Skok v ulično kritiko VII: Recenzija predstave Mrmranje kolektiva Susie Wang. Predstava je bila uprizorjena 27. avgusta v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana kot del festivala Mladi levi.

***

Pri predstavi Mrmranje norveškega kolektiva Susie Wang vznikajo razne interpretacije, ko se vsebina uprizorjenega iz začetnega realizma vse bolj pomika v simbolično in metaforično. Hkrati pa je struktura predstave, vpetost naracije, zvočne podlage in scenografije skrbno izdelana in premišljena, da gledalko povsem pritegne in jo brezhibno popelje v svoj fiktivni svet.

Ob vstopu v dvorano Stare elektrarne zagledaš podobo morja, ustvarjeno iz lahkega sintetičnega materiala. Videti je ravno prav resnična, da tudi sam začneš dopolnjevati sliko in iskati podobnosti s pravo plažo. Na plaži se postopoma pojavita Barni in Sabine, ki vsekakor nista videti kot popoln par. Barni namreč že v prvem prizoru, pred prihodom Sabine, nekaj otožno objokuje. Prav skozi to nepopolno, a še zmeraj povsem delujočo dinamiko funkcionirata kot resničen par. Sabine se zdi na trenutke malo v oblakih, skoraj naivna, a ne nemočna v odnosu do Barnija, ko zavrne njegove namige na seks ter ga v imenu kompromisa le oralno zadovolji. Njena skorajšnja otroškost pa je v ospredju, ko kot razvajen otrok prosjači Barnija za kokakolo. Posledično se Sabine zdi šibkejša in ranljivejša v odnosu do novega lika Kim. Vsiljiva Kim vse od prihoda na plažo čudno opreza za Sabine, kot da ima v načrtu nekaj zloveščega. Njuni pogovori se zdijo vse bolj popačeni in naključni, narašča nelagoden suspenz, pri čemer pričakuješ neki tip manipulacije ali prevlade Kim nad Sabine.

Sprva uprizoritev gradi na poudarjenem občutku mimetičnega realizma. Tvorijo ga precej verodostojno uprizorjeni skoki v sintetično morje ali očala, ki odložena preblizu morja postanejo ujetnik tokov, ko jih celofanski valovi počasi odplakujejo stran. A ta realistična osnova se ob vključevanju nadrealističnih elementov postopoma izkrivlja. Znajdemo se v magičnem realizmu. Ob Kimini prisotnosti se začnejo vrstiti čudni, skoraj sanjski prizori. Ko želvje jajce skoraj z magnetno močjo nase pripaše Sabino, se liki ne odzovejo z začudenjem, ampak z brezbrižnostjo. Zaradi zaupanja, ki si ga je predstava pridobila prej, tudi sam ne preizprašuješ dogajanja in ga samo sprejmeš – pač, ja, Kim je lizard-woman, kuščarženska, whatever. Ustvari se torej prostor, v katerem ne veš zares, kaj pričakovati, v kakšne skrajnosti bo dogajanje zašlo. A kot v primeru izpljunka »sperme« kot tiste pikice na i, ki naredi inscenirano felacijo prepričljivo, lahko računaš, da imajo dovolj naštudirana gledališka orodja, da lahko uprizorijo, karkoli želijo.

Eno ključnih orodij sploh je zvočna podlaga, ki gradi vzdušje in predvsem napetost ter na trenutke prehaja iz čiste tišine v tolikšno jakost in intenziteto, da te povsem preseneti in celega preplavi. Bučna glasba, predvsem močni bobni, se zasliši v zadnjem prizoru, ko se podobno kot pri The Grandmother Davida Lyncha, tokrat ne iz semen, ampak iz jajca, izvali babica. V Lynchevem kratkem filmu si deček zaradi težavnih družinskih okoliščin sam vzgoji babico.

Tu se lahko prepozna povezava, namreč ob izvalitvi želvjega podmladka v telesu starke Kim izgine, kot da je nikoli ni bilo. Kot da je bilo celo soočenje s Kim le nočna mora, Sabinino nezavedno, ki kot morje buči ven. Svoji podzavesti pa mora dati fizično obliko, obliko želvjega podmladka, da se teh vsebin končno znebi in tako pobegne pred neprijetnimi okoliščinami. Nezavedno se tako v predstavi veže predvsem na Sabinine potlačene seksualne in/ali reproduktivne vzgibe. Namreč zdi se, da je sprožilec vsega čudnega prav trenutek, ko zavrne seks in Barnija le oralno zadovolji. Barni ejakulira, da fizično obliko svoji sli, medtem ko se v Sabini vse bolj odpira nepotešeno nezavedno, kot da bi izzivalo revanšo. Pri tem se ustvarjalci oprejo na stereotipe ženskega materinstva in skrbnosti, saj se le Sabine in Kim vrtita okoli jajčka, medtem ko se ga Barni ne želi niti dotakniti. Družbena pričakovanja glede spolnih vlog torej niso subverzirana, marveč uporabljena, da gledalko čim hitreje uvedejo v verodostojnost svoje gledališke iluzije. Iluzije, ki jo sicer sami gradijo na čim bolj resničnem in verjetnem.  

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega  programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani  Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v  sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.