Po tem, ko je na letošnjem Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije osvojila nagrado za najboljšo uprizoritev in med drugim gostovala v Domu kulture Kamnik, je bila predstava Biti Don Kihot pripravljena, da se pokaže še v osrednji slovenski gledališki ustanovi, SNG Drami  Ljubljana. 11. decembra sta jo v Drama Kavarni odigrala Matija Solce in Tines Špik.

Za lutkovni oder služi miza, sestavljena iz para koz in ploha. Na mizi ležita kasetnik in glasbena skrinjica za glasbeno podlago. Manjši lesen okvir slike, v njem karton, ki po potrebi predstavlja vrata, okno, posteljo. Tu je še kup vsakdanjih predmetov, torej lutk. Svetlobna podoba je sestavljena iz stropne luči in baterijske svetilke. Nastopajoča – igralca, animatorja, glasbenika – svoj nastop razvijata na več nivojih: kot karikaturi samih sebe, v odnosu do lutke in mestoma kot zametka dramskih likov. Način igre, ki se sprehaja med strukturirano improvizacijo in izvajanjem natančno določene zvočne podobe predstave, ves čas uzavešča ironizirano distanco med nastopajočima in lutkami.

Donkihotovsko zastavljena predstava sloni na ritmično domišljenih fragmentarnih prizorih, ki prehajajo od »entertainmenta« za barsko publiko do avtobiografskih flashbackov otroštva. Večjezična zasnova vstopa v dialog z mednarodno naravo umetnika. Poplava dogajalnih točk ponuja raznolik spekter pozornosti in odpira razširjen prostor za interpretacije. Navidezni kaos pa ves čas meji na preračunljivost – izkoriščanje pričakovanj gledalcev in premišljeno vzpostavljanje ravno pravih okoliščin za naknadni komični, idejni ali estetski izplen. Preračunljiva sta nastopajoča, preračunljivi so liki, scenografska postavitev in dramaturška linija.

Takšna klasično solcetovska predstava se zdi idealna za obdelavo Don Kihota. Surovost in minimalizem scenske zasnove, ki ničesar ne skriva, poudarjata trk sveta fantazij in idealizma z realnostjo. A predstava se ne začne z Don Kihotom. Uvod služi vzpostavitvi razmerja moči. Na eni strani je veliki mojster, ne, doktor lutkarstva praške akademije, Matija Solce, in na drugi Tines Špik, bivši študent nekega AGRFT-ja. Ali, kot naslavljata drug drugega, »Šefe« in – no, Tines.

Medtem ko skuša Šefe publiko uvesti v predstavo, njegovo pripovedovanje prekinja mlajši kolega, ki si želi predstaviti ali raje prodati svojo zgodbo o »Helicopter Rabbitu«. Šefe, katerega roke samovoljno služijo harmoniki in animaciji predmetov, lahko le nemočno sledi dogajanju, dokler Tines, prevzet od moči, skoraj ne napade gledalca. Ta na videz obstranska dogajalna linija med Šefetom in Tinesom pa pripravlja vstopno točko za metagledališko raziskovanje tega, kaj pomeni biti Don Kihot.

Uprizarjati Don Kihota pomeni ukvarjati se s formo in reflektirati njen splošno sprejeti pomen. Od trenutka, ko je Cervantes napisal drugi del romana, ta ne obstaja brez avtoreferencialnosti. Končno pa Don Kihota ni brez mešanice fatalizma in ironije. Njuna kombinacija namreč zagotavlja odličen prostor za razvoj bistroumnega idealista. In kaj je drugega človek, ki iz skodelice dela gledališče?

V predstavi so družbeni in idejni vzorci iz Cervantesovega romana izluščeni ter prestavljeni na raven odnosa nastopajočega tandema in avtobiografskega preizpraševanja umetniškega udejstvovanja resničnega protagonista predstave, Matije Solceta. Vzporedno pa dvojec preigrava tudi motive, prenesene neposredno iz romana, oziroma esence likov. Posebej pomenljiva se zdi marioneta Don Kihota, ki je v predstavi edina lutka v klasičnem pomenu besede. Sanča Panso uprizarja Tines kot absolutni Šefetov oproda. Rosinant in Dulsineja sta vdahnjena zdaj v animirano živalsko lobanjo, zdaj v osebo iz publike. Don Kihot pa si zasluži lastno marioneto. Tip lutke, ki velja za arhetip lutkarske umetnosti, THE lutko. A kako zgovorno – preden bi uzrli sámo marioneto, ki je zakrita s scenskim elementom, vidimo Solceta, kako jo animira, kako izgovarja besede zanjo, kako vleče njene niti.

Predstava z izogibanjem linearni naraciji in s preskakovanjem med pripovednimi nivoji v vztrajnem tempu stopnjuje dogajanje vse do donkihotovske »streznitve«. Umetnik, torej Solce, ostane sam na odru in sprevidi iluzije gledališča – če lahko igračkanje s kavnimi mlinčki in harmoniko sploh tako imenujemo. Iluzija predmetnega gledališča je razložena, možnost njegovega družbenega vpliva opuščena, zato ne preostane drugega kot strel v glavo. Predstava na tej točki preseže poenostavljeno razumevanje tragiškega padca na realna tla in ponudi produktiven način soočanja s propadlimi ideali, ki so inherentni ustvarjanju umetnosti. Resnično preseganje iluzije namreč ni v prisilnem izstopu iz nje. Takšen izstop nima nikakršne družbene moči in ne doseže drugega kot romantizirano smrt. Preseganje iluzije – tako se zdi – je v njeni realizaciji.

V trenutku nečesa, kar se oznanja za absolutno gledališče, odrske smrti, se kot deus ex machina vrne Tines in namesto krogle ponudi kozarec vode v obraz. S streznitvenim pljuskom zahteva nadaljevanje predstave. Ponovna združitev kolektiva deluje. Praški mojster marioneto, Don Kihota, THE lutko, z gestičnim poudarkom preda mlajšemu kolegu. Zdaj sta pripravljena, da v ritmu harmonike skupaj odjašeta v sončni zahod.

V Drami bi za to predstavo težko našli boljši prostor od kavarne, a tudi ta ji morda ne dela usluge. Kontekst stavbe s publiko vred, levičarsko srednjo kasto s finančno zmožnostjo dvajsetih evrov na karto, kot povzame Solce, za dobrih 40 minut predstave, dodajam sama, sta ustvarjalca uzavestila. Niti neposredni naslovitvi pa ne uspe dokončno premostiti vrzeli med ustvarjalnima institucijama, močnima vsaka zase. Med tem ko nas z zidov gledajo glave velikih osebnosti iz zgodovine dramskega gledališča, se zdi Drama preveč Drama, da bi pozabili, kje sedimo. Na drugi strani je prav tako priznan ustvarjalec Matija Solce, ki s svojim imenom jamči za gledališko izročilo in sporočilo, ki sta v temeljih drugačna . Če ne drugega, gre za vprašanje, kje se odvija resnično življenje. A med institucijama tudi ni direktnega kontrasta. To bi nemara razčistilo vprašanje odnosa Drama – Solce. Namesto tega instituciji hodita po vzporednih poteh lastnih tradicij, načinov potrjevanja svojega imena in pogleda v prihodnost. To rojeva prostor rahle medsebojne indiferentnosti, ki Solceta prej omejuje kot podpira pri razvoju provokacijskih nastavkov o pomenu gledališča. Zdi se, da je publika tista, ki ji je še najlažje prehajati iz enega konteksta v drugega.

In tako Solce še po uradnem koncu predstave, pri poklonu, čuti potrebo dokončno razčistiti, da ni bilo nič od videnega res, da je vse manipulacija. Nato se z oprodo lotita pospravljanja, da bodo lahko ljudje čim prej sedli v kavarno in ponovno začeli realno življenje.

Z mlini na veter je kavo pila vajenka Iva.