Format kabareta se zdi, kot bi bil izdelan nalašč za dandanašnji čas. Ne potrebuje drage scenografije, zgolj utesnjen pajzl, kjer sta na voljo alkohol in zarotniška atmosfera. Po svoji definiciji naj bi komentiral zblojenost družbe, v kateri nastaja, publiko pa naj bi privabljal z dražestno goloto. Prav tako njegova varietejska odprtost omogoča večžanrskost, ki poteši vse okuse in nudi platformo vsem vrstam talentov. Kljub temu je kabaretski žanr v slovenski uprizoritveni krajini slabo zastopan. Materiala je na pretek, primernih prostorov pa vedno manj. Pravega kabareta, torej konkretnega prostora, ki bi kontinuirano predstavljal kabaretiste in kabaretistke, od deložacije Roga ni več. Celotni sistem sodobnih uprizoritvenih umetnosti pa je tako birokratiziran, da umetnice redko posegajo po dolgoročnih klubskih rezidencah, kjer bi tedensko vršile vragolije.

Nebo nad kabareti vseeno ni tako mrko, kot smo ga ravnokar opisali. Čeprav si kabaretov ne moremo ogledati kadarkoli, nam zapaše malo golote, ki je kombinirana z družbeno angažiranostjo, na sceno prihajajo vedno novi projekti, ki jih s kabaretom druži žanr – četudi so izvedeni v formatu predstave in ne klubskih rezidenc. Med drugim z žanrom v zadnjih letih ustvarjajo klovnesa Tina Janežič, mariborski ZIZ kabaret, Društvo za sodobno klovnsko umetnost, intermedijske ustvarjalke Fem TV, novonastali The Plunger Collective in seveda kolektiv The Feminalz, ki letos praznuje desetletnico delovanja. Nenazadnje smo kabaretsko predstavo pretekli mesec videle celo v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana. Ampak pred stoletjem izjemno priljubljeni žanr dandanes lahko spremljamo zgolj, če se res potrudimo. Ko smo tako zasledile, da na dan upora proti okupatorju v Domu kulture Kamnik prihaja kabaretska predstava Futraj moj ego 2, nismo prav dolgo oklevale. Urno smo se vkrcale na avtobus in se odpeljale po kulturni dragulj na koncu sveta.

Meine Damen und Herren, Mesdames et Messieurs, dame in gospodje, predstavljamo vam kabaretske punce! To so: agresivna mirovnica Majda iz Mengša, ki nas pričaka že ob vstopu v dvorano Kluba Kino dom; konferansjejka Slovenska kurba; naborniško naravnana Alfa; retro hiphoperka bojsi100; in ta mala, rahlo naivna, ampak dobrosrčna Sugarbejbi. Nekatere od njih so pred leti nastopale že v kabaretih Cirkus na mesec, Za crkn’t, Rdeči kabaret, Katzen kabaret in v tehnoburleski Tatovi podob. Svoj novi dom pa so našle v solo kabaretu Futraj moj ego 2. Solo, kajti vloge vseh naštetih uteleša Anja Bezlova, avtorica, producentka, kostumografinja in performerka v predstavi, za katero pa na odru ... ni prostora. Kot nam pove Slovenska kurba, je Anja namreč eno čisto navadno revšè, ki si na oder ne upa. Pa je njen strah posledica šibkega ega, na katerega namiguje naslov? Ali pa morda osebnega občutka krivde? 

Nadaljevanje gledališkega multipersonaž performansa Futraj moj ego iz leta 2019 je kljub zapisu v spremnem besedilu vse prej kot logično. Futraj moj ego 2 je zasnovan kot rekapitulacija motivov prvega dela. Vrača se in ponovno ocenjuje avtoričin pacifistični aktivizem ter njeno umetniško pozicijo. Vojna, ki jo je v prvem delu Majda iz Mengša s peticijo želela prepovedati, je pred 432 dnevi ponovno prišla v Evropo in navidez razblinila politični potencial izvirnika. Umetnosti – njeni pregovorni transformativnosti navkljub – vnovič ni uspelo spremeniti sveta. Bezlova je tokratni kabaret zato organizirala introspekcijsko, kot ranljiv sprehod skozi svojo avtobiografijo, ki kot rdeča nit povezuje kabaretske točke.

Točke so izjemno raznolike. Slovenska kurba na glasbo Grace Jones z ročno svetilko in disko kroglo, ki jo vlači za seboj, proizvede pravi svetlobni šov. Alfa koreografsko dovršeno salutira na grozečo glasbo. Persone se menjavajo s preoblačenjem kostumov, nakar Bezlova spremeni intonacijo glasu in že je v novem liku. Nekoliko manj uspešni pa so prehodi med prizori, saj tudi delo tonskih in lučnih mojstric izvede Bezlova, običajno po okorni nekajsekundni zakasnitvi, za katero se zdi, da traja celo večnost. Ampak prezenca različnih likov Bezlove in njihova domiselnost v prebijanju četrte stene kljub temu uspešno obdržita našo pozornost.

Eden od vsebinskih highlightov, ki združuje vključevanje publike, performerkino karizmo in posrečenost tako v vsebini kot v performativnosti, je postavljanje spomenika članici publike. Slednjo na podlagi odgovora na vprašanja: »Po čem bi si same želele, da se nas zanamke spominjajo?« izbere naše soobčinstvo. Ko je častna gostja demokratično izglasovana, se z disko kroglo v roki postavi na pručko na odru, še dve članici občinstva jo osvetljujeta, tretja prebere slavnostni nagovor, Majda iz Mengša pa ob vznožje spomenika prinese venec.

Uprizoritvena instrumentalizacija elementov državnih proslav tako kot preostanek kabareta tudi tokrat nosi jasno pacifistično sporočilo. Proti koncu predstave oder zavzame še sama Anja Bezlova, ki je občutno manj vpadljiva od svojih likov, in občinstvo pozove: »Naj bo mir.« Prav v kontrastu med manierizmi njenih likov in njeno mirnostjo sporočilo v občinstvu pristno rezonira – veliko bolj kot formalne državne proslave. Dramaturško domiselno pa nam po pozivu za mir še ne dovoli aplavza, temveč ustvari prostor za ruminacijo pravkar videnega in slišanega.

Bezlova občinstvu da preprosto navodilo – naj izvlečemo mobilne telefone ter hkrati predvajamo YouTubov posnetek pesmi Kam so šle vse rožice v izvedbi Marlene Dietrich. Navidez banalen zaključek v sebi nosi ogromno zgodovinsko težo. Dietrich, nemško kabaretistko, je Hitler zaradi protinacističnega dela na frontah izgnal iz domovine. Pesem Peta Seegerja je zato sprva pela v francoščini in angleščini, na povojnem obisku v Nemčiji pa jo je zapela še v materinščini. Ta izvedba je bila za Dietrich najtežja. V njej slišimo manj jeze kot v francoski in angleški verziji ter več žalosti in kljubovanja cinizmu, v katerega bi po pravkar končani vojni lahko zapadla. Bezlova je s pretehtano selekcijsko potezo izbrala prav to verzijo. 

Marlene Dietrich: Sag mir wu die Blumen sind