Vesna Hauschild: Inventura. Mala drama, Ljubljana, 13. 11. 2015. Režija: Ajda Valcl. Igrajo: Sabina Kogovšek, Nina Ivanišin, Ana Urbanc, Nina Valič, Vanja Plut, Klemen Slakonja, Rok Vihar, Boris Mihalj. Koreografija: Sebastjan Starič. Dramaturgija: Mojca Kranjc. Scenografija: Jasna Vastl. Kostumografija: Andrej Vrhovnik. Foto: Peter Uhan.

Odmev čedalje ostrejših pogojev življenja in umetniškega udejstvovanja je vedno bolj opazen tudi na gledaliških odrih. Tak primer je predstava Inventura, v kateri sem prepoznal tudi lastno izkušnjo – z naročnikom, ki se izmika urejanju pogodbenega razmerja.

Mariborski reviji za kulturo sem namreč nedavno izročil recenzijo, napisano po njenem naročilu, a ga je urednica (obenem direktorica založbe) post festum zavrnila, ker sem jo spomnil, da bi pogodbo o sodelovanju morali podpisati že pred začetkom dela, predvsem pa jo skupaj uskladiti. Zaradi te "nezaslišanosti" sem bil mimogrede oklican za neuveljavljenega na področju gledališke kritike, možnost, da lahko v reviji objavljam – pod enostransko določenimi pogoji –, pa naj bi bila velikodušno podeljen privilegij. Šlo je, ironično, za recenzijo predstave z naslovom Kapital.

Na tovrstni poslovni model poniževalno avtoritarnega "upravljanja z resursi" po načelu "če ti ne paše, pojdi drugam" naletavamo vedno pogosteje, ne glede na velikost in značaj "firme", s katero poslujemo, najsi gre za korporacijo ali malo humanistično založbo, ki se "prekerno" prebija skozi državne razpise. Najbolj bedno je, da se naše kreativno delo in misleča dejavnost pri tem prevajata v komercialno logiko, v izdelek, ki se ga tehta kot krompir: zahvaljujoč svoji utrjeni poziciji moči vam bom za kilogram besedila plačal, kolikor hočem, enkrat ko se mi bo zahotelo, če se mi sploh bo. In za to mi morate biti še hvaležni.

Kot prekerci sodelujemo in delamo predvsem "na lastno odgovornost", vse tveganje prevzemamo nase, šefom pa dovolimo, da nam vsiljujejo svoje pogoje, do konca in naprej. Kot samozaposleni se samoizkoriščamo. Tako radikalno zaostrene razmere so mogoče tudi zahvaljujoč vse širše uveljavljeni doktrini šoka, ki je v uprizoritvi Inventure lepo nakazana s stiliziranimi podobami likov, t. i. delojemalk in t. i. delodajalca.

Geometrična zasnova scenografije poudarja umetelnost medčloveških odnosov, ki postajajo nekakšna prispodoba odnosa med programiranimi roboti. Utilitarnost, pragmatičnost in učinkovitost so ideali, ki upravičujejo brezčutnost in krutost izkoriščanja za potrebe kovanja dobička, medtem ko ga estetizirana blagovna pokrajina nevešče prikriva. Pod fasado modne industrije, marketinga, trženja in prodaje – dogajanje drame poteka v veleblagovnici – se odvija formatirano življenje zaposlenih; natančneje boj za preživetje, ki pomeni iskanje kompromisa med nesluteno podrejenostjo šefom in lastnimi željami, ujetimi večinoma v običajne meščanske ideale.

Zanimivo je, da se korporacija, ki upravlja veleblagovnico, imenuje Corpus, zelo podobno kot ena ljubljanskih marketinških agencij, ki pa zase pravi, da je vojaško disciplinirana in izbirčna glede sodelavcev. V koreografiji Inventure je poudarjena prav ta vojaška, militantna logika biznisa. Izumetničeni gibi in nasploh drža igralk in igralcev, ki vključuje prevračanja na glavo, mehanično premikanje, tudi po tleh in stropu, ter občasne mišične tike, odlično ponazori dehumanizacijo bitij, ki so stoodstotno posvečena delu, službi, karieri. Kostumsko poudarjena seksapilnost akterk ob pravilu prepovedi "javnega razkrivanja naklonjenosti" asociira na modernistične distopije, ki opominjajo na možnost prevlade tehnokratske družbene ureditve – natanko tiste, v kateri živimo danes.

Kandidatke so za zaposlitev v Corpusu pripravljene narediti prav vse, vključno s sterilizacijo, ki pač zagotavlja, da ne bodo rojevale, kar je le ena izmed zaželenih "referenc". Prepoved reprodukcije življenja zavoljo reprodukcije obstoječega se ujema z nekrokapitalistično logiko, medtem ko ultimativna seksualizacija odnosov in osebnega videza povsem odkrito utrjuje šovinizem in seksizem. Amerikanizacija telesa pomeni, da je le forma suhega, natreniranega in vedno budnega telesa tista, ki povsem ustreza korporativnim zaposlitvenim standardom. Za kolateralno škodo v obliki bulimije in anoreksije naj pri tem poskrbi telo samo, dokler pač lahko, saj se ga da vedno zamenjati z drugim, svežim, mlajšim in še manj zahtevnim telesom, v skladu z že omenjenim načelom.

V tako jasno zastavljenem narativu, ki bi bil lahko še brutalneje performiran, se za dramaturško zasnovo predstave zdi ključna raba posnetega glasu nevidnega šefa z vrha korporativne hierarhične lestvice – Big Brotherja, za katerega se na koncu izkaže, da je ženska, kar ni nepomembno. S soočanjem izkoriščanih žensk in ženske-izkoriščevalke je dosežen zaželen odmik od konservativnega feminističnega pogleda, s čimer je, morda nenamerno, dosežena nujno potrebna odprtost političnega stališča: izkoriščanje na podlagi spolne pripadnosti je le del zelo široko zastavljenih zatiralskih mehanizmov kapitalizma, vključno s tistimi, ponotranjenimi v nas samih.

Inventura nazorno razpre banalnost sistema, ki nas sili v nekrokapitalistične odnose, v podrejanje življenja moči smrti. Poudarek je na razkrivanju estetizirane hierarhije, za katero se zdi, da jo protagonistke lahko le fizično izbruhajo. Koreografsko naravnana dramaturgija je pri tem ključnega pomena in bi lahko bila še nekoliko bolj poudarjena v gibalnem smislu, na račun klasičnega igralskega narativa. Za razliko od romantiziranega konca premierne izvedbe je zaključek izhodiščnega dramskega besedila radikalen: tam je namreč predvidena lucidna metafora rojevanja plastičnega dojenčka, ki ga vodja veleblagovnice odpelje na nakupovalnem vozičku. To dejanje bi učinkoviteje zaključilo siceršnjo postavitev in odločilno zaokrožilo njen statement.

Na ravni igre je čutiti dobro povezanost med izvajalkami in izvajalci, kar posredno prispeva k občutku kolektivne odtujenosti, ki poudari omenjeno distopično razsežnost sporočila. Pri tem – in ne le ob tej predstavi – se nam poraja hipotetično vprašanje: Kaj če bi igralke in igralci medsebojno ustvarjalno povezanost dejavno prelevili v različne vidike življenja onkraj odra? Ali ni socializacija prekernih ustvarjalk – igralk, režiserk, dramaturginj itd. – prvo izhodišče upora zoper propad skupnega? Zlovešče bližajoči se propad javnih institucij, tudi Drame, v obliki, kot smo je vajeni, je le odmev gesla "Včeraj Grčija, danes vsa Evropa". Potrebujemo inventuro, vendar v obliki prerazporeditve blaginje. Bruhanje hierarhije je dober začetek.