Pričujoče naslovljenje noče takoj vrednostno spojlati svojega subjekta, češ da je zanič in adijo ali vse en nič, in mir besedi. Nenazadnje daje sama cifra, in v tem je tudi formalna poanta izvorne predloge, vedeti, da ni zaključena celota, temveč se narava oz. samo dejstvo pripovedovanja perpetuira tja v neskončnost. Tako imamo, če ne drugega, vsaj neskončno ničev ali raje neskončno niča. Ampak lepo po vrsti.

Prvo se odkrižajmo nekaj nujne faktografije, o čem, kom, zakaj itn. sploh govorimo. Gre seveda za predstavo 1001 noč, s pod oz. prednaslovom Po motivih libreta 1001 Katje Perat, katere krstna izvedba se je pretekli teden v režiji Ivane Djilas ter avtorstvu odrske priredbe vseh ustvarjalcev uprizoritve odigrala v Mestnem gledaliišču ljubljanskem. Pri čemer je treba dodati, da je predstava pravzaprav samooznačena kot mjuzikel, avtor glasbe in glasbeni vodja pa je Boštjan Gombač.

Pred našim v uvodu izpostavljenem ničevanju opišimo še na kratko, kako je vse skupaj zgledalo. Opis ne vara, delo je recimo temu pripovedovalski muzikal. Poleg igralskega ansambla je na odru postavljen še trio glasbenikov, kitarist, pihalec in tolkalec. Scenografija sestoji iz objektov, ki na moč spomnijo na rampe iz kakšnega skate parka, kostumi pa so temni, načičkani, pač nekako stereotipen orientalski kič z verižicami, prosojnimi cunjicami in tatuji.

Struktura predstave je sledeča: narativni skelet je pripovedovanje oz. pravljičarjenje igralcev, vsak izmed katerih na neki točki metamorforizira v Šeherezado in potlej pove svojo štorijo. Tekom slednjih pa se pojavljajo kakor orientalsko pofarbani šlagerji, od fuk popevkarstva, npr. naj zdaj nabit kanon izstreli ali nekaj takega, do reperskega treskanja. Vmes so posejane nekakšne koreografske točke, o katerih ne bi preveč zgubljal besed, hočem reči, vem, forma je forma, hočemo malo zabavati in se zabavati sami, ampak na odru nekega profesionalnega gledališča se mi pa dramski igralec že malo zasmili, ko mora nekaj migat, kot npr. migajo kakšne koreografije plesnih šol v zabavnih TV oddajah. In zato sem se na faksu cmaril s Shakespearom, si mislim, da si misli.

Ne bi rekel, da sem ne vem kak strokovnjak za pravljice, toda marsikateremu akademsko izobraženemu in redno zaposlenemu igralcu morda ne bi škodilo, če bi odposlušal kakšno pravljično rešetanje našega radia. V ansamblu pa je vendarle treba izpostavit tri, ki so pripovedovali občutno boljše od ostalih: Nino Rakovec, Karin Komljanec in Gregorja Čušina. Mimogrede, slednji je s svojim hecnim vložkom, bil je seveda pripovedajoča Šeherezada, ne boste verjeli, absolutno poharal sceno. Kaj je bilo pri njih na višjem nivoju? Smisel za jezik, njegovo artikulacijo, tempo stavkov, fino razmerje med brezhibnim pripovedovalskim delom in veščim in všečnim igralskim, nobenega zatikanja ali moteče zadihanosti etc.

Tudi glede teksta bi si drznil biti prizanesljiv, komadi niso ne vem kakšna poezija, a imajo svoje momente in nekaj hudih rim, isto je z glasbo, tako s skladateljskega kot izvajalskega stališča odfura svojo funkcijo brez kakšnih hib, kolikor jih pač vzamemo za performativno popevkarstvo. Reč ima celo nekakšne tragiške ambicije, v uvodni sceni npr., ko ves ansambel v stilu grškega zbora prepeva o tem, kako je človek igrača usode, ki da je isto neusmiljena tako z vladarjem kot s klošarjem.

Kje v teh nočeh je potlej tisoč in en nič, je vprašanje. Ne bi se rad ponavljal ali spetinspet nekaj sovražno pametoval, a še enkrat je treba reči – povsod. In še posebej na nekaterih očitno resneje in relevantneje mišljenih mestih. A lepo po vrsti. Kolikor bi bilo treba stvari premisliti resno in neprizanesljivo, nezadržano, kot recimo da pritiče profesionalni umetniški produkciji, je ta predstava ali mjuzikel komaj kaj več od srednješolskega šnelkurza nekega bisera svetovne literature. Zato morda ni naključje, da so očitno prav dijaki muzikalova ciljna publika, sodeč po sestavi občinstva oz. menda je bil termin rezerviran celo izrecno za njih.

Kar je seveda ustvarjalna regresija, zakaj bi namreč pravljice približeval mlajšim, morda bi bila umestnejša obratna strategija, približati jih starejšim. Z literaturo, sploh tisto vrhunsko, je nasploh hudič, prirejati jo, klestiti in prenašati iz forme v formo. Vsak vrhunski tekst v novem mediju terja revolucijo, nadgraditev znotraj novega kreativnega horizonta, da njena izvorna vizija, fleš, stvarjenje in udejanjenje sploh lahko zaživi in živi. Kar pa se kaže v naši pričujoči varianti Tisoč in ene noči, kot tudi v še kakšni drugi odrski stvaritvi našega časa, je zgolj ustvarjalna repetitivnost, podajanje, podvajanje, približevanje nečesa nečemu. Kreativno dupliranje, prilagajanje času, občestvu in tej ali oni priložnosti pa ima svojo notranjo etiko in estetiko. Kako že gre? Najprej tragedija, potlej farsa.

In za konec še predstavin – konec. Mogoče se bo slišalo malo pretirano, nepošteno, ksenofobno in ne vem kaj še, a ne morem ne izreči. Seveda, ni šlo brez beguncev. Kako je treba bežat, ker ti požigajo dom. Kako nevarno je pluti prek morja, posebej če je v čolnu takšna gužva. Kako potlej prideš v to novo obljubljeno deželo, pa glas izza visokega zidu pove, da jih sprejmejo samo tisoč. In seveda je treba vrli Šeherezadi v roke vreči dojenčka, da jo 1001. sprejmejo. Itn. Itd. Biti priča čemu takemu po dveh dobrih urah pa je šele res muka. Skratka, to zadnje dejanje je najslabše nedomiselno in nedomišljeno žalilo spodobnost, okus in inteligenco. Ja, moram še enkrat slišati, ker se mi o tem niti slučajno ne sanja. Nereflektirano in udarno, za odrešitev celovitosti zla krog beguncev je avtentična levičarska replika na tako patetično nakladanje lahko zgolj – naj vaša pofukana buržujska krivda in liberalno sočutje utoneta v globočinah Egejskega morja.