostaven način. Toda ob prebiranju tega specifičnega stripa The Initiates [inišijets], izdanega že pred kar nekaj časa pri NBM Publishing, smo našli tudi druge kvalitete. Prav zato pa si tudi zasluži recenzentsko obravnavo.

Skozi v naslovu napovedani iniciaciji se prebijata avtor in osrednji protagonist, vinar. Kar je lahko čisto realna življenjska situacija, ki ljubiteljem žanrskega stripa naj ne bi bila zanimiva. Priporočamo pa jo ljubiteljem dobre risbe, linearnega in faktografskega načina pripovedovanja ter ne nazadnje radovednežem, ki si želijo naučiti se česa novega o pričujočih poklicih.

Avtor, francoski stipar Etienne Davodeau, je strip najbrž naredil iz firbca, da bi izvedel, kako se naredi dobro vino. Ne zaupa nam namreč, kakšna pot ga je pripeljala do vinarja Richarda Leroya, kateremu je predal nenavadno ponudbo. Naučiti se je želel vse o nastanku njegovih vin, dobro leto sodelovati pri vseh opravilih v vinogradu in kleti ter se preprosto naučiti nekaj novega. V zameno mu je ponudil, da mu bo približal svet grafičnih romanov. Ponudba sprejeta. Richard je dobil v branje kup čtiva, saj tako kot avtor o vinu ni vedel ničesar, tudi vinar ni bil ljubitelj risanih knjig. Drug drugega sta inicirala v lastna svetova. Risar je učil skozi prakso, vinar pa se je spoznaval z ljudmi in procesi v industriji, ki proizvaja stripe.

Etienne v Inicijacijah, ki bazira na danes popularni dokumentaristični podstati, sicer ne govori o sebi, ampak o svojemu poklicu in procesu produkcije stripov oziroma grafičnih romanov. Lahko bi rekli, da roman preko pedagoškega in spoznavnega ovinka deluje na meta ravni. Med literaturo, ki jo v romanu prebira vinar, tako zasledimo zvezde stripovskega sveta, denimo Guiberta ali Matthieuja, kot tudi nevidni del industrije: tiskarje, urednike, delavce v tiskarni.

Iniciacije so poleg vina proizvedle in obrodile tudi veliko teksta. Ta je nujen, saj celotna zgodba temelji na razlagah. Kar je riskantno. Manj spreten avtor bi namreč lahko zdrsnil v dolgočasno opisovanje novih pojmov in procesov, ki ga fascinirajo, a so vizualno neatraktivni. Iz takih pasti se Davodaeau „izvleče“ na različne pripovedne načine. Poglavja so denimo kratka in naslovljena, dialogi in pogovori z različnimi akterji odpirajo različne perspektive, protagonista kljubujeta časovno-prostorski statiki, kajti pogosto kam odpotujeta, tako da sprememba ozadja vpelje nove pojme in poudarke.

Ritem celotnega romana je precej enakomeren, saj morata protagonista hitro priti nazaj v vinograd in dokončati, kar mora biti storjeno v določenem letnem času. Čeprav enakomeren, pa ritem romana ni enoličen. Linearno nas pelje od začetka do konca, brez digresij in brez kulminacije. V romanu, kot je The Initiates, seveda ne pričakujemo napenjanja dramskega loka, kajti tu je edina gonilna sila, tako vsebinska kot postopkovna, strast ljudi, ki imajo radi svoje poklice.

Vinar skupaj z bralcem dojema naravo stripovskega poklica in vso resnost, ki mu je pogosto ne priznavajo. Da bi Davodeau poudaril različne avtorske pristope in vsebinsko moč stripa, protagonista spregovorita o kultnih stripih in se nanje sklicujeta, denimo na Spiegelmanovega Mausa ali na Approximate continuum comics Lewisa Trondheima. Medtem ko Trondheimova knjiga razkriva negotovost avtorja skozi avtobiografske sarkastične črtice, Spiegelman obdeluje horor holokavsta.

Kljub temu pa je več strani kot stripu namenjenih pridelavi vina. Richard ima do svojih tal in trt v pokrajini Montbenault ter do pridelka neobičajno spoštljiv odnos in način dela. Sam mu reče – biodinamičen način pridelave. Na svojih vinih ne želi eko etikete, želi si, da bi vina vzljubili zaradi kvalitete. „Label drinkers“ ali pa „pivci etikete“ v vinarskem žargonu označujejo ljudi, katerih klet je polna vrhunskih letnic, toda ob večerji ponudijo navadno namizno vino, saj so vsa vina v kleti le investicija. Snobi so pač povsod in so del verige, od katere vinarji živijo. Spoštujejo jih pa ne.

Menda so redki taki kot Richard, ki za svojo veliko posest skrbijo sami in ne uporabljajo „kemije“. Pridelek je odvisen od narave in naravnih sil, ki lahko ves trud uničijo v nekaj urah, a Richard tvega. Pripravljen je tudi na poskuse, ki bodo njegovemu končnemu izdelku dali še boljši značaj. „Živo vino“ mu reče.

Tako strip opravi svojo pragmatično in pedagoško vinorodno funkcijo, kajti v kronološko prikazanem letu dni, ki ga je risar preživel v vinogradu, da bi ustvaril strip, nam še največ pove o pridelavi vina.

Oba poklica imata več skupnih točk, kot bi lahko mislili na prvi pogled. Oba protagonista s svojimi izdelki ravnata s popolno predanostjo, učita se, raziskujeta, iščeta podobno misleče, svetujeta drugim in opazujeta njihovo delo. Pravzaprav je v tej knjig vse podvrženo delu: predanost, zbranost, ljubezen, čas.

Oba protagonista pa sta tudi trmasta frajerja, ki na svojih področjih vpeljujeta invencije in delujeta netradicionalno oziroma kontra „zdravi kmečki pameti“, kar obrodi perfektne sadove. Na obeh področjih. Glede okusa Leroyevih vin moramo zaupati risarju, da so odlična, glede stripa pa nam nekaj povedo tudi nagrade za najboljši angleški prevod vinarske knjige, nominacije za najboljši strip leta ali pa čez sto tisoč prodanih kopij v Franciji. Državi, ki k stripu pristopa z vso resnostjo in spoštovanjem.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

pedagogika v naslovu?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.