Skupaj smo močnejši

Recenzija izdelka
12. 3. 2021 - 13.30

Zgodovina delavstva je zgodovina trpljenja, izkoriščanja in hkrati zgodovina povezovanja. Delavci so kmalu po prvi industrijski revoluciji ugotovili, da lahko v težkih in nečloveških razmerah preživijo oziroma izboljšajo svojo kvaliteto življenja le, če se začnejo povezovati. Sindikalne skupine so se v Združenih državah Amerike najprej začele oblikovati okoli belih moških izobraženih delavcev, ki so ustvarili fronto AFL. A diskriminacija žensk, migrantskih in neizšolanih delavcev ni napeljevala vode na njihov mlin. Zato je v ZDA konec 19. stoletja nastalo drugo, bolj vključujoče gibanje, ki se je vzpostavilo pod imenom IWW. Ime je predstavljalo kratico za Industrial Workers of the World oziroma za tovarniške delavce sveta, če prevedemo kar na prvo žogo. Naziv je sicer zavajajoč, ker je šlo za delavce iz ZDA. Ti raztrganci, modrohlačniki, umazanci so bili oklicani za wobblyje, kar so s ponosom sprejeli. In prav o njih in o njihovem gibanju IWW govori tudi stripovska antologija Wobblies!, ki jo bomo obravnavali danes.

Nabor kratkih avtorskih stripov o razvoju sindikalnega gibanja v Ameriki od devetnajstega stoletja pa nekje do šestdesetih let preteklega stoletja je pri založbi Verso sicer izšel že leta 2005, a ga pri nas pravzaprav ni moč nikjer zaslediti. Najdemo lahko le dela enega od avtorjev iz zbirke, Petra Kupra, katerega dela redno izhajajo v prozinu Stripburger, lani in letos pa je doživel še dva prevoda v slovenščino. O zbirki kratkih zgodb po motivih Franza Kafke smo na Radiu Študent že poročali, v začetku letošnjega leta pa je izšel še prevod njegovega stripa Srce teme. 

V zbirki stripov Wobblies! poleg Kupra najdemo še druga znana imena ameriškega underground stripa, kot so Harvey Pekar, Jay Kinney, Dylan Miner in druga. Zajeten špeh otvori strip Jeffreyja Lewisa o ustanovitvi prvega pravega vseameriškega sindikata delavcev. Takoj zatem sledi kratka biografija Mary Harris, bolje znane kot Mother Jones, aktivistke za delavske pravice, kar je pozitivno presenetljivo, saj se zdi, kot da o zgodovini delavskega gibanja po navadi govorimo kot o zgodovini moških delavcev. Ampak ne v tej knjigi. Prvi biografski strip po vrsti nam tako predstavi ozadje življenja te »najnevarnejše ženske v Ameriki«, kot so jo imenovali tedanji šefi tovarn. Vzdevek si je verjetno zaslužila, saj ji je uspelo med rudarskimi ženami vzpostaviti protestno vojsko, otroške delavce pa pri rosnih 73 pomladih pripraviti na marš od Filadelfije do New Yorka. Doživela jih je sto. 

Slikovni del je pri stripih o wobblyjih, delavcih s širokimi ohlapnimi hlamudračami, večinoma potisnjen v ozadje. V ospredju je vsevedni pripovedovalec, obilica teksta, znotraj majhnih kvadratkov pa so pogosto velike množice težko prepoznavnih majčkenih ljudi. Razpon stripov po dolžini ni tako raznolik kot je raznolik nabor različnih tehnik, ki so jih avtorji uporabili. Prebiramo lahko risbe, ki so lahko klasično realistične ali karikaturistične. Nekatere so narejene s tušem, spet druge so videti kot lesorezi, mehki pasteli, nekatere pa so narejene v stilu pin-upa. Med njimi najdemo tudi strip, ki kot hommage, narejen v starinskem slogu, podrobno posnema strip o gospodu Blocku, ki je nekoč resnično izhajal v enem od sindikalnih časopisov. Gre za antirevolucionarnega delavca, ki ga je sprva risal nemški migrantski delavec Ernest Riebe in katerega zgodba se je po navadi končala tako, da so gospoda Blocka nekam zbrcali. Kot slab zgled se je gospod Block v stripu sindikatu pridružil le enkrat in še takrat kot policijski vohun.

Čeprav so z liki, kot je gospod Block, delavci ohranjali dobro voljo, se večina stripov o wobblyjih giblje okoli pokolov delavcev in izigravanj lastnikov kapitala. Oblastnike pa predstavi kot tiste, ki jih ves čas zanimata le še večja obogatitev in akumulacija kapitala, ta pa tako ali tako leži na bankah in veča le navidezno moč svojih imetnikov. Dodatno moč so si nabirali tako, da so vzpostavili izkoriščano skupino nebogljencev, pa čeprav so jih zato morali stradati. A očitno jim za njihove muke ni bilo mar in še danes jim ni.

Ves nemir, ki ga je povzročalo človeka nevredno življenje, je privedel do združevanja, ki je vzbujalo upe na lepšo prihodnost. Predvsem pa je vzpostavilo tudi solidarnostno mrežo, ki je marsikomu pomagala preživeti. Delavci so zaradi slabih razmer zato ponovno vzpostavili skupnosti, ki so se z množičnimi selitvami v mesta začele krhati in izginjati. 

Veliko preveč zgodb se konča s trupli ali pogrebi, ki se jih po tragični smrti udeleži večtisočglava množica in ki jih povzroči nasilje. Med njimi pa so tudi takšne, ki se od tovarniškega dela umikajo na polje gozdarstva, železnic in celo stripov. Eden od zadnjih stripov po vrsti namreč pripoveduje o sedemdesetih letih, ko je underground strip v ZDA doživel razcvet. Time to Organize Jaya Kinneyja se tako ukvarja s poskusom vzpostavitve prvega stripovskega sindikata UCWA, ki je bil sicer kratkega veka, a je dosegel, da so tudi striparji postali imetniki avtorskih pravic in ne le podjetja, za katero so delali. 

Antologija se torej konča nekje pri trenutku, ko so se delavska gibanja začela preobražati ali razvijati v študentska in sorodna gibanja, kot so tista za borbo za pravice pripadnikov skupnosti LGBT, temnopoltih in žensk ali gibanja tako imenovane nove levice. Zgodovinski potek, na podlagi katerega so stripi razvrščeni, je dodatno pojasnjen na začetku vsakega poglavja s poglobljenimi uvodnimi teksti.

Največja slabost Wobblies! je verjetno ravno v tem, da razen na uvodnih straneh ob posameznih poglavjih niso zapisane številke strani. Ob 54 različnih stripih je zato težko slediti temu, kdo je ustvaril kateri strip. Po navadi tudi naslovov in podpisov avtorjev namreč ne moremo videti drugje kot v kazalu.

Na splošno pa lahko o Wobblies! govorimo kot o dobrem doprinosu k zgodovinskim in tudi družboslovnim razmišljanjem o delavstvu, delavskih pravicah in moči ljudstva. In ravno zato, ker delavskega razreda per se in njegovih pravic praktično ni več, se nam ob prebiranju o pohlepu lastnikov tovarn utemeljeno postavlja vprašanje: kaj za vraga se je zgodilo z osemurnim delavnikom, ki so si ga v znoju in krvi pred sto in več leti priborili naši predniki? Koliko jih je umrlo zaman? In še: kdaj se bomo spet združili?

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.