Za današnji intervju smo sedli z akademskim kiparjem Zoranom Srdićem Janežičem, avtorjem spomladi postavljenega spomenika priključitve Prekmurja matičnemu narodu, ki stoji ob Ljubljanici na novem Prekmurskem trgu blizu Ambroževega trga na Poljanah. Poleg spomenika, ki ga zaradi karantenskih razmer še niso uradno otvorili, je najin pogovor vodil tudi k njegovima neupešnima prijavama na občinska natečaja v letih 2016 in 2018. V vseh treh projektih je opaziti preplet tehnološkega pristopa s konceptualnim premislekom ter zanimanje za gibanje in mehaniko. Ti vidiki deloma izhajajo iz Srdićevega dela oblikovalca lutk in vodje delavnice v Lutkovnem gledališču Ljubljana - ne le da je pri lutkah izjemno pomembna mehanika gibanja, delavnice tudi stalno eksperimentirajo z novimi materiali ter uporabljajo 3D-tisk in računalniško vodene mehanizme za premikanje delov lutk. Srdić hkrati preko Zavoda GULAG že nekaj let razvija intermedijske projekte na presečišču bio-arta in mehanike, denimo delo FlaNeuron iz leta 2018, pri katerem so impulzi laboratorijsko gojenih nevronskih celic generirali trzanje mehanične mreže, vpete v prostor. 

Nadaljevanje prvega dela intervjuja.



Poleg pomena, ki ga kipu podeli arhitekturna umestitev, se lahko vprašamo tudi o vsebini, ki jo prinese naročnik javne plastike. Znotraj Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov so to tematiko s projektom Umetnost v javnem prostoru raziskovali Zoran Srdić Janežič, Paola Korošec in Matena Bassin. Mapiranje, ki je bilo javno predstavljeno na razstavi leta 2017, je zaradi časovnih omejitev in nedostopnosti nekaterih informacij žal ostalo nedokončano. Na eni strani imamo privatne naročnike, tudi kadar prostor, v katerem so kipi razstavljeni, ni javen, a je javnosti dostopen - denimo nakupovalno središče BTC. Kot primer dobre prakse je Srdič navedel bivši Mobitel s fontano Jiřija Bezlaja na ploščadi Ajdovščina in marmorno »kroglo« Franceta Rotarja na Vilharjevi ulici, s katerima je gospodarska družba promovirala svojo »progresivno« podobo. Nato imamo javna naročila, ki se delijo na odprte javne razpise, o katerih smo govorili v prvi polovici oddaje, ter javna povabila, h katerim povabijo zaključen nabor že priznanih umetnikov. Primer za to je recimo Spomenik ženskim demonstracijam Dragice Čadež na Pogačarjevem trgu. Obstaja tudi vmesna cona javno-zasebnega partnerstva: leta 2009 je denimo družba Medis odkupila skulpturo Obrazi Jakova Brdarja in jo poklonila Mestni občini Ljubljana [link], ta pa je financirala njeno arhitekturno umestitev na tla Ključavničarske ulice.  Srdić je v intervjuju omenil primer iz Grosuplja, ko je  podjetnik Lado Kastelec iz podjetja Avtotransporti Kastelec leta 2017 občini podaril masovno proizveden kip konja, ki ga je ta postavila v krožišče [link].  

Nadaljevanje drugega dela intevjuja.