Asterix je v Sloveniji eden najbolj znanih tujih stripov, ki se danes po popularnosti giblje nekje ob boku Alana Forda in ga v nekih generacijah po branosti tudi močno presega. Bolj bran je verjetno samo še vsaj štirim generacijam dobro znan Miki Muster. Kljub temu smo se morda prehitro veselili, ko smo leta 2013 prvič dobili slovenski prevod na isti dan, ko je Asterix pri Piktih izšel tudi v tujini. Nobenega od kasnejših Asterixov zaenkrat ni bilo moč brati v slovenščini do letošnjega junija. 2017 bo izšel že Asterix in tekma vpreg, vendar smo dober mesec nazaj komaj dobili prevod Cezarjevega papirusa, v mednarodnih vodah znanega kot Aterix and the Missing Scroll iz leta 2015.

Treba je priznati, da je pri nas založba Graffit ena bolj plodnih stripovskih založb, ki se je usmerila v karikaturistični humorni strip. Brez njih v slovenščini ne bi mogli brati ne le polovice Asterixov, ampak tudi spletkarskega maga Iznoguda, navihanega mladega Titeufa, Charlieja Browna in njegovega psička Snoopyja, lenega oranžnega mačka Garfielda, nenavadnega, a prijaznega stvora Bona in pravičniškega kavboja Srečnega Luke. Vseeno pa se tudi v tem miljeju s prevodom kaže časovna zaostalost, ki je na marsikaterem drugem stripovskem področju še bolj očitna.

Tako sta skoraj hkrati v juniju izšla dva Asterixa. Asterix pri Belgih, ki je v originalu izšel že leta 1979, in Cezarjev papirus, ki je izšel v tujini že pred dvema letoma. Vmes je prišlo do popolne spremembe v avtorski zasedbi. Zgodbo o Belgih sta še ustvarjala originalna avtorja. René Goscinny s scenarijem in Albert Uderzo z ilustracijami. Ob smrti prvega je Uderzo še naprej sam izdajal zgodbe o galskem bojevniku, a je kvaliteta vsebine precej bolj nihala kot prej. Z albumom o Piktih pa je štafeto uspešno predal scenaristu Jean-Yvesu Ferriju in risarju Didierju Conradu, ki sta zgodbam vrnila staro slavo.

Dobra stara fraza “več glav – več ve” se je za resnično izkazala tudi pri ustvarjanju Asterixa. Po že omenjenem upadu kvalitete vsebine v času, ko je Uderzo sam ustvarjal Asterixa, se strip ob prevzemu novih avtorjev ni le dvignil, ampak tudi predrugačil. Naveza Ferri-Conrad je v Asterixove pustolovščine začela vpletati tudi očitne reference na pop kulturo. Prvič smo postali pozorni nanje že pri Piktih, ko se med potepanjem po britanskem otočju sliši tudi antične Beatle. Še bolj izrecne pa so reference v albumu o izgubljenem zvitku, ki že v naslovu aludira na fenomen Wikileaks in v zgodbi to le še potrjuje. Tako z izbiro imen kot tudi z zapletom, kjer Juliju Cezarju resnično umanjkajo tajni zvitki pergamenta s pomembnimi podatki.

S sodobnimi viri šal sta nova avtorja verjetno res priljudnejša in lažje poistovetljiva kot pretekla, vendar se pod vprašaj postavlja razumljivost zgodbe v prihodnjih letih. Pretekli Asterixi so namreč vsi po vrsti navduševali z večnimi šalami. Izgubljeni papirus sicer deluje na obeh področjih, tako na nivoju sodobne šaljivosti kot tudi na nivoju razpletanja zgodbe brez razumevanja referenc. Pri tem ostaja prevajanje starejših del po svoje lažje, saj - če se vrnemo na Asterixa pri Belgih - gre za zgodbo, od katere je minilo že več desetletij. Posledično je pretirana aktualizacija nesmiselna, saj bi besedilo še bolj pokvečila. V primeru pretiranega posega bi ga lahko prevod naredil celo nerazumljivega.

Ob prevajanju se prevajalec verjetno vedno vpraša, v kolikšni meri naj se drži originalnega besedila in v kolikšni meri naj besedilo približa bralcu in njegovemu lokalnemu okolju. Sploh pri mladinskih romanih smo lahko brali že nesmisle, kot so “zgodbe iz Kansasa”, kar je v prevodu pomenilo dogajanje “za Bežigradom”, in podobno. Špela Žakelj je v prevodu Asterixa pri Belgih šla celo tako daleč, da si legionarji na pohodu prepevajo slovenske ljudske pesmi. Kljub temu, da gre za strip, ki ga zelo radi berejo otroci, je tovrsten poseg pretiran. Namesto da bi bralec ob odkrivanju novih svetov spoznal tudi njihove domače pesmi in druge navade, zaradi takšnega prevoda ostane zaprt za planke. Eskapizem ne doseže pravega učinka. Pesem v stripu tudi ne igra vloge šaljivega vložka, ampak prikazuje bolj prikaz atmosfere in volje rimskih vojakov. Vendar to lahko trdimo le za slovenski prevod, saj originala avtorica recenzije ni držala v rokah, lahko pa trdi, da v njem slovenskih ljudskih pesmih ni bilo in zato negativno štrlijo ven iz zgodbe.

Prav ob izidu obeh, skoraj štiri desetletja narazen narisanih stripov Asterix pri Belgih in Cezarjev papirus nam da videti, da sta oba risarja ohranila isti stil. Asterix se po podobi zaenkrat ne spreminja, ampak ostaja majhen možak z okroglim nosom in debelimi košatimi rumenimi obrvmi. Slika z močno črno obrobo, znano tudi kot “marcinellovska linija”, se drži minimalnega senčenja, ergo, rahlega ploskovnega in črtkastega senčenja. Stil, ki izhaja iz disneyevske linije se je začel s francosko revijo Spirou. Ime Marcinelle pa je rojstni kraj imenovane revije, znane ne samo po Asterixu, ampak tudi po Spirou, Srečnem Luki, Gastonu, Črni Bradi in podobnih.

Asterix torej ostaja Asterix in le zvesti in pozorni navdušenci bojo opazili različne nianse med omenjenimi albumi. Je pa hkrati odličen primer zaostalosti slovenske stripovske scene celo za evropskim povprečjem. Album Asterix in tekma vpreg, ki bo izšel 19. oktobra, je že napovedan za izid v 20 različnih svetovnih jezikih. Le kdaj bo izšel tudi v slovenščini?

Med čarobnimi napitki, psi, ki ne obstajajo, a ljubijo drevesa, in pretepenimi legionarji je ponovno postopala PiaN.