V današnjem Teatru v eter bomo posvetili nekaj zaključnih vrstic festivalu sodobne scenske umetnosti Exodos. Z namenom, da bi osvetlili vse dogajanje, bomo na podlagi dveh predstav omenili tudi Azijsko platformo. A pred tem za začetno sprostitev še nekaj o performansu Kretnja, ki ni drugega kot grožnja Sofie Diaz in Vitora Roriza.

Predstava raziskuje povezave med zvokom, gibom in besedo, ki skupaj tvorijo semiotične zagonetke. Levitve pomena na besedni in zvočni ravni rezonirajo v sinhronih gibih. A pokaže se izredno zanimiva struktura recepcije; abstraktni prostori, ki napolnijo trenutke zvočne transformacije besed, hitro najdejo oprijemališča v novoformiranem pomenu, ki je zvočna, redkokdaj tudi pomenska izpeljanka iz predhodne.

Medprostor, ki ga najdemo med ponavljanjem besed in izgubo pomena, je zgolj tanka brazda. Um ne ostaja samo pri zvočni podobi. Zvočni in ritmični podobi besed začne pripenjati poznano. V kontinuiranem sledenju zvočnim in pomenskim 'vrednostim' besed se izriše jedrnata odrska trditev. Besede, torej pomeni, v recepciji sistematično izrinjajo gib.

A v sklepnih minutah se začne gib poudarjati in telesno zopet izstopa pred semantičnim. Nikakor pa ne tako presenetljivo poudarjeno kot pomeni nadkrilijo geste, gib, kretnje. Prikaz in provokacija zaznavanja v performansu Sofie Diaz in Vitora Roriza igrivo kažeta na omejitve, inherentno pa tudi možnosti posameznikovih izkušenj.

Obrnimo se zdaj še proti vzhodu. Aziji torej. Od lanskoletnega Balkana do letošnje Azije, po katerih se je in se ozira Exodos, se lahko zaustavimo pri homogenizaciji dveh pisanih konglomeratov. A ne bomo zlonamerni s praznimi opazkami, pač pa bomo poudarili ravno nasprotno.

Različnost in neenotnost performativnih praks sta poudarili specifike izrazov ustvarjalcev, in če je kdaj obstajalo kaj takega kot azijska sodobna scenska umetnost, so na Exodosu pokazali oz. potrdili, da sodobne performativne prakse pravzaprav niso instantno teritorialno umestljive. Pač pa po performativnem izrazu s transregionalnim in transnacionalnim pristopom presegajo homogene okvirje.

Predstava, o kateri imamo namen spregovoriti čez nekaj povedi, pa pravzaprav zgornjo trditev ovrže. A je v specifiki nanašanja na tradicionalne performativne prakse v sklopu festivalskega programa azijskega fokusa izjema.

Performans Sujate Goel, naslovljen Plesalka, prek indijskega klasičnega plesa bharatanatyamu [baratanatjamu] prehaja v performativne prakse bollywooda. Klasični ples bharatanatyamu ima korenine v 19. stoletju in ponazarja gibanje ognja. Pri tem naj bi po tradicionalnem izročilu povezoval makro- in mikrokozmos.

Simbolno bi se lahko osvetlitev v performansu, ki je zajemala dele telesa ali pa celotno telo, ravno tako navezovala na moč ognja. Vendar se je kot pomembnejša od potencialnih simbolnih eskapad kazala intriga celovite podobe.

Ta je ambivalentno zabrisala meje med tistim, kar percipiramo kot tradicionalno oziroma sodobno estetiko Indije. Kajti prav med zabrisano vrzeljo omenjenih polov je ostala slikovita podoba telesnosti. Podoba, ki je drugačna, celo nedomača, posledično nejasna, a ravno v tem dejstvu ostaja nasedena na speve mnogobitnosti in različnosti, ki nam znotraj manjšine pozitivnih prebliskov ustvarjanja enotne identitete Evropejcev postajata še kako domači.

In v tem trenutku »razsvetljenja« se »drugost« nekega posameznika kaže kot sredstvo razumevanja nas samih. Ambivalenca pa, ki je najbolj očitno osvetljevala na eni strani tradicijo in na drugi sodobnost indijske izraznosti, nastavi indice za povsem drugo polje razumevanja prehodnosti med drugačnim in istim.

Hidravlični vibrator, video performans - predavanje korejske umetnice Geumhyung Jeong [gemhjung jeong] - je zavrtal do prafaktorjev samoiskanja. Kolaž avtoričinih del je v video zgodbi povezan v celoto, ki jo narekuje želja postati hermafrodit.

V samem aktu vidi pot do svobode, osebne svobode, ki jo v medsebojnih razmerjih z navezanostjo, povezanostjo posameznik zastavi, če ne kar izgubi. Ultimativnega ljubimca na koncu odkrije v bagru, za katerega opravi vozniški izpit, ki ji bo omogočal upravljanje z vibracijami. Tako pa se s premeščanji poteši tudi abstraktna hermafroditskost.

Svoje telo izpostavi v poudarjeno razmerje z okolico, stvarmi in ljudmi. Sovplivanja pa telo drugačijo. V zaključni katarzi naposled njeno telo postane razpršeno, postane okolica, tako da bager predre peščeno skulpturo njenega telesa in kup peska zravna z obalo.

Eksodos se je včeraj zaključil, torej o tem obširnem festivalu sodobne scenske umetnosti danes zadnjič. Nasvidenje naslednje leto.

S pozdravi, Sonja Zlobko.