Že pred kar nekaj leti sta ustvarjanje drugega najbolj prodajanega stripa na svetu in prvega najbolj prodajanega evropskega avtorskega stripa prevzela nova ustvarjalca. Da sta Jean-Yves Ferri in Didier Conrad svojo nalogo opravila več kot solidno, se strinjajo mnogi feni stripov o Asterixu, celo Uderzova hči Sylvie, ki je skrbnica njegove zapuščine. A v Sloveniji za produkcijo stripov o galskem vojščaku zaostajamo že leta. Na isti dan kot v Franciji smo v Sloveniji in še marsikje dobili prevod le ob izidu Asterixa pri Piktih, ko so se založniki izvirnika odločili, da svetu predstavijo nov ustvarjalni dvojec. Pred in po tem so se pustolovščine malega Galca prevajale z velikim zaostankom.

V devetdesetih je za prevajanje stripov o Asterixu skrbela založba Didakta, ki je po nekaj letih iz avtorici recenzije žal neznanih razlogov izdajanje opustila. Kasneje je nalogo prevzela založba Graffit, ki serijo stripov še naprej zalaga na tehnično visoki ravni. Vendar so se z menjavo založbe zamenjala tudi nekatera imena. Tako se je na primer mali črnobeli psiček izmišljene pasme z velikimi ušesi spremenil iz Kužifixa v Idealixa in podobno. 

Prevajanje Asterixa je sicer zahtevna naloga. V vsaki državi mora vsak kvadratek posebej najprej potrditi domača lektorska služba filozofske fakultete, ki jo odobri originalna založba. Kasneje pa isti prevod - prav tako po kvadratkih - ocenijo še doma v Franciji. Standarde, ki sta jih zastavila prvotna avtorja, je težko zadovoljiti, a v Sloveniji jim to uspeva. Le malo počasi se vse skupaj odvija.

Tako smo šele letos dobili prevod Obelixa in družabnikov, dela iz serije o Asterixu, ki je v izvirniku izšel že leta 1976. Eno leto preden se je v Sloveniji Perči Gnus Lovšin spravil kričat v mikrofon in tako začel domače punkovsko gibanje. Triindvajseti album o Asterixu po vrsti je torej luč sveta ugledal v letu, ki je imelo najbolj vroče poletje v 20. stoletju. Striparja med snovanjem stripa tega vremenskega podatka še nista imela, čeprav odlično sovpada z zgodbo albuma. Poletje 1976 namreč ni bilo vroče kar tako, temveč je odraz človekovega pospeševanja podnebnih sprememb, ki smo ga na svoji koži ponovno brutalno občutili letos. 

Glavna krivca za odtis, ki ga človek pušča v naravi, sta konzumerizem in kapitalizem. Zlobna dvojčka, ki skrbita, da posegamo po vedno novih stvareh, ki jih ne potrebujemo zares, temveč želimo slediti trendom. Nenehna želja kapitalizma po ekonomskem napredku, kopičenju blaga in povečevanju prodaje ter obnašanje, kot da so viri na Zemlji neomejeni, postavita dan ekološkega dolga na koledar vsako leto prej. To je dan, ko smo porabili že več produkcije iz lastnih virov, kot jih lahko ustvarimo v enem letu. Morda se zdi, da mala galska vasica na severu Francije, ki se neustrašno bori proti okupatorskim Rimljanom, ne more živeti v kapitalizmu, a ni tako. Vsaj ne v pričujoči zgodbi, ko trajnostno živeče vojščake zavede nabriti Rimljan Turbij Kapitalizmus.

Obelix in družabniki je parodija na vzpostavljanje kapitalističnega sistema, ki se na klasičnih oseminštiridesetih straneh francoskega stripovskega albuma sprevrže v pravo katastrofo. Goscinny in Uderzo prikažeta njegove mnoge pasti. Kar se sprva zdi kot zgodba o uspehu, se hitro spremeni v problem, ki ga neupogljivi Galci nazadnje rešijo tako, da se od novitete raje poslovijo. Življenje v vasi, kjer obstaja delitev dela in si namesto z denarjem plačujejo z izmenjevanjem dobrin, je pač mirnejše in bolj trajnostno. 

Zvitost in hinavskost kapitalizma se v liku polizanega mladega nadobudnega diplomanta ekonomije udejanjita že na začetku. Kapitalizmus pod pretvezo ustvarjanja miru z bojevitimi Galci umetno ustvari trg menhirjev. Z izdelovanjem menhirjev, ki jih izdatno plača iz državne blagajne, želi zamotiti domačine, da bi okoliške rimljanske kolonije pustili pri miru. To mu najprej tudi uspe, tako kot mu uspe skoraj vse vaščane prepričati v to, da zaradi pohlepa po sestercih začnejo izdelovati menhirje. Navidezni mir se tako prelevi v pravi kaos in nasilje znotraj vasi. Obelix in prijatelji pa začnejo služiti velike vsote denarja, a pri tem pozabijo na pomembno stvar - če vsi izdelujejo menhirje, kdo bo lovil merjasce?

Prav učbeniško se novi izdelek na trgu najprej dobro prime, saj z reklamami vzpostavijo povpraševanje po njem. Menhir postane velik prodajni hit in dobi posnemovalce. Kaj kmalu sledi prenasičenost trga in s tem inflacija. Zato Julij Cezar nazadnje obžaluje odločitev, da je postavil Kapitalizmusa na mesto odgovornega. Si morete misliti, da je pri tem razočaral celo Brutusa?

Še ena res izvirna domislica francoskih striparjev se skriva ravno v tem, da sta za vzpostavitev novega trga uporabila verjetno enega najmanj uporabnih predmetov v Asterixovem svetu - menhir. Velik kamen jajčaste oblike, ki ga Obelix v kamnolomu kleše, že odkar ve zase. Pri tem seveda vsakič izdela nov menhir, a ni jasno, kaj z njimi počne, razen da jih občasno meče v rimske legionarje. Zdaj so s pojavom kapitalizma dobili nov smisel - lahko ga imate doma!

Ko skoraj petdeset let kasneje prebiramo svež slovenski prevod tega stripa, se lahko primemo za glavo. Poenostavljena razlaga kapitalističnih procesov od akumulacije do inflacije, spojena s predstavitvijo marketinških prijemov, ne bi mogli najti primernejšega mesta od takšne satire. Mar ni kapitalizem pač banalen že sam po sebi? Ga je res treba obravnavati v Asterixu, da bi ugotovili, kako absurden je? No, četudi je odgovor nikalen, smo lahko tudi pol stoletja po izidu albuma veseli, da je ta zgodba končno izšla tudi pri nas. Kapitalizem, v katerem živimo, se na svetovni ravni od takrat ni zares spremenil. Morda je skrajni čas, da se - pa čeprav zaradi tega stripa - kapitalizmu odreče vsaj še kak posameznik. A za to bo moral najprej kupiti ta strip in krog bo sklenjen.