Mašinhaus
Na dan mladosti, 25. maja, je Hrastnik obsijalo sonce, sam pa sem se znašel na parkirišču in čakal na pripovedovalca, ki nas bo popeljal v polpreteklo zgodovino Hrastnika kot rudarskega mesta. Četudi je bilo vodstvo po knapovski dediščini del programa festivala Rdeči revirji, ki privablja mlado in staro, sem bil s svojimi rosnimi 45 leti najmlajši član čakajoče skupinice. Še več, bil sem edini Nehrastničan in povrhu še Ljubljančan.
Pričakali smo Petra Goleta, upokojenega rudarja, pa tudi prostovoljca pri Društvu za ohranjanje industrijske dediščine Hrastnik, ki si po zaprtju hrastniških rovov in odprodaji rudniških prostorov prizadeva za ohranitev industrijske dediščine in rudarskega izročila. Na pobudo občanov in takratne poslanke SMC Vojke Šergan je občina Hrastnik odkupila dva prostora – Mašinhaus, hišico, ki daje streho ogromnemu električnemu motorju rudniškega dvigala, ter Kompreshaus, v katerem so bili kompresorji za stisnjen zrak, na katere je delovala rudniška mašinerija, zdaj pa je to večnamenski prostor, v katerem potekajo tudi predstave in koncerti. Preden pa smo se odpravili do teh stavb in se potopili v njuni bivši življenji, nam je Gole podal zgodovinski oris pridobivanja premoga v teh krajih.
Prvo organizirano izkopavanje rjavega premoga, ki je nastal v oligocenu, se je začelo leta 1822, prva kupca sta bili ljubljanska Cukrarna in parniška družba Sisak, ki je premog sprva odvažala kar s čolni po Savi. Prihod južne železnice od Dunaja do Trsta leta 1849 je zelo pospešil razvoj rudarske in druge industrije – hitro sta bili ustanovljeni Steklarna Hrastnik in Kemična industrija Hrastnik, ki sta obe uporabljali lokalni premog. Leta 1880 je Tržaška premogokopna družba prodala hrastniške rudnike Trboveljski premogokopni družbi in ti so ostali povezani s trboveljskimi skozi različne spremembe ekonomskih in političnih sistemov. Najstarejšega stolpa z dvigalom, imenovanega Stari šaht ali Martinov jašek, že dolgo ni več. Stolp ob Mašinhausu pa je ostal.
Kot pojasni Gole, je imelo dvigalo dve glavni hitrosti – 4 metre na sekundo za ljudi in 6 metrov na sekundo za »material«.
Potem, ko mi je bilo kot Ljubljančanu dano vedeti, kje je moje mesto v lokalni mitologiji, smo vstopili v Mašinhaus. Pravzaprav hišica nima druge funkcije, kot da pred vremenom ščiti ogromen izvažalni stroj ali, po domače, motor rudniškega dvigala. Glavno dvorano si tako delita motor ter kontrolna soba za operaterja.
Gole še ponosno poudari, da so zavore električnega dvigala lesene, kar na prvi pogled deluje starinsko, a se zaradi njih lift v petih desetletjih delovanja ni nikoli pokvaril.
Potem, ko smo se nagledali lesenih zavor, smo pokukali v kontrolno sobo.
Čemur bi mi rekli nadstropja, so v rudniku obzorja. Poudariti je treba tako imenovano »zvezno obzorje« 50 metrov pod tlemi, na katerem je zvezna proga. To so pod nemško okupacijo izkopali leta 1943 in je pod zemljo povezala hrastniške in trboveljske rove – hrastniški premog od takrat naprej ni več videl hrastniškega sonca, pač pa je bil pod zemljo prepeljan v Trbovlje. Ta rov je še vedno odprt – in v njem potekajo prireditve Jamatlona, podzemnega oviratlona, dolgega pet kilometrov in pol.
Gole je pojasnil osnove vodenja rudniških dvigal v okviru »fedranja«, torej proizvodnje premoga.
Za vodenje dvigala je bilo ključno sodelovanje s signalistom, ki je moral dati signal za vse premike dvigala.
Pobaral sem ga torej, kakšno je bilo delo signalista.
Po tej pojasnitvi sem si upal tudi vprašati, kaj je to »material«.
Ko smo obdelali vse vidike mašine v Mašinhausu, smo med potjo do naslednje destinacije obrnili pogled še proti stavbi separacije.
Če so za vstop v rudnik knapi najprej potrebovali dvigalo, pa so za kakršnokoli delo v rudniku potrebovali še stisnjen zrak. Zaradi nevarnosti vžiga metana namreč ni bilo mogoče uporabljati strojev z notranjim izgorevanjem ali kakršnokoli možnostjo iskre. Zrak so stiskali kompresorji, stavba s kompresorji pa se danes imenuje Kompreshaus.
Zaradi pokvarjenih vrat nismo mogli vstopiti v Kompreshaus. A stoječ na sončnem dvorišču, je Gole vseeno pojasnil pot stisnjenega zraka v rove.
Vsem tem podatkom navkljub ali povrhu njih pa je ključni cilj Goletovih pripovedovanj razložiti izkušnjo rudarjenja v jami, ki je za tiste, ki nismo nikoli bili v jaških, nepredstavljiva.
Pojavilo se je torej še vprašanje – kako pa so knapi dihali?
Poleg strupenih plinov so na knape prežale tudi druge nevarnosti.
Zaradi tega tudi po prenehanju rudarske dejavnosti rudniki še niso in verjetno ne bodo povsem zaprti. Ker se v jaških nabira voda, se vódi skrbno elektronsko spremljanje nivojev vode, da se lahko po potrebi odvaja ven. A eno je poskrbeti za mehanske posledice rudarjenja, drugo pa za kulturne posledice konca rudarstva v mestu, ki je skoraj dve stoletji temeljilo na njem. Gole upa, da se bodo načrti za muzej v Mašinhausu uresničili. Sicer pa v njegovem pogovoru z upokojenimi domačini opazim nek hrastniški duh, nekaj izrazito drugačnega od navad nas žabarjev iz prestolnice. Namreč, čutiti je močno kolektivnost, ki je bila nujna za preživetje v rudnikih in drugi lokalni težki industriji. Tisti duh, ki se čuti zavezan skupnosti in temu, da k njej nekaj prispeva. Recimo prenašanje zavesti o industrijski dediščini. Ali pa skrb, da trta in vrtnice ob Kompreshausu lepo rastejo.
Po Hrastniku se je s snemalko in ljubljanskimi plavutkami sprehajal Samo. Lektorirala je Irena. Tehniciral je Oli. Bral je Čeh.
Dodaj komentar
Komentiraj