Sredi januarja so v ljubljanski Drami premierno uprizorili komedijo Za narodov blagor, ki jo je v srdu nad sprevrženostjo zgodnjeslovenske liberalne politične elite v začetku dvajsetega stoletja napisal Ivan Cankar.  

Za narodov blagor je eno od najpogosteje uprizarjanih Cankarjevih dramskih besedil in eno od najpogosteje uprizarjanih dramskih besedil na slovenskih odrskih deskah nasploh. Če se je komedija v režiji Vita Tauferja na oder ljubljanske Drame vrnila po več kot tridesetih letih, sta jo poleg Drame v zadnjih sedmih letih uprizorili še dve institucionalni gledališči in Šentjakobsko gledališče. O nasičenosti slovenskega gledališkega prostora z narodovim blagrom morda najbolj reprezentativno govori dejstvo, da je igralec ljubljanske Drame, Nejc Cijan Garlatti, ki v najnovejši uprizoritvi vstopi v lik Frana Kadivca, isto vlogo odigral pred sedmimi sezonami v novogoriškem gledališču. Po vsem naštetem se lahko upravičeno vprašamo, kje tičita namen in smisel uprizarjanja te komedije. Zdi se, da jo slovenska gledališča na repertoarje namreč venomer uvrščajo ob boku legitimirajočih litanij o nastavljanju ogledala družbi, arhetipskosti in aktualnosti Cankarjeve pikre dramatizacije političnega prerivanja ljubljanskih liberalcev. 

Ustavimo se najprej pri argumentaciji uprizarjanja narodovega blagra. Ravnateljica ljubljanske Drame, Vesna Jurca Tadel, je Za narodov blagor na Televiziji Slovenija označila za »venomer aktualno komedijo, ki z obilico družbene kritičnosti razgalja splošno klimo politične srenje v Sloveniji«. Če ji verjamemo na besedo, bi morali v cankarjanskih motivih oportunizma, politične preračunljivosti in prevarantstva prepoznati način delovanja sodobne strankarske politike, ki je pod pretvezo zagotavljanja narodovega blagra s prsti vse globlje v marmeladi. Na podlagi ravnateljičinih besed bi lahko sklepali tudi, da gre za arhetipski dramski tekst z univerzalno vsebino, ki je zaradi razgaljanja »splošne klime politične srenje« brezčasen. Če v Novi Gorici ob Cankarjevem jubileju leta 2018, v MGL pa zaradi velikega maturitetnega povpraševanja leto kasneje, argumenta arhetipskosti sploh niso potrebovali, se lahko upravičeno vprašamo tudi, zakaj so v osrednjem slovenskem gledališču ob izjemni gostoti odrskih adaptacij tega dramskega besedila Za narodov blagor uprizorili ravno sedaj?

Do korenitega odgovora na to vprašanje se vrnemo čez nekaj minut, zdaj pa v slutnji slučajnosti vprašanje obrnimo in se osredotočimo na način, kako ta arhetipskost v sodobnosti zveni na odru in kako rezonira z občinstvom v hali L56. Za boljšo ilustracijo slednjega si lahko sprva osvežimo vsebino. Dogajanje je postavljeno v meščanske salone političnih nasprotnikov in poslancev Grozda in Grudna, ki se ob novici, da v mesto prihaja svetovljanski dedič Gornik, predramita in ga začneta z argumentom narodovega blagra aktivno snubiti, da bi postal njun mecen. Grozd ga skuša na svojo stran pridobiti z atributi svoje nečakinje Matilde. Da bi Gornikov politični kapital na drugi strani lahko izkoristil njen mož, pa svoj fatalni nagon aktivira kar Grudnova žena Helena. Politična žajfnica se razplete, ko lov na mecena spodleti obema strankarskima veljakoma, njuno skorumpiranost pa razkrije do pred kratkim ravno tako priskledniški žurnalist Julijan Ščuka, zaradi poročanja katerega se nad v krizi združena politična tabora ob koncu znese jezna množica. 

Režiser Vito Taufer se je pri uprizarjanju komedije skoraj ortodoksno držal Cankarjevega teksta, igralska zasedba, ki jo je meščanskemu salonu primerno oblekel kostumograf Alan Hranitelj, pa je spletkarila na skoraj skandinavsko minimalistični, a še vedno konceptu primerni scenografiji Urše Vidic. Pogled na marmorno kuhinjo pri Grozdovih ali usnjeno zofo pri Grudnovih namreč prikliče spomin na preddverje zdravniške zbornice ali kakšne podobne ustanove, kjer govorice čez zidove potujejo kljub kirurško natančno izdelani zvočni izolaciji. Hkrati pa kombinacija tovrstnega interierja in gostobesedne, skrajno metaforične cankarjanske slovenščine učinkuje kot kakšna od Proplusovih limonad. V slednjih prav tako nikoli ne manjka po moči hlepečih zlobnežev in nepreglednega mnoštva likov – od literata, profesorja, poeta do občinskih svetnikov, ki jih je Cankar v komedijo umestil v nasprotna si politična tabora. Čeprav bo ob primerjavi Drame in Proplusa kdo zgroženo zavzdihnil, uprizoritev nikakor ni cenena. Taufer režijsko pač sledi določenemu zeitgeistu strankarske politike, ki meji na resničnostni šov in se ne pretvarja, da korenini v ideoloških predpostavkah, temveč v lažnih političnih idealih.  

Ta zeitgeist se je močno vtisnil tudi v igri uprizoritvene zasedbe. Kot je v gledališkem listu zapisal režiser Taufer, v komediji prav vse osebe nosijo pečate cankarjanstva, uprizarjanje teh pečatov pa je označil za v osnovi tragično, a najpomembnejšo nalogo ustvarjalne ekipe. To je najbolje uspelo Zvezdani Mlakar v vlogi Grozdove žene Katarine, ki majhni količini teksta navkljub predvsem z obrazno mimiko in vedno rahlo opitim premikanjem po odru poosebi cankarjansko servilnost, začinjeno z dobro mero slovenceljskega alkoholizma. Valter Dragan v vlogi njenega oblastniškega moža močno spominja na katero od svojih evil guy televizijskih vlog, ko se mu v sklepnem prizoru zoperstavi žurnalist Ščuka, pa Dragan iz sebe izzove epizodo pretresene nervoze, ki učinkuje kot adekvatna uvertura v razplet in krizno združitev prej nasprotujočih si političnih taborov. Ščuko, do nedavno Grozdovega prisklednika, odigra Marko Mandić, ki z mestoma pretirano ostro artikulacijo dramskega besedila ne sovpada z močno očitnim kodom uprizoritve, ki stremi k pretiranemu karikiranju infantilnosti politične elite, čeprav je tudi Ščuka v osnovi infantilen. Njegova izvedba Ščuke pa kljub temu spada v nabor značilnega mandićevskega opusa navidez prevratniških, a pod lupo cmeravo cankarjanskih enfant terrible tipov. Pred leti je v precej podobni maniri namreč stopil tudi v čevlje protagonista Cankarjeve drame Hlapci – Jermana, nekakšnega zrelejšega literarnega sorodnika Julijana Ščuke. 

Edina, ki cankarjansko infantilnost temeljito prilagodi sodobnosti, je Tina Vrbnjak v vlogi Grudnovke, ob kateri gledalec izjemno hitro pozabi na Jureta Henigmana v vlogi njenega moža oziroma drugega politika, ki si želi Gornikovega mecenstva. Vrbnjak najbolj korenito sledi konceptualni zasnovi uprizoritve, saj cankarjanski zasnovi pretkane, a še vedno domesticirane Grudnovke, doda zbadljive razsežnosti. Z gestikulacijami namiguje na to, da je nakoksana, se odločno zoperstavi spolni objektifikaciji in ironizira zapeljevanje mecena Gornika, ki ga igra Benjamin Krnetić, češ da ji je zapeljevati že itak dosadno. S tem pa iz cankarjanstva nekako celo izstopi, kar za tok uprizoritve niti ni dobro, a obenem je intrigantno.

Dramina uprizoritev Za narodov Blagor v želji po aktualni aplikativnosti odslikava, kako si teater predstavlja politiko. Vse od scenografije do situacijskih zapletov, ki sledeč Cankarjevi dramski predlogi mejijo na žajfnico, in oblastniško infantilne mimike igralske zasedbe sledi interpretaciji privzete umazanosti strankarske politike, ki naj bi narod slepila z lažnimi ideali. Uprizoritev ima celovit koncept in kot taka funkcionira, precej naiven je le kontekst uprizarjanja, saj Tauferjevo blagrovanje ne seže onkraj cankarjanske romantične dialektike sebičnega in moralnega. Nenazadnje je svoj delež h gledališkemu listu poleg nekdanjega odgovornega urednika Radia Študent, Matjaža Zorca, v tovrstni romantični maniri prispeval sam minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Mesec. Vprašal se je: »kako pregnati sebičnost z ljubeznijo in bratstvom, ne z represijo?« 

Za konec se vrnimo k začetnemu vprašanju. Uprizarjati komedijo Za narodov blagor z zlajnanim argumentom aktualnosti v času še vedno trajajoče hiperprodukcije Cankarjevih tekstov se zdi enostavno naivno, saj uprizoritev nagovarja ravno družbeni razred, ki v politiki sodeluje ali jo bližje spremlja. Zato se ne morem znebiti slutnje, da so se v Drami za uprizoritev Za narodov Blagor odločili samo zaradi nekaj morda vizionarskih Cankarjevih odstavkov v prvem prizoru, v katerem politična elita govori o nedavno preminulem pijanem reformatorju s pomenljivim priimkom: »Nihče ne umrje naravne smrti … Golob je mrtev in postavimo mu spomenik; to je vse, kar se da storiti, – in vse, kar je potrebno.« Občinstvo se glasno zasmeji. »Golob je bil nespameten človek. Naj bi bil lagal, kakor lažemo mi. Dandanašnji je laž tako v častéh, da se niti najpredrznejši ne sme drgniti ob njo. Resnico je treba spoštovati v teoriji, – za prakso nima nobene vrednosti. Prvo je, da človek živi, – če živi s pomočjo laži ali resnice, je naposled vseeno. Sredstvo je sredstvo.« In ljudje so spet plesali.