Skok v ulično kritiko I: Recenzija predstave Sofie Dias in Vítorja Roriza. Predstava je bila uprizorjena 19. 8. 2024, v Koseškem borštu, kot del sedemurnega dogodka Skupne krajine na festivalu Mladi levi.

***

Zberemo se v gozdu in nahrbtnike odložimo ob drevesne korenine. Od akustične pestrosti vseobsegajočega koncerta narave se po navodilih vodičke ločimo tako, da si nadenemo slušalke.

Najdemo si prostor nekje na gozdni jasi in se prepustimo prostemu sprehajanju med odpadlim listjem. Pozornost nam kmalu povsem prevzameta glasova pripovedovalcev, Ane Urbanc in Branka Jordana, ki notranjost naših možganov kolonizirata z morjem samostalnikov njune besedne asociativne igre.

Z navodili za izvajanje preprostih nalog, ki izstopajo po svoji igrivi in odnosni naravi, nas portugalska koreografa in performerja Sofia Dias in Vítor Roriz »povabita«, da se v pokrajino umestimo skozi lastne gibalno kinestetične prakse. Tako naj bi, spremenjeni v soustvarjalce tega »nadrealističnega performansa«, za trenutek sneli antropocentrična očala, skozi katere kot povprečni zahodnjaki pokrajino doživljamo zgolj kot panoramo ali utilitaristično mesto izčrpavanja. Čeprav so sodobnoplesne, ritualistične in skupnostne prakse, ki se jih avtorja poslužujeta pri grajenju kolektivnih uprizoritvenih akcij, primerne za tvorjenje poudarjene zaznave telesa, časa in prostora, pa njihova nereflektirana izvedba proizvede ravno nasprotni učinek.

Govorca nas preko slušalk, ki med nami in svetom ustvarijo neprebojno akustično bariero, paradoksalno poskušata spodbuditi k tesnejšemu stiku z obdajajočo živo in neživo materijo, pa tudi drugega z drugim. V dobre pol ure nas popeljeta skozi plejado različnih ritualistično-imerzivnih principov soobstajanja: 

Natančno preučimo svoje dlani, izkusimo prepustitveni ples v tišini, oponašamo gibanje rastlin, soustvarimo skupnostni krog s prijemanjem za roke, prek principov kontaktne improvizacije se s soudeleženci in naravo povežemo v enotno kompozicijo in s tem realiziramo vseprisotne, sicer pa nevidne povezave.

Poleg tega, da se tehnike bliskovito menjujejo in tako zrcalijo kapitalistični princip generiranja vedno novih dražljajev in izkušenj, nam glasova pripovedovalcev dodatno onemogočata vstop vanje. Namesto, da bi nam vsaj za trenutek ponudila sicer neatraktivno, a v današnjem potrošniško in medijsko prenasičenem svetu tako pomembno - tišino, in nam z njo omogočila prostor za stik z lastnimi notranjimi procesi in okolico, glasova dogajanje nenehno interpretirata, vrednotita in reflektirata; vsiljujeta torej eksternalizirano perspektivo, ki postaja vse težje združljiva s procesom avtonomnega doživljanja.

Od celote akustične pokrajine, ki jo tvorijo njuni glasovi, poigravajoči se z razponom glasnosti, odmevi in zvočnimi prelivanji, je najbolj moteča nenehna repeticija navodil. Ta našo aktivno participacijo reducira predvsem na izvajanje slišanih napotkov, ki povsem določajo potek in časovnost posameznih akcij. Sledi zaostren pripovedni ritem; skoraj agresivno vstopi v našo notranjost in kljub nenehnemu prigovarjanju, naj res »vzremo naravo okrog sebe« – (Kaj vidiš, kaj vidiš, kaj vidiš?), ne ponudi dovolj predaha od nenehnega akustičnega onesnaževanja, da bi katerega od napotkov lahko tudi zares udejanjili.

Tvorjenje drugačne senzibilitete in poskus vzpostavitve skupnosti tako ostajata zgolj deklarativna. Čeprav nas ustvarjalca spodbujata, da si elemente, ki nas obdajajo, zares ogledamo in si jih izmenjamo, ali da gibalne principe obdajajočega rastlinskega sveta naselimo v svoja lastna telesa, ne pridemo daleč od preproste imitacije. Ubesedovanje kot najprezentnejši element performansa skoraj povsem onemogoči drugačne, z besedo in logosom nezamejene izkušnje. Problematični dualizem med kulturo in naturo je ponovno afirmiran, saj v jukstapoziciji med glasnim, intenzivnim človeškim nagovarjanjem in subtilno, nevsiljivo govorico narave spet zmaga prva.

Rezultat uprizoritvene strukture je instant približek ustvarjalnega procesa, ki temelji na telesnih, vokalnih in transformacijsko terapevtskih tehnikah, kot so povratek k naravi in sočloveku, preusmeritev od intelekta k telesnemu in instinktivnemu, ustvarjanje obrednih skupnosti in brisanje mej med izvajalci in gledalci. A ker uprizoritev ni uspela učinkovito zgraditi pogojev za globljo povezanost – pomagala bi na primer že zamenjava estetiziranih glasov s telesno prisotnostjo - žal ostaja povsem znotraj okvirjev kulturnih parametrov, ki jih želi kritizirati. In ideja, kot je »začutiti nevidne povezave med nami, soljudmi in naravo«, ne zazveni pristneje od reklamnega slogana. 
 

Pot izpod besednih nanosov je iskala Evelin.

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega  programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani  Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v  sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.