Dekliška vojna

»Žbam!« je medmet, s katerim je naslovljena predstava v režiji Vita Tauferja, ki je bila v Slovenskem mladinskem gledališču premierno uprizorjena 16. decembra. Dramsko besedilo zanjo je napisala Simona Semenič. Če naslov zveni znano, je to zato, ker je medmet »žbam!« pogosto uporabljen v dramskem besedilu 5fantkov.si, ki naj bi ga Taufer v SMG sprva uprizoril. A sta se režiser in avtorica teksta odločila za čisto novo predstavo in nastal je žbam!

S petih fantkov Semenič preusmeri pozornost na ženske srednjih let, njihove matere. Namesto nasilnih igric še prednajstniških fantov, v katerih posnemajo družbene odnose in spolne vloge odraslih, predvsem staršev, se v uprizorjeni predstavi zgodi nekaj nekoliko drugačnega. Ženske imajo do družbenih vlog, ki jih zavzemajo, zelo sprijaznjen odnos, medtem ko se fantje te problematičnosti niti ne zavedajo. Če v 5fantkov.si spremljamo reprodukcijo odnosov odraslih brez racionaliziranja, kaj je prav in kaj ne, je to v žbam! postavljeno na glavo. Ženske se inferiornega položaja, ki ga zaradi svojega spola zasedajo v zakonu in družbi, še predobro zavedajo, a so z njim obenem sprijaznjene.

Gledalke se s petimi ženskami, članicami nekakšnega amaterskega gledališkega kluba, seznanimo na eni od njihovih vaj. Agata, Felicija, Julijana, Doroteja in Neža vadijo za predstavo, napisano po češki legendi dívčí válka. Ta govori o skupini žensk, ki pomorijo moške in se tako rešijo vsega hudega. Ženske se odločijo za aktualizacijo legende z referencami na vojno v Ukrajini in energetsko krizo.

žbam! je tako predstava igre v igri, predstave v predstavi ali bolje rečeno vaje v predstavi. Vaja je zelo fragmentirana, saj peterico prizorov kar naprej moti katera od žensk, da bi pokomentirala to ali ono, izrazila pomislek ali poklepetala o svojem vsakdanjiku. Kljub temu da gre za nekakšno sestavljanko, pa gledalke zgodba ne zmede, saj igralci izjemno učinkovito prehajajo med realnostjo, ki je njihova vaja, in fikcijo, ki je vsebina njihove predstave.

Takšno fluidnost sta Semenič in Taufer poskušala vzpostaviti tudi med spolnimi vlogami. Felicijo, Agato, Julijano, Nežo in Dorotejo igra pet moških igralcev, ženske pa v svoji predstavi odigrajo večinoma moške – ali vulgarne pijance ali mačiste na visokih položajih. Čeravno so si njihove družbene vloge različne kot dan in noč, jih združuje sovraštvo do žensk, ki se kaže tako v verbalnem kot tudi v fizičnem in spolnem nasilju.

A ta fluidna narava predstave deluje predvsem pri konceptu igre v igri, ko so igralci ter ženske, ki jih igrajo, sposobni prikazati nekakšno konsistentnost in naravno nadaljevanje, prehajanje med prizori. Že s prvim dejanjem je skozi pogovor med ženskami jasen njihov namen, da torej povadijo prizore predstave. Prav tako je vloga režiserke dodeljena eni od žensk, ki s scenarijem v rokah vodi igralke skozi prizore, s čimer ni dvoumnosti med odrsko realnostjo žensk in njihovo fikcijo.

Fluidnost pa nima dejanske vrednosti, ko govorimo o spolu igralcev. Kot je namreč zapisano v gledališkem listu, naj bi z izbiro moških igralcev avtorica presegla diktate uveljavljenih spolnih vlog, ki so tudi v gledališču prepogosti. Žal pa to zveni kot nekoliko brezpredmeten argument. »Uporaba« moških za vloge žensk namreč ni nekakšna izjemna subverzija dejanskih družbenih vlog. Zamenjava spolov v določenih gestah deluje skoraj kičasto, saj so banalnosti, kot je hoja ali sedenje, pretirano, stereotipno feminizirane. Prav tako moški v vlogi žensk ravno v svetu gledališča obstajajo že od njegovega nastanka, ko je bilo ženskam še prepovedano igrati.

Vprašamo se, zakaj se režiser ni odločil za uprizoritev 5fantkov.si, ki zahteva pet ženskih igralk v moških vlogah. Ideja ženskega prevzemanja sicer moških vlog se zdi precej bolj nekonvencionalna in redkeje videna. Pred slabimi tremi meseci nekoliko nenadna odločitev za popolno spremembo scenarija je v novi predstavi terjala nepoglobljenost v družbene probleme. Avtorica namreč pokaže več primerov seksizma z vulgarnimi zasebnimi pogovori moških ali s primerom fizičnega nasilja. A ponazoritve ostanejo na površini, prikažejo tisti trenutek in se z njim kasneje ne ukvarjajo več.

V enem od prizorov se kot pomanjkljivost predstave pokaže tudi  nekakšna bizarna poenostavljenost. Ta pride posebej do izraza v prizoru posilstva Julijane, zaradi katerega odsvetujejo ogled predstave mlajšim od šestnajst let. V njem štirje vplivni možje na zabavi v klet povabijo mlado žensko, ki jo odigra Julijana, jo omamijo in skupinsko posilijo. Ženske brutalno nasilno posilstvo mlade ženske, morda mladoletnice, ki leži v nezavesti, nakažejo s pantomimo. Ko se zbudi, pripomnijo, da je to itak želela, in jo z nekaj evri v roki potisnejo skozi vrata.

Prikaz posilstva na gledališkem odru je nedvomno že sam po sebi težaven in se je tudi v tem primeru ponesrečil. Prizor je bil pospremljen s pripombami tako moških, ki jo posiljujejo, kot tudi žensk, ko niso vedele, kako naj kakšno gesto sploh izvedejo. Besede, ki so v tem prizoru izrečene, so nekoliko ponesrečene, saj jih občasno spremi smeh iz občinstva. Tega bi lahko upravičili z dejstvom, da so bile pripombe večinoma izrečene v humorni obliki, saj bi bile morda tako lažje prebavljive in gledalki ne bi bilo povsem neprijetno. Kljub temu pa z uporabo humornih vložkov izpostavljanje seksizma nekoliko zvodeni.

Poskus šaljivosti je posebej izpostavljen, ko se ena od žensk sprašuje, ali bi se gesti, s katero nakazuje, da ima svojo pest v Julijani, morda reklo »pestičenje«, ob čemer se zasliši glasen smeh. Prizor spolnega nasilja na odru s takšnimi in drugačnimi pripombami deluje tako bizarno, da postane le še smešen. S tem se izgubi prostor za razmislek o vlogah moči, saj fikcija, ki se dogaja na odru, sploh ni daleč od dejanskosti, katere kritika bi prizor lahko bil. Režiserjeva in avtoričina pretirana uporaba humorja pustita gledalko preveč ravnodušno za nadaljnji razmislek o dejanju.

Pretirana površinskost pa ni le težava prizora posilstva. Ob odhajanju žensk po končani vaji ena zakliče: »Kaj pa karte?« Ob polaganju tarot kart pa Julijana reče: »Punce, jaz imam eno novico …« – in luči se zatemnijo. Odgovore na pomen izrečenega moramo poiskati gledalci sami. Katera novica je to, je dobra, slaba, kaj prinaša? Čeprav so bili igralci do tega trenutka prepričljivi v svojih vlogah, je zadnji prizor odigran zelo okorno in deluje kot poenostavljen nadomestek konca v 5fantkov.si. Tam je za vsakega od fantkov zapisana njihova usoda v odraslosti. Usoda žensk v žbam! pa s tem nedokončanim Julijaninim stavkom predstavo konča tam, kjer bi se lahko še nadaljevala.

Način odprtega konca bi gledalki dal misliti o družbenem položaju žensk, o odnosih med spoli, če bi se vprašanja o teh tematikah dodobra razvila že med predstavo. Predvsem med vmesnimi klepeti, ko ženske kramljajo o svojih vsakdanih, je ostala zamujena priložnost zavedanja, da njihova življenja diktirajo možje, s katerimi so se sprijaznile. Pri sicer odprtem koncu, ki bi lahko predstavljal novo upanje, ne preostane nič drugega kot poguba, saj so se ženske s svojo usodo več kot očitno sprijaznile že dolgo nazaj.

Humor je tako zagotovo lahko sredstvo, s katerim gledališka igra prenese resne problematike, ključnega pomena je le, da ne zasenči problemov, ki jih izpostavlja. S tem jih poenostavi in v gledalki ne spodbudi želenega, namreč razmisleka o dejanski represiji, ki jo ženske doživljajo. Ali je predstava res učinkovita, če med pospravljanjem žensk po končani vaji moški v občinstvu komentira, da je to itak tipično za ženske?

___

foto: Ivian Kan Mujezinović