V vlogi pesnika

Kdaj ste nazadnje vrgli pogled na Picassojevo Guernico? Če ste vzeli v roke nedavno v slovenščino preveden strip Larsa Fiskeja, ste verjetno mislili prav na to. Groteskne podobe, zbrane pod konfuzno pravljičnim naslovom Matjemanija. Sam jih je sicer opisal kot ekspresionistični psiho-kubizem.

Omenjeni strip je sestavljen iz treh poglavij, debitant, izem in guru, ki predstavljajo tri razvojne faze Matjeta poeta na izjemno satiričen način. Za prvo poglavje je Fiske na Norveškem leta 1997 prejel tudi zlato medaljo za književnost. Za Norveško namreč velja, tako kot za večino skandinavskih držav, da ima strip že zelo dolgo tradicijo. Po procentu bralcev stripov jih prekaša samo Japonska. Za takšen položaj pa je zaslužna domača stripovska scena, ki se razvija že od 60. let s pomočjo neodvisnih založb. Leta 1966 v Oslu rojenega striparja Larsa Fiskeja pa smo lahko letos videli tudi na pogovoru na mariborskem delu Animateke.

Prvi del stripa je torej debitant. Debitant v poeziji. Iz nevednosti in nedolžnosti svojih let začne mladi Matje klepati rime. Popelje nas skozi celoten pesniški cikel nastajanja besedil. Besede se začnejo v prazni glavi in se iz njega začnejo izlivati kar vsevprek, čeprav on sam še zdaleč nima takšnega občutka. Obkrožajo pa ga liki, ki tako kot on izpadejo obskurni, a hkrati tudi povsem pristni in življenjski glede na okolje mračnega intelektualnega kvazi-akademskega študentskega življa, med katerim se giblje.

Fiske nam ne prihrani niti na pogled povsem neprijetnih prizorov, kot je bruhanje v ozadju na zabavi ali uriniranje na več javnih mestih. Celo prijetne vsakdanje stvari so prikazane umazano in neprijetno, odvračajoče. Tak svet mladi Matje odkriva skozi svoje pesniške oči in odkrije tudi nezadovoljstvo, ki se proti koncu stripa samo še stopnjuje.

V drugem delu je Matjevo življenje podobno tistemu iz mlajših let, vendar še bolj turobno, tudi s še več obkrožujoče črne barve lahko verjetno govorimo o najtemnejšem delu stripa. Nekatere stvari pa prikaže tako, kot da starosti  navkljub ostajajo nespremenjene. Prijatelj, ki ga je od nekdaj vabil na zabave, je še vedno isti, le ljudje okoli njiju, njihova starost in prostori se spremenijo. Matje kot tipičen pesnik pa se začne še bolj prepuščati osamljenosti in samotnim prostorom, iščoč samega sebe. Sebe lahko najde le v poeziji, ki je torej rdeča nit tako njegovega življenja kot tudi stripa.

Prenekaterim oblačkom, v katerih se nahaja besedilo, je težko slediti. Po zdravorazumski logiki zahodnega branja z leve proti desni od zgoraj navzdol ne pridemo vedno na zeleno vejo. Ponekod so oblački namreč medsebojno pomešani, kar smisel besedila precej spremeni in otežuje branje. Načeloma sicer liki govorijo drug čez drugega, ampak je v enem od možnih vrstnih redov pogovor najbolj smiseln.

Hedonizem je poveličevan od prve do zadnje strani. Kjer je pesem, bo tudi pitje, žur, seks in vse skupaj bo posuto s ščepcem mračnosti. Matje se večkrat znajde v nezavidljivih situacijah, ampak se nazadnje vedno ukloni okolici. Je omahljivež, ki svoje mnenje v resnici izrazi le v pesmih. Ko doseže svoje dno, pa vseeno izumi celo svojo ideologijo, ki jo poimenuje nulizem. Gre za sprejemanje ne-razmišljanja, o katerem se vseskozi sprašuje.

Zadnji, tretji del stripa je naslovljen Guru. Ponovno se znajdemo v svetu zabave, vendar je malce ostareli Matje zdaj že izgubil svojo mladostno energijo, vdal se je v usodo. Verzi že od mladih  nog izražajo precej newagerskih nebuloz, ne glede na to, iz ust katerega pesnika prihajajo. Vseeno pa se imajo vsi še vedno za prvovrstne genije. Prav deli, kjer se Matje znajde v druščini več pesnikov, so najbolj očitna satira. Vse ostalo je v prvi vrsti predvsem zelo depresivno. Ampak ali govorimo o depresiji, ker se je resnično potrebno odpovedati nečemu, kar z veseljem delamo in je del nas, že zaradi tega, ker ne razumemo oziroma ne prenesemo več ljudi, ki so zaradi tega okoli nas? Ali pa je celo depresija tisto, kar nas v resnici osrečuje?