Nekoč je bila država, ki se je razprostirala od makedonske reke Vardar pa do slovenskega Triglava. V njej so živeli tovariši in tovarišice naprednega duha, ki so cenili bratstvo in mir. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so to državo raztrgali konflikti, predvsem nacionalistične narave. Vrednote, opevane v neuradni jugoslovanski himni, ki odzvanjajo v ozadju, pa so se razvodenele v krvavih vojnah, ozemeljskih sporih, rasizmih in administrativnem izbrisu 25.671 prebivalcev Slovenije iz registra stalnih prebivalcev. Izbris je targetiral prebivalce Slovenije s poreklom nekdanjih zveznih republik in se je udejanil tako, da jim je čez noč odvzel pravni status in vse pravice, ki jih ta implicira – med njimi glavno pravico do pravic. Kljub temu je v javnost pronical počasi, izbrisani pa so zanj pogosto izvedeli ob banalnih priložnostih, kakršna je vpis v šolo ali poskus pokopa preminulega svojca.

Neslavni sopotnik slovenske osamosvojitve letos praznuje svojo tridesetletnico. Njegove preštevilne žrtve pa kljub delnim reparacijam, ki jih je država sprejela desetletja po administrativnem zločinu, še vedno zaznamujeta revščina in marginaliziranost. Namesto sankcij odgovornih, kakršna sta bila tedanji premier Lojze Peterle in minister za notranje zadeve Igor Bavčar, se izbrisnim vsake toliko nekdo na oblasti opraviči. Namesto poučevanja otrok pa se o procesu večinoma molči.

Gledališko ustvarjanje zavzema mnoge oblike, nekatere bolj okostenele od drugih, vsake toliko pa ima občinstvo priložnost prisostvovati dogodku, ki upravičuje ugled, ki ga ta umetniška oblika uživa. Mnogo lahko slišimo o emancipatorni naravi, političnem angažmaju in katarzičnem potencialu gledališke ustvarjalnosti in prav temu smo bili priča obiskovalci predstave Izbrisani d.o.o., 5. marca v Klubu Gromka na Metelkovi. Predstavo s scenarijem Francija Slaka in Lane Bitenc je skupina aktivistov zasnovala in premierno izvedla leta 2007 v Socialnem centru Rog. Kljub izredno obiskani premieri je doživela le prgišče ponovitev, za obeležitev tridesetletnice slepe pege slovenskega mita o osvoboditvi pa so jo njeni ustvarjalci v nekoliko spremenjeni zasedbi letos obudili od mrtvih.

Uprizoritev temelji na preprostem dogajalnem loku, vdova hoče pokopati svojega pokojnega in izbrisanega moža, pri čemer naleti na administrativne prepreke, kar jo prisili v najem pogrebnega servisa Izbrisani d.o.o., mafijsko-mesarske organizacije koja se bavi jedinim sigurnim poslom – sa smrču, in bi si jo lahko zamislil sam Slobodan Šijan. Na sedmini, ki jo vdova gosti za svojce, ki pridejo bolj zaradi narezka kot pa, ker bi se dejansko spomnili pokojnikovega imena, na dan pride glavni zaplet predstave.

Odlomek

Čeprav ob navedbi naslovne tematike tega najbrž ne bi pričakovali, ste zagotovo razbrali, da je predstava Izbrisani d.o.o. tragikomedija. Komedija v predstavi izvira iz tragične absurdnosti stiske, ki je doletela 1,3 odstotka slovenskega prebivalstva 26. februarja 1992, in procesom, ki so temu dnevu sledili. Med njimi velja izpostaviti nazoren prvi prizor izginotja vse empatije med nekdaj pobratenimi narodi, ko vdova, ki jo upodablja Slavko Trivković, obišče upravno enoto, kjer jo uslužbenka sprva obravnava z vulgarno brezbrižnostjo: »jaz vam hočem sam pomagat«, ki hitro preide v »a zdaj ste pa že nesramni« in na koncu v paternalistično ponujanje pomoči v obliki enega evra za sladoled. Jesu li vas administrativni problemi srušili? Ledo Medo čeka vas sa sladoledom.

Karikiranih likov ne uprizarjajo profesionalni igralci, ki jim akademski študij v ustvarjalni proces vcepi konvencijske in klišejske načine reprezentiranja dramskih vsebin, pač pa sleherniki, ki do neke mere igrajo sami sebe, pa če se gre za balkansko poreklo, izbris ali poklic mesarja. Takšna uprizoritvena tehnika zabriše ločnice med resničnim in uprizorjenim v naši neposredni prisotnosti. Hkrati tovrstni burleskni slog občinstvo povabi k smejanju, sicer tragičnim situacijam, ki pa so se jim pripravljeni smejati njihovi avtorji, kot so denimo drobci balkanske mentalitete, ki pronicajo skozi skoraj asimilirane priseljence.

Odlomek

S potenciranjem absurdnosti uprizorjenih situacij uspe predstava preseči emocionalno otopelost in neodzivnost sodobnega posameznika-gledalca, v kateri ga je pripeljala hipermedizacija. Smejanje nesmešnemu tako pri ustvarjalcih kot gledalcih sprosti čustva, ki jih tabuizacija tematike potlači. In verjemite recenzentu, da je sproščeno energijo moč začutiti v atmosferi dvorane.

Alternativno sceno, v kateri se nahajata tako ekipa predstave kot njeno prizorišče, združujeta fizična bližina in odsotnost četrtega zidu – občinstvo in igralci smo isti ljudje – kar omogoča svobodnejšo in neformalno komunikacijo. Gromka in Rog pred njo poleg tega nimata pridiha elitnosti ali ekskluzivnosti, kakršnega proizvajajo ambienti in protokoli institucionalnih gledaliških hiš. Tematika krivice, za katero je neposredno odgovorna država, pa prav tako ne more biti učinkovito uprizorjena z njenim denarjem, saj bi takšna praksa hitro zabredla v polje – če že ne propagande pa vsaj hipokrizije. Policijski in birokratski aparat preganjanja izbrisanih kljub delnim reparacijam namreč deluje naprej.

Odlomek

Skratka, v soboto smo bili priča gledališču očiščenem vse profesionalne navlake, ki je tam ali zaradi sebe same ali pa zato, ker je hiša recimo imela keš za kostume in je to hotela pokazati svojim abonentom. Ostane le gol teater prežet s političnim angažmajem in srcem, ki izvira iz nastopajočih, ki so zgodbo – oziroma njeno različico – doživeli na lastni koži.

Aktualna dramska produkcija je nasičena s politično angažiranimi teksti, ki se v rokah konvencionalnih režiserjev prepogosto razblinijo v takozvano aktualizacijo, ki z angažiranim potencialom izvirnih tekstov pogosto nima nič več skupnega. Razloge za to gre iskati v preminulem zgodovinskem trenutku njihovega nastanka in oddaljenosti uprizoritvene ekipe od vsebine, s čimer ta zabrede v polje nelagodne reprezentacije, moraliziranja ali pa cinizma. Izbrisani d.o.o. pa so v trenutno gledališko krajino vnesli dobrodošlo mero neposrednosti, pristnosti in resničnega političnega aganžmaja, o katerem se mnogim drugim zgolj blede.