Naslovnica prikazuje delavke, ki so bile zaklenjene v gorečo stavbo Triangle Shirtwaist Factory na Manhattnu, da med delom niso uhajale na odmore. Avtor fotografije: Kheel Center (Creative Commons)

V nocojšnji oddaji Svepisteme se bomo posvetili razvoju medicine dela. To disciplino so v teku zgodovine oblikovale sile, ki so obenem preobrazile samo delo in dojemanje zdravja. Razvoju pojma poklicnih bolezni in njegovi materializaciji v medicini dela bomo sledili skozi obdobja različnih gospodarskih in družbenih sprememb, ki so prispevale k njeni institucionalizaciji in ponovni deinstitucionalizaciji. 

V oddaji bomo izhajali iz predpostavke, da je razredni boj v različnih zgodovinskih oblikah vedno vključeval tudi boj za pravico do bolezni. Se pravi, pravico do pripoznanja bolezni delavca in zlasti tega, da je vzrok bolezni mogoče najti v pogojih njegovega dela. V tej luči se izkaže, da je vprašanje zdravja in bolezni kar najtesneje povezano z njegovo družbeno določenostjo – gre za vprašanje pridobitev delavskega gibanja glede preprečevanja zdravju škodljivih pogojev dela in kompenzacije za povzročeno škodo. Naloga medicine dela je namreč ugotoviti in presoditi, kateri aspekti dela škodujejo zdravju. Kot specializirana vednost o poklicnih boleznih se je ta kot samostojna disciplina zgodovinsko oblikovala in institucionalizirala pod izrecnim vplivom dinamike razrednega boja, kajti posega prav v njegovo jedro – v odnos med delavcem in delodajalcem.

Začetki medicine dela

Zdravniki so bili med 15. in 18. stoletjem tesno povezani z naravnimi zgodovinarji, ki so popisovali kamnine in preučevali rastline. Prirodoslovci z medicinskim znanjem, fiziologi, so bili mnogokrat zaposleni v rudnikih in so opravljali delo rudniškega zdravnika, pri katerem so uporabili naravoslovno znanje za uvajanje novih tehnik, optimizacijo proizvodnih procesov in tudi preventivne ukrepe za zdravje delavcev. Medicina dela je v tesnem odnosu z začetki opazovanj bolezni delavcev v rudnikih.

Pomemben del industrije je na Slovenskem predstavljal rudnik živega srebra v Idriji, ki ga je v obdobju razsvetljenstva obiskalo veliko prirodoslovcev. Delujoč od konca 15. stoletja dalje, je bil takoj za španskim Almadénom največji proizvajalec te rude na svetu. V prvih desetletjih je bil v lasti privatnih podjetnikov, po podržavljenju leta 1575, ko je rudnik prišel pod neposredno upravo habsburškega dvora, sta sledili razširitev in modernizacija podjetja. Okrog leta 1600 so začeli živo srebro iz idrijskega rudnika prek pristanišč v Benetkah, Trstu, kasneje tudi v Nemčiji, na Nizozemskem in v Španiji izvažati predvsem v Južno Ameriko. Živo srebro so uporabljali za amalgamacijo, postopek ločevanja srebra in zlata od rude, ki so jo kopali v Južni Ameriki. 

Velik razcvet je rudnik doživel v času desetletnih kupčij s Španci okrog leta 1790, ko je celotno podjetje zaposlovalo 1350 delavcev in pridobivalo od 600 do 700 ton živega srebra letno. S parnimi stroji, strojnim vrtanjem izpopolnjenih peči in elektrifikacijo so obrati vzdrževali visoko proizvodnjo in leta 1913 dosegli rekord – 820 ton izkopanega živega srebra v letu. Po drugi svetovni vojni so zaradi nizkih cen na trgu, ki so bile posledica konkurenčnih rudnikov, zamenjave živega srebra z drugimi materiali in pobud za zaščito okolja in zdravja delavcev in prebivalcev, proizvodnjo počasi opustili.

Delovne razmere v idrijskem rudniku so bile že od vsega začetka izredno slabe. Zgornja nahajališča rude so bila kmalu izčrpana, rudarji so morali kopati vedno globlje in globlje. Prva navpična jama – Ahacijeva jama, odprta leta 1536, je do zaprtja leta 1746 dosegla globino 133 metrov, najgloblja jama pa 200 metrov. Kljub stalnemu dovodu svežega zraka so bili najnižji deli jam slabo prezračevani. Zaradi strupenih in vnetljivih plinov niso smeli uporabljati lantern, tako je ob eksploziji metana v enem izmed rovov leta 1550 umrlo 30 rudarjev. Preden so rudarji lahko začeli kopati, je bilo treba plasti rude ustrezno posušiti. Najtežja naloga je bila črpanje vode iz jame, to so lahko počeli le mladi in zdravi moški. V jame so se spuščali po vrveh, in če so bili prešibki, da bi se povzpeli nazaj, ali če so trpeli za kroničnim merkurializmom – zastrupitvijo z živim srebrom, so se dvigovali s posebnimi košarami. 

Med vidnejšimi prirodoslovci je okoli leta 1527 rudnik obiskal Paracelsus, ki je prvi opisal kronični merkurializem pri idrijskih rudarjih. V delu O francoski bolezni – namreč sifilisu –, izdanem leta 1529, je opisal »idrijski primer«. Kot je navedel, so bili rudarji paralizirani, deformirani, astmatični, tresoči se in brez možnosti, da bi spet postali zdravi. Napisal je še dve pomembni deli – O zdravniških blodnjah in O boleznih rudarjev. V slednji je opisal pljučne bolezni in izgubo teže kot posledici rudarjenja in obravnaval vzroke teh obolenj. Te je pravilno povezal z dihanjem, vendar prahu ni prepoznal kot povzročitelja bolezni. Nerazumevanje vplivov težkih kovin na delavce v rudnikih se kaže tudi v predlogih za zdravljenje sifilisa. Kot priporočena zdravila je predlagal živo srebro, arzen in svinec, ki so kar nekaj časa bili glavna metoda zdravljenja.

Poleg Paracelsusa omenimo še avtorja dela De re metallica oziroma O metalurgiji, Georga Bauerja – Agricolo, ki je poleg več rudnikov v Evropi obiskal tudi idrijskega. Čeprav je bil zdravnik, ki se je bolj posvečal mineralogiji, so med njegovimi številnimi tehničnimi in inženirskimi opisi pomembni opisi bolezni in nesreč, ki so doletele rudarje. Poleg opisov bolezni sklepov, pljuč in oči je njegovo delo podalo tudi predloge o načinih zaščite pred nevarnostmi, kot so zasutja, padci z lestev in padci v jaške. Kot preventivne varnostne ukrepe je navedel boljše prezračevanje, priporočil zaščitno opremo, vključno z usnjenimi škornji in rokavicami ter ohlapnimi pokrivali za zaščito pred prahom. 

Zaradi izredno slabega stanja delavcev v rudniku, ki je pomenilo tudi manjšo produktivnost, je habsburška vlada sprejela nekatere ukrepe. V rudniku zaposleni kirurgi – tedaj je bil ta poklic ločen od zdravniškega in ga je opravljal manj šolan posameznik – so prejeli dodatno finančno podporo. To so prejeli, da bi si poiskali pomočnike in bolnim rudarjem priskrbeli brezplačna zdravila. Kar nekaj časa so si namreč zdravstveno oskrbo rudarji plačevali sami. Bolni rudarji so bili po novem upravičeni do bolniškega nadomestila, 75 odstotkov njihove plače. V Idrijo sta bila poslana tudi prva fiziologa. Fiziologi, ki so se šolali predvsem na nemških, italijanskih in francoskih univerzah, so imeli širše akademsko znanje od praktičnih kirurgov, ob medicini so se ukvarjali tudi z botaniko, mineralogijo in drugimi naravoslovnimi vedami. Tirolec Giovanni Antonio Scopoli in Francoz Balthasar Hacquet sta pri rudarjih preučevala merkurializem – zastrupitev z živim srebrom. Kot nov preventivni ukrep sta predlagala vsakodnevno kopanje v topli vodi po delu. Vsakodnevno pitje mleka nikoli ni bilo realizirano, saj naj bi bil predlagani ukrep za vlado prevelik strošek. Predlagala sta tudi največ 6-urni delovnik in dovolj visoke plače, da rudarjem ne bi bilo treba delati nadur, vendar je vlada odobrila le možnost, da se prej zaračunana zdravila lahko predpiše brezplačno.

Slabo stanje delavcev je vlada poskusila rešiti tudi s tehnološkimi in organizacijskimi spremembami. Med rudarji, ki so delali ob pečeh, je bila zastrupitev veliko pogostejša. Leta 1750 je bil v Idriji uveden modernejši, španski postopek taljenja. Peč Aludel, ki jo je leta 1606 razvil Alfonso Bustamante iz Almadéna, naj bi zagotavljala veliko boljšo zaščito delavcev, saj so hlapi živega srebra krožili v zaprtem sistemu. Vendar pa so cevi pogosto počile. V tem primeru je bila zastrupitev še hujša. Scopoli je opisal simptome takšne akutne zastrupitve: sladek okus v ustih, slinjenje, izpadanje zob, rane v ustih, glavoboli in bolečine v nogah ponoči, tresavica in močna psihična nemirnost. 

Rudnik je obiskal tudi italijanski fiziolog Bernardino Ramazzini. Kot predstojnik katedre za teoretsko medicino na univerzi v Modeni se je Ramazzini sistematično in znanstveno osredotočil na zdravstvene težave delavcev. Obiskal je različne kraje, veliko časa pa je preživel v idrijskem rudniku, tam je opazoval dejavnosti delavcev in se z njimi pogovarjal o njihovih boleznih. Tako je leta 1700 izdal obsežno delo o boleznih delavcev, De morbis artificum diatriba oziroma Razprava o bolezni delavcev. V njem je razpravljal o zastrupitvah z živim srebrom pri rudarjih, delavcih v tovarnah ogledal in zlatarnah, o zastrupitvah s svincem pri lončarjih, slikarjih, zastrupitvah s tobakom v tobačnih tovarnah. Zajel je skoraj vse poklice tistega časa – zdravilce, lekarnarje, kovače, čistilce stranišč, oljarje, sirarje, merilce žita, nosače trupel, negovalke, steklarje, vinarje, peke, kamnoseke. 

Industrijska revolucija 

Svoj izraz so dobile poklicne bolezni v prvi industrializirani državi Angliji, nekoliko kasneje pa tudi v drugih evropskih državah. Poleg pohabljenosti telesa, kot posledice ponavljajočih se gibov in zastrupitev s kemikalijami, so trpeli za boleznimi, kot so tifus, kolera, tuberkuloza in druge nalezljive bolezni. Od leta 1802 naprej so bili zaradi izredno slabega položaja delavcev sprejeti tovarniški zakoni, ki so urejali delovne pogoje – zdravje delavcev je doseglo minimum, kar je začelo ogrožati profite kapitalistov. Karl Marx je državno intervencijo v svobodni trg s sprejetjem tovarniških zakonov razložil kot nujno potrebno za rast in stabilnost angleškega gospodarstva. Predvsem krajši delovnik je bil nujen za preprečevanje fizičnega in socialnega propadanja delavskega razreda, kajti če bi prišlo do tako obsežne nezmožnosti opravljanja dela, bi se proces akumulacije kapitala prekinil.

Kako so kapitalisti obšli že a priori neučinkovite zakone delavske zaščite, pokažimo na primeru Tovarniškega zakona iz leta 1802. Zakon o zdravju in morali vajencev, kot se je glasilo polno ime tega akta, je bil namenjen izboljšanju razmer za »farne vajence« – revne otroke, ki naj bi jih župnija izšolala za obrt ali poklic. Ti so delali brez plačila do enaindvajsetega leta po dvanajst ur na dan brez premora in pogosto spali kar v tovarni.

Povod za sprejetje zakona je bila intervencija nadzornega inšpektorja in zdravnika, šele ko se je iz tovarne bombaža v Radcliffu v mesto začela širiti nalezljiva bolezen, ki se razvila med vajenci. Predlagali so, da morajo biti tovarne bombaža ustrezno prezračevane in izpolnjene osnovne zahteve glede čistoče. Vajenci so morali dobiti osnovno izobrazbo in se vsaj enkrat na mesec udeležiti maše. Zagotovljena jim je bila obleka, nočno delo je bilo prepovedano, njihov delovni čas pa je bil omejen na največ dvanajst ur na dan, sicer brez odmorov za malico. Ker zakon ni obravnaval delovnih pogojev za otroke, ki niso bili farni vajenci, so delodajalci začeli množično zaposlovati druge otroke, ki so tako izpodrinili vajence.

Poleg bolezni in poškodb, ki so jih delavci pridobili ob delu, so k širjenju nalezljivih bolezni prispevale neurejene bivanjske razmere, slaba hrana in nedostopna zdravstvena oskrba. Epidemije in večji infekcijski izbruhi, ki so bili v delavskih naseljih množični in so se širili po mestih, so prisilile vladajoče k ukrepanju, če so želeli zaščititi sebe in delovne procese, iz katerih je izviral njihov profit. Za lastno korist motivirana gradnja kanalizacijskih mrež, vodovoda, stanovanj je le delno izboljšala tudi življenje delavstva. V tovarnah, v katerih so preživeli večino časa, so bili še vedno podvrženi najslabšim razmeram in trpeli za več boleznimi hkrati. Ob vsem naštetem pa so, kot opisuje Friedrich Engels v delu Položaj delavskega razreda v Angliji, angleški zdravniki delavcem svoje storitve še veliko zaračunali: »Ali si torej sploh ne morejo pomagati ali pa so prisiljeni klicati mazače in uporabljati njihove maže, s katerimi si na daljšo dobo več škodujejo kot koristijo.«

V osemdesetih letih 19. stoletja je podjetje Bryant & May v Londonu, ki je proizvajalo vžigalice, zaposlovalo skoraj pet tisoč delavcev, večinoma žensk, irskih priseljenk, ki so veljale za cenejšo delovno silo. Delavke so zaradi slabih pogojev in nizkih mezd izvedle več velikih, odmevnih stavk. Proizvodnja je potekala v najhujših izkoriščevalskih razmerah – v sweatshopih, saj za te niso veljali tovarniški zakoni. To je postala po sprejetju zakonov stalna praksa mnogih lastnikov podjetij. Delavke so si morale lepilo in vrvice za delo priskrbeti same. Pri proizvodnji vžigalic so bile vsakodnevno v stiku s številnimi strupenimi kemikalijami, kot so žveplo, amonijak, fosfor. Fosfor je povzročal posebno obolenje čeljusti, v angleščini poljudno imenovano phossy jaw. Zanj sta bila značilna izpadanje zob in odmiranje čeljustne kosti, pogosto pa so delavci za posledicami obolenj umrli. Če se je delavka pritožila, da jo boli zob, kar je nakazovalo začetek bolezni, si je morala prizadete zobe izpuliti, sicer so jo odpustili. 

Obolenje čeljusti zaradi izpostavljenosti fosforju (Wikimedia commons, Wellcome Collection)

Obdobje ameriške industrializacije z vzponom roparskih baronov in njihovim agresivnim kapitalizmom je kot odgovor na veliko izkoriščanje delavstva privedlo do vzpona delavskih gibanj in sindikatov. Zvrstile so se študije in raziskave o življenjih delavcev, med njimi je znana sociološka študija The Pittsburgh Survey, ki je izšla v šestih knjigah, pri njej pa je sodelovalo več kot 70 raziskovalcev. Raziskava o življenju delavskega razreda, ki so ga večinoma predstavljali evropski imigranti, v središču jeklarske in premogovniške industrije v Pittsburghu v Pensilvaniji, je izšla leta 1907. V njo so bile med drugim vključene ugotovitve iz knjige Work-Accidents and the Law socialistke Crystal Eastman, v kateri je podrobno opisala vpliv poškodb v industriji na družine delavskega razreda. Študija, izvedena z reformističnimi nameni – v upanju, da bodo izsledki spremenili »miselnost« kapitalistov –, ni zares prispevala k izboljšanju življenja delavcev. 

Povod za vpeljavo ustreznejših ukrepov na področju varnosti na delovnem mestu v ZDA je bila velika nesreča v tekstilni tovarni Triangle Shirtwaist Factory na Manhattnu leta 1911, ki je bila med drugim tudi povod za uveljavitev mednarodnega dneva žensk. Delavke so že dve leti prej izvedle stavko, ki se je prevesila v največjo stavko ženskih delavk, znano kot »The Uprising of 20.000«, z njo so zahtevale višje mezde, krajši delovnik in večjo varnost pri delu. V eni večjih industrijskih nesreč v zgodovini ZDA je umrlo 146 delavcev, od tega 123 žensk in mladih deklet. Požar v tovarni je vznemiril na tisoče gledalcev, novinarje in fotografe, ki so opazovali ženske, ki so, da ne bi žive zgorele, skakale v smrt iz devetega nadstropja tovarne. V nasprotju z delavkami, ki so bile prisilno zaklenjene v stavbo, da ne bi mogle hoditi na odmore, sta lastnika podjetja preživela.

Požar je imel velike družbene posledice. Poleg obsodbe lastnikov za umor ter pogreba, ki se ga je udeležilo več kot 100 tisoč ljudi, je bila ustanovljena Preiskovalna komisija za tovarne. Na podlagi obiskov tovarn in intervjujev z delavci je prispevala k sprejetju več kot 30 zakonov o delavski zaščiti v New Yorku. Ti so zajemali predvsem varnost in zaščito pri delu – razpoložljivost gasilnih aparatov, namestitev alarmnih sistemov, boljše prehranjevalne in toaletne prostore za delavce – ter omejili število ur dela za ženske in otroke. Podjetja so bila po novem primorana zaposlovati strokovnjake za varnost. S formalizacijo analiz nesreč pa so kapitalisti razvijali različne taktike, da bi spodkopali pridobljeno delavsko zaščito. Primer so propagandni posnetki na predavanjih o varnosti pri delu, ki so jih za delavce morali organizirati delodajalci. V njih so delodajalci poškodbe pri delu razlagali kot individualno odgovornost delavca, bile naj bi predvsem posledica njihove malomarnosti.

V Sovjetski zvezi je bil leta 1923 ustanovljen prvi inštitut za medicino dela – Inštitut poklicnih bolezni na moskovskem Oddelku za javno zdravje. Ta se je ponašal s prvim oddelkom za fiziologijo ter kasneje s posebnim oddelkom za statistiko poklicnih bolezni, v 70. letih pa s prvim oddelkom za raziskovanje bolezni, povezanih z delom, pri ženskah. Sovjetska država, rojena v epidemiji tifusa, je za zajezitev epidemije ukrepala efektivno z ustanavljanjem sanatorijev in državne zdravstvene službe. Strokovnjaki so imeli vsaj v večjih mestih kaj hitro na voljo dobro infrastrukturo. Kalili so se tako v ambulantah tovarn kot v državnih zdravstvenih ustanovah in na raziskovalnih inštitutih. Še isto leto so ustanovili inštitut za medicino dela v Harkovu, leta 1924 v takratnem Leningradu in Bakuju, do leta 1926 še v Donecku in Sverdlovsku.

Leta 1928 je ministrstvo za zdravje potrdilo prvi seznam 21 poklicnih bolezni, dopolnjen in revidiran je bil v letih 1931, 1979 in 1989. V prvih letih dela je bilo v okviru moskovskega inštituta za medicino dela pregledanih več kot 40 tisoč delavcev iz 54 podjetij kovinske, kemične, tekstilne, usnjarske in drugih industrij, pa tudi s kmetijskih državnih kmetij. Superiorna pozicija delavca v sistemu je imela praktične posledice. Najboljše oskrbe so bili poleg državnih funkcionarjev deležni prav delavci, kar lahko razumemo kot radikalen preobrat. V kapitalistični državi je delavec deležen zdravstvene oskrbe le toliko, da lahko s svojim zdravjem še prispeva k akumulaciji kapitala.

Splošna sovjetska evforija na področju znanosti in tehnologije, ki naj služi za napredek človeštva, se je izrazila tudi in predvsem na področju raziskovanja bolezni, povezanih z delom. Inštituti so postali nosilci raziskav o vplivu delovnih razmer na zdravje. V laboratorijih so simulirali različne pogoje, denimo temperaturna nihanja, sevanja in delovanje najbolj strupenih snovi, ki se pojavljajo v proizvodnji. Prav tako so razvijali načela osnove prehrane, splošne dietetike in telesne vadbe. Tako je denimo nadzor nad zagotavljanjem obrokov v tovarnah izvajal zdravnik, ki je predlagal dieto za delavce s kroničnimi boleznimi prebavil ali posebej oblikovane preventivne diete za zdrave delavce. Sestava teh je temeljila na analizi poklicnih tveganj, ki jim je bil izpostavljen delavec v tovarni.

Raziskave vpliva delovnega okolja na zdravje delavcev v Sovjetski zvezi (Izmerov Research Institute)

Strokovnjaki moskovskega in drugih inštitutov za medicino dela so imeli v mednarodnem kontekstu pomemben položaj. Higienik Nikolaj Izmerov, vodja inštituta v sedemdesetih letih, je prispeval k razvoju uradnega sistema dopustnih mejnih vrednosti izpostavljenosti kemijskim substancam in fizikalnim dejavnikom, ki ga v ZDA uporabljajo še danes. Svetovna zdravstvena organizacija je rezultate njegovih študij integrirala v uradne smernice programov zdravstvenega varstva.

▷ Great Big Sea – The Chemical Worker's Song (Process Man)

Zdravje delavcev na Slovenskem v 19. stoletju

Pozdravljeni nazaj v oddaji Svepisteme na 89,3 MHz, frekvenci Radia Študent. V tem delu oddaje se bomo osredotočili na poklicne bolezni na Slovenskem, in sicer od začetka 19. stoletja dalje. Informacije črpamo iz Pregleda razvoja delavsko zaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite v Sloveniji med obema vojnama zgodovinarja Franceta Kresala. V njej uvodoma poudari: »Socialna vprašanja se rešujejo na več načinov: s pomočjo individualne in kolektivne samopomoči, s pomočjo dobrodelnosti, s pomočjo državne represije, s pomočjo socialne politike in pomočjo revolucije.« Samopomoč in dobrodelnost sta zgodovinsko igrali zanemarljivo vlogo, zato bomo poudarjali predvsem vlogo države – v njenem represivnem oziroma socialnem aspektu – in vlogo socialistične revolucije, ki je bila pri nas povezana z narodnoosvobodilnim bojem, ter naposled tranzicije v kapitalizem ob osamosvojitvi.

Toda vrnimo se v 19. stoletje. Leta 1804 je formalno nastalo Avstrijsko cesarstvo, po pretresih sredi stoletja pa se je leta 1867 oblikovala Avstro-Ogrska monarhija. Spremembe socialne politike so bile že od začetka stoletja tesno povezane z gospodarskim razvojem in delavskim gibanjem, čeprav je bila velika večina prebivalcev kmetov. Na zahteve delavstva se je morala država odzvati z interesom za socialni mir. Kapitalistične države, kar sta Avstro-Ogrska in Kraljevina SHS oziroma Jugoslavija bili, so po Kresalu socialnopolitične ukrepe v splošnem izvajale v treh fazah.

V prvi polovici 19. stoletja, v času uveljavljanja liberalnega kapitalizma, ki je bil dejansko brez uzakonjenih delavskih pravic, so bile razmere najostrejše. Delovni čas ni bil omejen, poleg moških so morali delati tudi otroci in ženske, higienske razmere so bile obupne, delavci pa pogosto niso bili plačani v gotovini. Na zdravstvene in druge posledice takšnega delovanja pa so kmalu začeli opozarjati zdravniki.

Izkoriščanje delavcev torej ni bilo omejeno z zakonom, pač pa z zmogljivostjo njihovih teles. Zato so se skozi leta začeli čedalje bolj zavedati svoje kolektivne družbene moči. Kot odgovor je bila država prisiljena poseči v trg dela: omejitev delovnika, delna prepoved izkoriščanja otrok in žensk, minimalni higienski ukrepi v tovarnah in rudnikih, prepoved plačevanja z nakaznicami. Poleg tega so morala podjetja delovne pogoje objavljati v javno dostopnih in državno reguliranih poslovnih redih. Uveljavljanje teh temeljnih pogojev zaščite delavcev se je dodatno izboljšalo z obrtnimi nadzorništvi, ki jih je zavoljo poenotenega nadzora ustanovila država. V 80. letih 19. stoletja je bilo uvedeno socialno zavarovanje – sprva za zagotovitev pogojev za preživetje v primeru bolezni, nezgode in smrti, ne pa tudi za primer brezposelnosti.

Delovno razmerje je tedaj temeljilo na individualnem dogovoru med dvema pravno svobodnima posameznikoma, od katerih je eden svobodno prodal svoje telo in delovno silo, drugi pa ga je svobodno izkoriščal. V letih po prvi svetovni vojni je kot posledica pridobitev organiziranega delavskega gibanja sledila druga intervencija države. Ta je morala začeti izdajati obvezne in prisilne določbe o kolektivni ureditvi delovnega razmerja. Reguliranih pogojev delovnega razmerja niti delavec niti delodajalec tako nista več smela spreminjati po svoji volji, v določbah pa so bili določeni tudi bolniške blagajne, zavarovanje delavcev, odpovedni roki in drugo.

Tretja intervencija kapitalistične države je bila ureditev odnosa do sklepanja kolektivnih pogodb med delavskimi sindikati in delodajalci. Sprva je država zgolj reševala nastale spore, kasneje jih je pravno razsojala, naposled pa je še sama izdajala kolektivne pogodbe, ki so bile splošno obvezne. V deželah Jugoslavije se je to zgodilo razmeroma pozno, de facto šele leta 1937, ko je v sprejemanje kolektivnih pogodb grobo posegla država.

Pomembne pridobitve delavskega gibanja znotraj kapitalizma so bili torej zakonski akti, zato se bomo na kratko sprehodili skozi njihovo zgodovino. Slovensko ozemlje je do konca prve svetovne vojne in versajskega razkosanja Evrope spadalo pod Avstrijsko oziroma Avstro-Ogrsko monarhijo, v slednji večinoma pod avstrijski del. Za slovensko delavstvo je torej v celotnem 19. in na začetku 20. stoletja veljala avstrijska zakonodaja. Ko se je slovensko ozemlje po prvi svetovni vojni vključilo v novo državo, ki je obsegala ozemlja z drugimi zakonskimi praksami, je bilo to pomembno.

Lahko rečemo, da je delavskozaščitna zakonodaja na varstvo zdravja vplivala na dveh nivojih. Na ravni specifičnih delovnih pogojev so ukrepi preprečevali posamezna obolenja, značilna za konkretne vrste dela, denimo respiratorne bolezni v zaprtih okoljih s strupenimi primesmi v zraku. Na splošni ravni pa je vsako določilo, ki je omejevalo obseg dela, pomenilo tudi omejitev izpostavljenosti škodljivim delovnim pogojem, obenem pa tudi, da je delavec več časa preživel izven teh pogojev in si telesno opomogel. To je zmanjšalo pojavnost onemoglosti in splošno obrabo telesa. Med splošne pridobitve spadajo dvig mezde, omejitev delovnih ur, prepoved dela ob nedeljah in praznikih, obvezen odmor v času dela, pa tudi socialno varstvo, razne oblike zavarovanja in ureditev bivanjskih pogojev.

Osnovna zakonska dokumenta, ki sta določala okvire pogojev dela, sta bila mizerna. Splošni kazenski zakonik iz leta 1803 je prepovedoval vsako združevanje delavstva; splošni državljanski zakonik Avstrijskega cesarstva iz leta 1811 pa je določal sklepanje delovnega razmerja na individualni osnovi. Oboje je dopuščalo in spodbujalo izkoriščanje delavcev v nevzdržnih razmerah, kar je vodilo do nezadovoljstva in vse več sporov med delavci in njihovimi delodajalci. Ministrstvo za pravosodje je zato leta 1828 izdalo dekret za urejanje teh sporov – z njim je želela država omejiti moč delavstva in uporov. Po številu vztrajno naraščajoče industrijsko delavstvo je imelo namreč kot družbena sila čedalje več moči in se je začelo organizirati v sindikate. S prostotržno konkurenco med podjetniki in nenehno težnjo po večanju produktivnosti se je razširilo tudi otroško delo – to je začel urejati šele dvorni dekret iz leta 1842, ki velja za prvi delavskozaščitni akt v Avstrijskem cesarstvu.

Leta 1859 je avstrijska država uzakonila obrtni red, ki je v skladu z zmago liberalizma v Evropi v buržoaznih revolucijah pomladi narodov po letu 1848 določal skoraj popolno podjetniško svobodo. Do 80. let 19. stoletja je odnos med delavcem in delodajalcem tako temeljil na njunem individualnem medsebojnem dogovoru. Pozneje je ta odnos postal čedalje bolj reguliran – v imenu vzdrževanja socialnega miru oziroma vse prej kot iracionalnega strahu pred revolucionarnimi težnjami delavstva. Leta 1885 je bil tako sprejet zakon o spremembi obrtnega reda, ki velja za prvo kodifikacijo delavske zaščite. Temu je sledil zakon iz leta 1887, ki je vpeljal nezgodno zavarovanje in velja za prvi zakon o socialnem varstvu v Avstriji, leto pozneje pa še zakon, ki je urejal bolniško zavarovanje delavcev.

Po noveli obrtnega reda iz leta 1885 je bil vsak lastnik obrti ali podjetja dolžan vzdrževati delovne prostore, stroje, orodje in drugo tako, da delovni pogoji ne bi ogrožali življenja in zdravja delavcev. Po novem obrtnem redu je veljalo, da morajo biti prostori prezračeni, nezaprašeni in dovolj veliki glede na število delavcev, ki v njem delajo. Med delavnikom je moral biti uro in pol dolg počitek. Zakon iz leta 1895 je določal tudi prepoved dela ob nedeljah in praznikih, razen za izrecno navedene vrste dela – sem so sodila vzdrževalna dela in dela v obratih, ki so zahtevali neprekinjeno delo – plavži, apnenice, cementarne, mlini, elektrarne, javna razsvetljava in tako dalje.

O zdravju delavcev so sodili okrožni zdravniki, ti pa so tudi opozarjali na nepravilnosti in škodljivost delovnih mest, ki so jih odsevala telesa njihovih pacientov. Njihova diagnostična naloga je bila potemtakem dvojna: bolezen vzročno povezati z znaki in simptomi na telesni ravni ter s pogoji dela na ravni delovnega mesta. 

Tako kot so se delavci povezovali v sindikate, so se zrcalno v lastna združenja povezali tudi kapitalisti. Obe strani, torej zastopniki delavcev in zastopniki podjetij, sta se, tako rekoč, pogajali, najpogosteje na način stavk in izprtij. Izide pogajanj oziroma dogovore so kodificirali v kolektivnih pogodbah, ki so veljale med delavci in podjetji. V ta odnos je posegel zakon iz leta 1907, ki je bistveno prispeval k ločitvi delovnega od civilnega prava. Vsebino mezdnih in delovnih pogodb, torej pogodb med delavcem in delodajalcem, so potem določale delavske strokovne organizacije. Kolektivne pogodbe so dopolnjevale državne delovne pogoje in so lahko dodatno določale delovni čas in višino mezde. Do leta 1906 je bilo v Avstro-Ogrski sklenjenih samo 20 kolektivnih pogodb, po tem letu pa je njihovo število naraslo na 448 – te pogodbe so veljale za 180 tisoč delavcev na Slovenskem. Opomnimo, da kolektivne pogodbe niso bile podarjene: izmed teh 448 jih je bilo samo 192 sklenjenih na miren način, preostale pa so za uveljavitev zahtevale organizirane stavke. 

Vprašanje delavske zaščite in zdravja je bilo, kakor je tudi danes, tesno povezano s stanovanjsko politiko. Kdor živi v neustreznih razmerah, je pač toliko bolj dovzeten za razne bolezni in obolenja. Z naraščanjem števila delavcev okoli industrijskih obratov in koncentracijo njihovih nastanitev je marsikje prišlo do stanovanjske krize. Tega vprašanja se je država lotila s stanovanjsko-skrbstvenim zakonom leta 1910, ki je določal ustanovitev fonda za zidanje majhnih stanovanj, ki je pomenil državno pripoznanje povezanosti stanovanjske in zdravstveno-socialne problematike.

Jugoslavija med vojnama

Po koncu prve svetovne vojne je na ozemlju novonastale Kraljevine SHS ostala veljavna avstrijska delavskozaščitna zakonodaja, vse dokler je ni zamenjala enotna jugoslovanska zakonodaja. Relevantni zakoni, sprejeti do konca leta 1922, so bili zakon o inšpekciji dela, zakon o zaščiti delavcev in zakon o zavarovanju delavcev. Slednji je urejal zavarovanje v primeru bolezni, onemoglosti, starosti in smrti, ne pa tudi brezposelnosti, kakor je to veljalo v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske. Ker so bile institucionalne kapacitete za izvajanje določil delavskozaščitnih in socialnih zakonov v Avstro-Ogrski in novonastali državi precej različne, je to v praksi pomenilo, da se je z de facto izvajanjem teh zakonov odlašalo, njihovih kršitev pa se ni pretirano strogo nadzorovalo.

Toda tudi druge vrste zavarovanja se v praksi niso dosledno izvajale, v praksi je bilo torej izvajanje tega zakona odloženo vse do leta 1937, ko je bila sprejeta Uredba o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu. Pred drugo svetovno vojno je v državi vladala gospodarska kriza in delavstvo kljub sprejetim zakonom prepogosto ni dosegalo minimalnih pogojev za preživetje, saj so zakoni pogosto veljali le na papirju. Leta 1937 oziroma 1938 je zaradi sindikalnih nemirov vlada premierja Milana Stojadinovića in ministra za socialo Dragiše Cvetkovića po vzoru italijanskega korporativizma omejila svobodo delavskih akcij in uvajanje kolektivnih pogodb dodelila eni sami vsedržavni režimski organizaciji, imenovani JUGORAS.

Še preden pa se podamo na pot bratstva i jedinstva, omenimo, kako je bila v Jugoslaviji pred drugo svetovno vojno organizirana zdravstvena mreža. Kot piše zgodovinarka medicine Zvonka Zupanič Slavec v delu Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, so idejo socializacije medicine, ki je v Evropi vzklila v 19. stoletju, na našem ozemlju po prvi svetovni vojni v prakso uvajali številni zdravniki in s svojim znanjem oblikovali tudi medicino dela kasnejše socialistične Jugoslavije.

Pred vojno je bila skrb za delavce urejena bolj v smislu splošne skrbi za javno zdravje. Med zdravniki sta bila pomembna Slovenec Ivo Pirc, rudniški zdravnik v Hrastniku in med narodnoosvobodilnim bojem tudi glavni armadni epidemiolog ter hrvaški higienik Andrija Štampar. Pod njegovim vodstvom so v Jugoslaviji že leta 1947 ustanovili Inštitut za medicino dela. V dvajsetih letih so v Kraljevini Jugoslaviji pričeli z ustanavljanjem prvih higienskih ustanov. Leta 1922 je bila ustanovljena Stalna bakteriološka postaja, leto kasneje pa prvi epidemiološki zavod, ki je v duhu zavzemanja za preventivo kot del socialne medicine izvajal tudi higiensko propagandno delo – to je zajemalo predavanja in izdajo prosvetiteljskih brošur. 

V desetih letih so na pobudo Štamparja in kolegov ustanovili več kot 800 zdravstvenih postaj, samo v Dravski banovini jih je bilo do leta 1930 ustanovljenih 33. Znotraj zdravstvenih ustanov so odpirali nove oddelke – sanitarno-tehnični oddelek, kemijski oddelek, odsek za vitalno statistiko in proučevanje kot del socialno medicinskega oddelka, odseke za boj proti alkoholizmu. Leta 1927 so v Zagrebu ustanovili prvo šolo javnega zdravja. Razširjeno zdravstveno mrežo pa so Štampar in kolegi bolj kot s finančno pomočjo države, ki je v nekaterih primerih Štamparjevo delovanje celo onemogočala, razvijali s podporo fundacije naftnega mogotca J. D. Rockefellerja. Ta je sicer v svojem naftnem podjetju v Ameriki v tem času grobo zatrl kar nekaj delavskih stavk. Materialna in finančna podpora je po spremembi sistema po drugi svetovni vojni iz rok filantropov in zasebnikov v celoti prešla v državno in v nekaterih primerih družbeno domeno.

Kardelj

Od povojnega obdobja do osamosvojitve

Slišali smo izsek govora, ki ga je imel Edvard Kardelj leta 1974 ob odkritju spomenika kmečkim puntom na Ljubljanskem gradu, mi pa smo v oddaji Svepisteme na Radiu Študent, na valovni frekvenci 89,3 MHz. 

Že s prvo sprejeto ustavo Federativne ljudske republike Jugoslavije je imel delavec zagotovljene pravice do zdravstvene varnosti pri delu, materialnega zavarovanja v času začasne nezaposlenosti, omejenega delovnega časa, dnevnega, nedeljskega in plačanega letnega počitka ter udeležbe pri samoupravljanju v delovni organizaciji. Uveljavljanje z ustavo napovedanih pravic se je pričelo z načrtno nacionalizacijo večine zdravstvenovarstvenih institucij, ki so postale javno dostopne. V prvih letih po vojni so poleg zdravstvenih zavodov podržavili zdravilišča, bolnišnice, sanatorije in lekarne, ukinjena je bila zasebna praksa. Zdravniki so bili razporejeni v državne ustanove, med njimi tudi na že omenjeni Inštitut za medicino dela, ustanovljen leta 1947. Osnovna načela javne zaščite delavcev so bila sprejeta leta 1945, kot sklepi pa so bila razglašena na prvem jugoslovanskem kongresu medicine dela v Beogradu leta 1963. Že leta 1946 je ministrstvo za delo izdalo prvo odredbo o profesionalnih obolenjih, ki je opredeljevala 24 poklicnih bolezni.

Z namenom zagotavljanja varnosti pred poškodbami na delovnem mestu je bila leta 1946 ustanovljena inšpekcija dela. Znotraj tega ukrepa je bil sprejet pravilnik o higienskih in tehničnih varnostnih ukrepih pri delu, ki je tovarniškim higienikom nalagal vsakodnevni pregled oddelkov podjetja. Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1955 je prvič omenjal higiensko in tehnično varstvo pri delu, kakor se je varstvo pri delu imenovalo do leta 1957. Centralna ambulanta za poklicne bolezni, ki je delovala znotraj Centralnega higienskega zavoda, je začela delovati leta 1951. Centralni higienski zavod je kot najvišja strokovna ustanova za higiensko službo v Sloveniji določal ključne zdravstvene smernice in bil nosilec vseh dejavnosti splošne in individualne zdravstvene oskrbe. Tako so že na začetku strokovnjaki zavoda opozarjali na zdravstvene posledice onesnaženosti zraka in pitne vode v industrijskih središčih, kot so Jesenice, Zasavje, Črna na Koroškem, Anhovo. Sanitarno-tehnični strokovnjaki zavoda so v naslednjih letih projektirali čistilne naprave za kanalizacijo, arhitekti pa zdravstvene domove.

Kot piše Zupanič Slavec, je bilo izvajanje medicine dela v osnovi organizirano na treh ravneh. Na ravni delovne organizacije kot obratna ambulanta, na ravni okraja kot samostojni dispanzer za medicino dela in na republiški ravni kot zavod ali inštitut medicine dela. Enote medicine dela so bile zadostno prisotne v industrijskih središčih. V Mariboru je imela na primer Tovarna avtomobilov Maribor deset obratnih ambulant, polovico za preventivo in polovico za kurativo. Vse do osemdesetih let je število obratnih ambulant in dispanzerjev za medicino dela naraščalo, s tranzicijo pa je sledilo njihovo množično ukinjanje. Zupanič Slavec navaja, da je bilo obratnih ambulant leta 1990 160, leta 2001 pa le še dve. Podoben upad po tranziciji zaznamo tudi v Rusiji.

Voditi so se začeli tudi prvi registri – med prvimi v svetu populacijski register raka, kasneje register prirojenih anomalij, register družinske polipoze in, pomembno, register poklicnih bolezni, sumov na poklicne bolezni in bolezni v zvezi z delom. Leta 1961 je bila na ljubljanski medicinski fakulteti ustanovljena tudi Katedra za socialno medicino, tam so v 70. letih objavili več znanstvenoraziskovalnih študij s področja poklicnih bolezni. Za občutek navajamo nekaj naslovov: Prikaz koniopnevmopatij v kovinski industriji Slovenije, Prikaz baritosilikoze v rudnikih Pleše-Sitarjevec, Vpliv vdihavanja fluoridov na zdravstveno stanje eksponiranih delavcev in tako naprej. Leta 1965 objavljena večletna epidemiološka raziskava z naslovom Bolezenske spremembe na pljučih delavcev, eksponiranih azbestnemu prahu v soseski azbestno-cementne industrije Salonit Anhovo je prvič ovrednotila biološke učinke azbesta na delavce in prebivalce. Azbestoza je danes edina poklicna bolezen, ki se jo v skladu s trenutno zakonodajo da uveljavljati kot poklicno bolezen.

Tudi znotraj socialistične ureditve, ki naj bi odpravljala škodljive zasebne interese v družbi, sta med seboj trčili dve interesni skupini. Raziskovalka Nina Vodopivec navaja dokument, v katerem je zapisano, kako je direktor podjetja konec 50. let grozil obratnemu zdravniku, naj vzdržuje dovolj nizko stopnjo bolniškega staleža pri delavcih. Na slabo sodelovanje med gospodarstvom in stroko in njihovo neupoštevanje zakonodaje je že v 60. letih opozarjal zdravnik Samo Modic, kasneje prvi predstojnik Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, saj je prihajalo do posamičnih epidemij poklicnih bolezni, na primer silikoze, saturnizma, merkurializma in poklicne naglušnosti. Bolezni so pogosto ostale neprijavljene, delavci pa neobravnavani. 

V Jugoslaviji se je od leta 1958 vodil register prijavljenih poklicnih bolezni, prijavljanje pa po letu 1967 po zakonu ni bilo več nujno. Ostajala je obveza delodajalcev, da bolezni zazna in jih prijavlja. Podatki so se kljub temu še zbirali, a ker so bili manj zanesljivi, so se vedno manj objavljali – zadnji so bili objavljeni leta 1988. Problem neprijavljanja bolezni in slabega vodenja registrov lahko na primeru Jugoslavije razumemo kot fenomen, ki pa ne izhaja nujno iz pritiska kapitala. Tudi v Sovjetski zvezi je s časom postalo statistično spremljanje in beleženje poklicnih bolezni pomanjkljivo. Zaradi široko razvejane zdravstvene mreže z velikim poudarkom na preventivi za državo niti ni bilo tako nujno. 

Doslej obstoječi socialistični sistemi z vidika organizacije, infrastrukture in družbeno naprednih zakonov veljajo za najboljše možne primere razvitosti medicine dela. Gospodarsko prestrukturiranje socialističnih držav pa je prineslo vsaj delno deinstitucionalizacijo medicine dela, med drugim manj zaposlenih strokovnjakov medicine dela, krčenje infrastrukture in pomanjkanje pravne zaščite delavcev. Delavec pa še vedno, kot rudar Stahanov – prototip idealnega sovjetskega delavca –, prek meja svojih zmožnosti proizvaja več, kot prenese telo. Le motivacija je druga. Stahanovci so s trdim delom, ki je presegalo njihove telesne kapacitete, krepili socialistično državo, ki naj bi – vsaj idejno – omogočila največje možno zdravje in srečo. 

Zgodovinski pregled poklicnih bolezni bomo na tem mestu abruptno prekinili, tako kot je pri nas abruptno zastalo obravnavanje poklicnih bolezni po letu 1990. Čeprav to zahteva zakonodaja, v praksi nimamo predpisa, ki bi določal ustrezno ugotavljanje in priznavanje poklicnih bolezni in dela, pri katerih se te bolezni pojavljajo. Tudi o incidenci nimamo podatkov, ker jih nihče ne zbira. Trenutni pravilnik o seznamu poklicnih bolezni iz leta 2003 zajema 46 bolezni, ki pa se jih z izjemo azbestoze ne da uveljaviti. Jugoslavija je leta 1983 na podlagi Samoupravnega sporazuma o poklicnih boleznih priznavala in verificirala kar 48 bolezni. Tako je Mednarodna organizacija dela lani za Republiko Slovenijo sprožila postopek ugotavljanja kršitev. V pripravi je zato nov pravilnik, ki naj bi jasno določal postopek ugotavljanja bolezni, v veljavo pa bo stopil predvidoma ta mesec.

Oddajo sta pripravila Urška in Marko. Brala sva Lovrenc in Špela. Urednikovala je Klara. Tehniciral je Linč, lektorirala pa Irena.

Zgodovina predpisov o poklicnih boleznih na Slovenskem:

1958-seznam-poklicnih-bolezni-46-clen-zakona-o-invalidskem-zavarovanju.pdf

1958-zakon-o-invalidskem-zavarovanju-dlolocbe-o-pravicah-uradni-list-st.-49-leto-1958.pdf

1975-publikacija-seznam-telesnih-okvar-in-seznam-poklicnih-bolezni.pdf

1975-druzbeni-dogovor-o-seznamu-poklicnih-bolezni-sfrj-1975.pdf

1996_-_pravilnik_o_dolocitvi_poklicnih_bolezni_zaradi_izpostavljenosti_azbestu.pdf