Kaos kontrole. Avtor in režiser: Mitja Lovše. Gledališče Glej, Ljubljana, 29. jan. 2017.

Foto: Sunčan Stone.

Dejstvo, da je represija eden ključnih pojmov današnjega časa, se čedalje bolj odraža v novih avtorskih uprizoritvah. Oliver Frljić tako stilizira nasilnost aparatusov v čustveno vizualno zmes ter aludira na odgovornost občinstva, Žiga Divjak jih nepretenciozno, a involvirano komentira, Mitja Lovše pa jih kvečjemu dramatizira.

Njegova miniaturka Kaos kontrole nudi vpogled v indoktrinacijo posameznika, ki se iz človeka z določenimi ambicijami in željami prelevi v tihega izvrševalca nalog anonimne avtoritete. Izvajalki in izvajalci predstave gradijo gibalno-govorno podobo ujetosti v kremplje sistema, navdihnjeno s teorijami zarote. Režiser v maniri voditelja ameriške televizijske serije Twilight Zone povezuje prizore, ki se vrstijo v nekoliko filmski maniri.

"Povprečni Slovenec" Jože Kovač hoče izstopiti iz povprečja in uresničiti ambiciozen načrt: v New Yorku želi postaviti grandiozno stavbo parlamenta, tako imenovano Katedralo svobode, ki jo je nekoč projektiral Plečnik. Vendar njegov ustvarjalni elan preseka fiktivna "tajna služba", ki mu izpere možgane, ga spreobrne v svojega služabnika in izkoristi za pragmatične namene. "Tajno službo" uteleša trojica, ki skozi koreografijo, ki dobro izkorišča prostor gledališča Glej, simbolično nakaže vsesplošno ujetost v paradigmo varnosti oziroma biopolitike.

Jože je tako ne le primoran aktivno sodelovati pri rutinskem opravilu, ki utrjuje prevlado Zahoda nad ostankom planeta, temveč tudi povsem spremeniti svoj pogled na svet. Želi ga kar v celoti urediti in odstraniti "parazite", ki kazijo podobo belega, čistega in uspešnega Zahoda. Da bi preprečil mešanje Nas z Drugimi, ustanovi tudi gibanje z imenom Akropola svobode. A njegov poskus, da bi se medtem osamosvojil in iztrgal nadzoru nevidnih (globalnih) gospodarjev, pričakovano spodrsne …

Še preveč je jasno: padcu v korporativno-pravno-birokratsko brezno se ne da uiti. Tu težava ni toliko v enoplastnosti sporočila, ki bi jo lahko upravičil bolj izluščen performativni naboj, temveč prej v predvidljivosti, ki ne prispeva k avtorjevemu prizadevanju, da bi zgodbo po svoje dramatiziral. Dramatizacija sicer uspe do določene mere, vendar se ne izide v otipljivejšo dramsko potenco. Hkrati poteka poskus vpeljave performativnih vložkov, predvsem prek gibalne govorice, ki vzpostavi korektne koreografske nastavke. Ravno prek opazovanja tega poskusa sklepamo, da bi manj linearen in bolj filmsko narezan potek dogajanja lahko zvišal želeni učinek.

Zdi se namreč, da je znotraj izhodiščne ideje še veliko prostora za razvoj tega – sicer vedno tveganega – poskusa hibridizacije med bolj in manj tradicionalnimi/kanoniziranimi izraznimi sredstvi. Manjkajoča odločnejša formalna gesta bi uprizoritev lahko naredila bodisi radikalno dramatizirano ali pa radikalno performirano. Sami bi navijali za slednje, saj je videti in čutiti, da se izhodiščni koreografski material kar ponuja za razvoj v tej smeri. Recimo, da bi bilo lahko gibanje bolj oziroma skrajno zvedeno, kar bi blažilo tveganje ilustrativnosti, z redukcijo govorjenja pa bi se obenem dalo ogniti pastem naivnosti uzgodbljenja.

Govorimo pravzaprav o problemu navzkrižja in stika med dvema pristopoma, koreografskim oziroma gibalnim in uprizoritveno-pripovedovalnim. Ta problem smo nazadnje zaznali pri Stekleni menažeriji Matije Ferlina, ki koreografsko predeluje modernistično dramsko besedilo.

Pogled skozi formalno zagato Kaosa kontrole – igrati ali performirati – zaznava iskren in tudi inovativen poskus soočanja z utesnjenostjo, ki nas duši znotraj Sistema, v katerega smo ne le pasivno vpeti, temveč ga tako ali drugače soustvarjamo. Pomembno se je spomniti, da medtem nismo le brezupno ujeti v neko superiorno omrežje moči. Distopična razsežnost idejne zasnove projekta je njegova obetavna posebnost, ki bi se jo, ob upoštevanju dejstva, da smo v danih okoliščinah vendarle zmožni odpora, gotovo dalo razviti v pogumneje profilirano akcijo, sploh ker gre za predstavo v pripravi.