Strip z lanskoletno letnico izdaje, h kateremu se oziramo danes, je bil marsikje brez razloga spregledan. Eden od razlogov je verjetno ne prav pogosto število izdaj založbe Društvo za domače raziskave, ki je poskrbela za izid tokratnega stripovskega albuma. Kreativne ideje je stripu posodil dvojec komaj dvaindvajsetletnega risarja Tiborja Bolhe in scenaristke Alenke Pirman, katere prvo večjo pregledno razstavo smo lahko videli že lani v prostorih MGLC in traja do 1.marca. Scenarij je sicer svoje fabulativne začetke dobil že v letih od 1999 do 2003. Ker so sodelovanja med scenaristi in risarji stripov v Sloveniji še vedno zelo redka, pa stripovski album V liftu nakazuje, da se bo trend vendarle morda počasi začel obračati.

V liftu je strip, o katerem nam že naslov pove veliko. Srečamo se z dvigalom, v katerem se srečujejo različni liki, prihajajoči iz različnih ozadij. Po navadi gre za srečanja v dvoje. Pri tem je uporabljena enostavna, abstrahirana, skoraj dadaistična risba, narejena s črnim flomastrom na belo podlago. Ozadje je nepomembno in predvidljivo ter posledično neizrisano. Različna poglavja se ločujejo brez besed, s popolnoma črnim listom, ki predstavlja konec ali začetek nekajsekundne vožnje z dvigalom. Podolgovat format je povzročil, da je vsak panel na svoji strani, zaradi tega je izdaja primerno precej debela.

V stripu se srečamo sprva zgolj z banalnimi pogovori, polnimi pavšalnih trditev. Govora je tako o vremenu kot o telesnih bolečinah. Polznanci si z njimi krajšajo čas ob postavitvi v intimno okolje dvigala. Po drugi strani gre tudi za priložnost ohranjanja stika z ljudmi iz okolice. Včasih pa ravno nasprotno, zgolj za razbijanje nerodne tišine z vprašanji, na katera v resnici ne bi potrebovali ali hoteli odgovora. Za nekatere je dvigalo kraj perečih aktualnih debat ali jamranja nad težkim vsakdanom, pri čemer je v dvigalu vedno prisotna tudi avtorica besedila, Alenka Pirman, ki gre do sedmega, potem pa peš eno nadstropje nižje. Raje namreč hodi dol.

Času nekajsekundne vožnje z dvigalom se prilagaja tudi dolžina - oziroma kratkost – stripa. Vpletenost avtorice v Bolhovo risbo na prvi pogled rahlo spominja na Joea Saccoja in njegovo prisotnost v lastnih avtobiografskih stripih z vojnih območij. Oba sta aktivna dela stripa, hkrati pa najmanj detajlirana protagonista, ki pomagata prišlekom razviti lastne zgodbe. Obema naočniki prekrivajo oči, ki so pri drugih protagonistih vidne. Pri tem izvemo tudi nekaj o scenaristkinem življenju. V ospredju ostajajo zgodbe domačinov iz stolpnice, ki si jih ljudje, ki tam nikoli niso živeli, lahko le predstavljajo. Tisti, ki ozadja svojih sosedov ne poznajo, verjetno namerno raje hodijo po stopnicah. Alenka, pri kateri se sicer identiteta nikoli ne potrdi, pa je soseda, ki vas vedno pozdravi ob vstopu v dvigalo. Je hkrati topel prijatelj in nadležna poizvedovalka, da ne rečemo blokovski detektiv. V dobri minuti vožnje bo iz vas vseeno izvlekla le toliko, kot ji pustite. Odgovorov na vprašanje „Kako kaj?“ je več kot ljudi, ki živijo v bloku.

Nekajkrat se zgodi, da se Alenka zaplete tudi s povsem neresničnimi liki, kot je recimo Božiček ali botra smrt s svojo koso. Zgodbe variirajo od povsem mimobežnih do čustveno močno zaznamovanih. Skoznje razberemo odsev trenutnega prostora in časa. Dotakneta se tudi tabuiziranih tematik, kot so smrt in bolezni.

Pri branju stripa se nam nekateri sosedi prikupijo, drugi se nam zaradi svojih nenehnih teženj [težEnj] zamerijo. Z očitno narisanimi distinkcijami jih je namreč lahko ločiti, saj jih tudi ni veliko. Obstaja le en mož z brki in le en mož z brado. Pri ženskah le ena z orlovsko kljukastim nosom in skrivljeno postavo in le ena, ki je videti kot majhno dekle, a to ni. Nekaj jih srečamo večkrat, nekaterih glede na velikost stolpnice očitno nikoli.

V stripu ni pripovedovalca in prav to mučne tišine naredi še bolj neznosne. Prav tako ni oblačkov, ki bi nam povedali, kaj si posameznik med pogovorom misli. No, v resnici tudi kakšnih drugih oblačkov ni, je zgolj besedilo okoli človeka, ki ga govori. Prav odsotnost običajnih pripovedovalskih oblik nas še toliko bolj resnično privede v situacijo, ki smo ji priča ničkolikokrat. Včasih tudi na avtobusni postaji ali na vrsti v banki. Samo, da v primeru dvigala ne moremo nikamor uiti. Prav tako nikoli ne izvemo, kaj si je sosed v resnici mislil o nas. Tudi preživeti čas v dvigalu je kratek, a neskončen. V njem ni ure, spreminjajo se le letni časi.

Odlična stripovska pripoved nam da sumiti, da bomo o Tiborju Bolhi še slišali. Prav tako lahko rečemo, da gre za primer izrazito nekomercialnega avtorskega stripa, ki se z minimalističnimi sredstvi izkaže za polno pripoved in nas ponovno spomni na samoumevne trenutke, ki jih po navadi pozabimo ob prvem koraku čez prag stanovanja.