Na julijski večer smo se nabrali sredi sicer praznega Trga francoske revolucije v Ljubljani - tam poleg monumentalnega teglca za rože. V soju uličnih luči smo se prepoznali nekateri redni obiskovalci, za druge smo po njihovem jeziku in noši presodili, da so turisti, tretji … kdobivedel. Iz migetajoče človeške mase so se izluščile štiri fletno oblečene figure v črnih oblekah z rdečimi detajli in vsaka s svojo lično tablico z imenom. Predstavili so se kot galeristi Pocestnice, ready-made galerije na prostem, nam razložili par pravil - vstopnine ni, za študente je popust, kaditi je mogoče, psi so dobrodošli - in obhod se je začel. Seveda po obveznem ritualu vstopa v galerijo, to pot sta prava vrata nadomeščala dva prostovoljca. 

Pocestnica je predstava uličnega gledališča kolektiva KUD Ljud, ki nam razkazuje pocestne pojave in v njih odkriva umetnost. Dramaturgija dvojnih pomenov med uporabnostjo predmetov in njihovim umetniškim življenjem se razvija od občinstvu najbolj znanih umetnostnih klišejev do povsem resnih sodobnoumetnostnih referenc. Interesenti si jo lahko ogledate tudi nocoj in jutri. 

Dva galerista pokažeta na eno od mavčno obdelanih opek na bližnji fasadi, galeristka usmeri vanjo luč in kustos obelodani delo Puščava fiktivnega kamerunskega umetnika Mbota Akumbeja. Kot imigrant v Evropi se je Akumbe lahko preživljal le kot gradbeni delavec, ki je podobe domače Afrike vtisnil na stene s špohtlom. Sledi prav tako fiktivni umetnik Jure Zankič, ki na prometnih znakih z enostavno figuraliko upodablja prigode svojega nesrečnega otroštva in katerega triptih tvori rdečo nit Pocestnice. Naslednji korak od teh dveh primerov osnovnošolskega “Delo priča o nesrečnem življenju umetnika” so dela, ki komentirajo sodobno družbo, torej levičarski sodobnoumetnostni kompleks. Recimo osamljena ključavnica za kolo, pripeta na štango, delo anonimnega kolektiva Bike snatchers, želi s postopno dematerializacijo koles problematizirati privatno lastnino. Od tu se Pocestnica odpre v različne medije z referencami dejanskih umetnikov, ki jih kustos Jurij Bobič informativno pojasni:  zvočno instalacijo Johna Cagea, original Črni kvardrat Maleviča, Pieru Manzoniju sorodni merda artist Rexi, čigar delo je moč kupiti. Med bolj resno razdelana dela so nametane kratke igrive asociacije -  lestev na dimniku je Stairway to Heaven, vlaga na fasadi je kožna bolezen in tako naprej. 

Središčni izziv Pocestnice, ki je tako predstava uličnega gledališča kot galerija, in koncepta ready-made je vprašanje pogleda gledalca. Če so izhodiščni ready-madei Marcela Duchampa in zgodovinske avantgarde provocirali družbene konvencije visoke in nizke umetnosti, vzame neoavantgarda premiso zares in najdene predmete motri na enak način kot umetniška dela, torej po kantovskem breizinteresnem zrenju. Ali kot zapiše slovenski neoavantgardist Iztok Geister Plamen: »Niso lepe le umetnine, lepa je vsaka stvar.« Ready-made torej predmetu izbriše družbeni kod uporabnosti in čez zapiše umetniškega. Ta prepis pa se zgodi v pogledu gledalca, ki nekaj prepozna ali kot lepo ali kot pripadajoče režimu umetnosti. V tem tiči glavni izziv Pocestnice; interpretacija v gledalčevem pogledu je namreč izrazito individualen proces, ulična predstava pa kolektivni dogodek. Narava uličnega gledališča praviloma ne dopušča izrazitih notranjih procesov gledalca, saj mora ohranjati fokus na skupinski pozornosti, sicer kot predstava razpade in ostane le par ljudi na ulici. Da bi Pocestnica delovala kot ulična galerija, mora najprej delovati kot predstava. 

Začetki projekta segajo v leto 2012, ko se je Pocestnica razvijala skozi delavnice in gostovanja po različnih evropskih mestih - v vsakem so našli lokaciji specifična dela. Sam sem si predstavo prvič ogledal leta 2014 in se počutil izgubljenega. En sam vodič na skupino je gostobesedno in z navdušenjem nad lastnim brainstormingom podajal material. Če bi želel vzporedno slediti lastnim asociacijam, hitrost njegovega podajanja materiala tega ni dopuščala, prav tako ni preverjal, ali ima pozornost vseh gledalcev. Zdelo se je, da lahko le občudujem vodičevo duhovitost, ta pa je mejila na cinično zafrkavanje iz sodobne umetnosti. V taki poziciji se gledalec vpraša, zakaj ne bi zapustil predstave in gledal po svoje, saj bi tako dobil enako kvaliteten material. 

Naslednjič sem predstavo obiskal leta 2018. Vmes je v kolektivu KUD Ljud prišlo do razcepa, kar je vplivalo na delno spremembo zasedbe, je pa novi kolektiv predstavo razvijal naprej pod vodstvom režiserke Ljudovke Vide Cerkvenik Bren. Današnja Pocestnica vsebuje isti material, ista umetniška dela kot prej, a ker je performativna metoda drugačna, je drugačen tudi učinek. Prvi novi poudarek je na kolektivnosti, poleg vodiča so namreč tu še trije galeristi - Nika Gabrovšek, Grega Močivnik in Jurij Torkar -, ki s svojimi gestami vodijo skupino in nam usmerjajo pogled, hkrati pa vzpostavijo igrivo atmosfero kot podlago, na kateri lahko gledalci v varnem igrišču ustvarjamo igrive misli. Drugi poudarek je pedagoški občutek vodiča Jurija Bobiča za podajanje materiala v tempu, ki mu lahko sledimo. Njegova občutna naklonjenost do sodobne umetnosti ter njegova korektna razlaga nekaterih sodobnih žanrov in umetnikov nam gledalcem daje verjeti, da smo res v galeriji. Smeh v predstavi tako ni več cinična distanca do umetnosti, ampak empatična bližina do drugih obiskovalcev galerije. 

Kolektivna dinamika, ki se vzpostavi med predstavo, je igrivo preskakovanje med diskurzom, ki vidi predmete glede na njihovo vsakdanjo funkcionalnost oziroma pomen, ter različnimi diskurzi in klišeji umetnosti. Rezultat teh preskokov je kolektivna sprostitev domišljije, ki med realnostjo in fikcijo vidi še druge fiktivne možnosti ter morda nekje vmes opazi predmete tudi take kot so, v njihovi zgolj čutni prisotnosti. Tako vzpostavljeno skupinsko stanje je tudi omogočilo zadnjo postajo v Nočni pocestnici. Ko smo se vsi strpali v temačen podhod, nam je vodič naznanil ogled filmske projekcije. Mogočna vrata na dnu podhoda so se preko daljinskega upravljanja počasi odprla in skozi njih smo videli - nočno osvetljeno ulico. Ždeli smo v tišini, dokler ni mimo zapeljal kolesar. Huronski smeh je zatresel celotno občinstvo. “To je bil igralec!” Še dva pešca - “Še dva igralca!” Kolektivna reakcija je bila kulminacija fiktivne strukture, ki jo je predstava gradila od začetka. 

Ob zaključku se je vodič opravičil - pozabil nam je povedati, da galerija Pocestnica ima vhod, nima pa izhoda. Tako se skupinsko aktivirana domišljija po koncu predstave v vsakem gledalcu naprej vrti po svoje. V tem stanju smo povabljeni k nadaljnjemu prostemu plavanju ob skupnem druženju. Tazagreti pa se opremljeni z beležko lahko lotijo iskanja novih artefaktov, ki bi jih dodali Pocestnici, in nam jih tudi predstavijo. 

Pocestnica pripelje do famoznega ideala indivudualnega aktivnega gledalca preko skupinskega stanja igre, kar vzpostavi polje fikcije za možno prehajanje med družbenimi kodi. Veščine, ki so ustvarile to igrivo stanje, so pogosto nevidne, za osvojitev tipa interakcije, specifičnega za točno to predstavo, pa ulični gledališčniki potrebujejo tudi leta. Tako je edino smotrno, da zrelo Pocestnico počastimo s kritiškim zapisom. Radovedni pa si jo lahko, kot rečeno, ogledate tudi nocoj in jutri. 

Slika: "NO. 42, Jackson Pollock, 1952, Dimensions: 60cm x 90cm, Action painting"

Delo spada v zbirko galerije Pocestnice v Norwitchu, VB.

V Ljubljani si je sorodno Pollockovo delo mogoče ogledati v galeriji "Pocestnica med bloki", na Glinškovi ploščadi.