Hitchcock, tisti, ki ga je bilo strah policaja

Hitchcock, tisti, ki ga je bilo strah policaja

Recenzija dogodka
25. 4. 2017 - 13.00

Hitchcock. Režija: Weronika Szczawińska. Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana,
21. apr. 2017. Foto: Nejc Saje.

 

Seveda, v filmu Psiho je ključen prizor umora pod tušem. Hitchcock je predvsem inovativni montažer, ki iz banalnega dogodka naredi spektakularno učinkovit avdiovizualni kolaž. V njem so v tem primeru izrazito zgoščeni širši in ožji pomeni morilskega dejanja, četudi je prizor morda videti zgolj srhljiv. V grozi brezizhodnosti situacije, okronane z odtekajočo krvjo, pomešano z vodo – v grozi, ki odraža gnus užitka –, je nekaj izjemno zgovornega.

Premične slike druga za drugo pronicajo v gledalčevo čutno, k nezavednemu. Reducirano zabijanje noža v telo žrtve, njen padec na tla, kriki, zoom kamere na tuš in končno na odtok, ki preide v fotografijo očesa ubite, so v resnici performativni segmenti. Ti so prek natančnih rezov prevedeni v estetiko znaka, ki film odmaknejo od običajnega, njegov scenarij pa strnejo v splošno mesto. Prav tam vznika za ameriško (mainstreamovsko) umetnost tako značilna zelo prikrita kritika družbene patologije. To splošno mesto je bistveni razlog, da je bil film narejen.

Artikulirano splošno mesto, ki računa na inteligenco gledalca, upravičuje strategijo radikalnega umetniškega preboja v njegovo čutno; tovrstno zarezo v gledalčevo vidno in kognitivno polje v filmskem kontekstu poenostavljeno beremo kot horor. Psiho je zavoljo tovrstne artikulacije daleč več od zametka žanra, četudi nedvomno navdihne njegove komercialne smernice.

V gibalno precej minimalističnem vzdušju predstave Hitchcock sodelujejo štiri igralke in dva igralca. Njihovi ponavljajoči se vstopi na oder in izstopi z njega že uvodoma nakažejo jasne režijske odločitve, ki vse do zaključka puščajo vtis gotovosti. Sporočila so skomunicirana v izogib sivim conam (v katere smo sicer večkrat padli med drugimi predstavami "sezone izbrisanih prizorov" Mladinskega gledališča). Komunikacija z gledalstvom poteka brez sprenevedanja, saj predstava namesto preigravanja trendovsko zapovedane interaktivnosti raje nežno poseže po nevsiljivih uprizoritvenih postopkih. Dramaturgija kaže željo po preseganju običajnih prostorskih in kanonskih zamejitev – prav dovolj, da nekje začutimo zavedanje izvajalske zasedbe o tem, da se nahajamo na varnem, a hkrati tudi na nujno spolzkem terenu konteksta.

Kontekst pa je nakazan s tipiziranimi gibi, ki izhajajo iz značilnih gest, povzetih iz tipičnih filmskih prizorov, in pa tudi z izvrstno scenografsko-kostumsko rešitvijo; dve ravni scene – nakazani s pomočjo sprednjega in zadnjega "zaslona" iz žaluzij – dinamično gostita pomene, vpete v nevsiljivo aluzijo na šestdeseta. Gibanje, pojavljanje in izginjanje protagonistov med odpiranjem in zapiranjem žaluzij ter njihovi govorni segmenti ustvarjajo učinek montažnih rezov. Zastavlja se mi vprašanje, ali bi bila izvedba še izraziteje profilirana, če bi bolj poudarila ta odlično razprt gibalni moment, morda delno tudi na račun govorjenja, vsekakor pa na račun nekaterih mestoma razvlečenih elaboracij.

Provizorična delitev na "štiri pogovore" predstavo strukturira dovolj trdno, da si lahko privošči veliko humornih vložkov, ki nakažejo ironično, morda tudi kritično, a vsekakor spoštljivo distanco do svojega izhodiščnega materiala, to je filmskih originalov. Izid takšnega pristopa je duhovita odrska razčlemba izbrane filmske ikonografije, ki si upa odpreti nastavke za globlji premislek. Hitchcockov(sk)e motive pri tem naveže na psihoanalitski kontekst; Lacanovo izjavo, da "ženska ne obstaja", poveže z domislico "ti Freud, jaz Jane"; Hitchcockovo osebno psihološko ozadje z njegovim strahom pred policaji; hollywoodsko zapovedano spolno binarnost pa zamaje s poljubom Daše Doberšek in Damjane Černe na rampi.

Skupaj z njima se tudi Matej Recer, Primož Bezjak, Katarina Stegnar in Draga Potočnjak izkažejo z igro s stalno tendenco zasuka, ki izhaja tudi iz razumevanja produkcijskega konteksta. Med rahlim naslanjanjem na postopke gledališča absurda pridejo do izraza njihove veščine, na primer petje ali igranje na klavir, pri čemer k sreči ne prihaja do zdrsa v patetiko zaigranega; prav nasprotno, celota se kljub velikemu tveganju, ki je vedno prisotno, ko gre za obdelavo ikoničnega avtorja, razvije v bogat in učinkovit komentar referenčnega avtorskega opusa, saj poda nastavke za premislek njegovih širših konotacij. Za razliko od na primer Idiotov, tudi produkcije Mladinskega, ki istemu tveganju ni bila kos.

Avtorica besedila in dramaturginja Agnieszka Jakimiak, scenografinja in kostumografka Katarzyna Leks, koreografinja Agata Maszkiewicz, režiserka Weronika Szczawińska in dramaturg Piotr Wawer jr. so soustvarili nepretenciozen, a luciden scenski komentar, ki pa ne bi bil to, kar je, če se ne bi izšel v šestkratno preigravanje Hitchcockovega prizora umora pod prho. Vse igralke in igralca namreč na koncu samostojno improvizirajo ta prizor in ga vsakič zaključijo s pogledom, ki sporoča, da so oni sami nič več kot – oni sami. Ta njihova preprosta gesta "briše" enega najbolj referenčnih filmskih prizorov, da bi ga po svoje ponovno konstruirala; zaradi svoje performativne pristnosti je tako zaključek predstave Hitchcock do zdaj najotipljivejši približek "izbrisanega prizora", ki ga sicer narekuje naslov tekoče sezone Mladinskega gledališča.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness