Ko na večer 24. maja vstopim v Kompreshaus, me v ozkem prehodu ob šanku ustavi možak v črni obleki, s črno srajco, črnim klobukom in črno brado in brki. »Do you have fire?« Namigne proti pultu pred sabo, na katerem so nametane škatlice vžigalic ter par vžigalnikov. »You have to leave fire here!« Pobrskam po nahrbtniku in k zbirki dodam svoj vžigalnik. Odobravajoče prikima. V roke mi je potisnjen listič, ki ga ogledujem med hojo po dolgi dvorani, bivši rudniški hali s kompresorji, ki so potiskali stisnjen zrak v Hrastniške rudniške rove pod nami. Na vrhu je zapisano – »Meni na krovu ‘Underseen flights’.« Underseen? Hm. Na koncu dvorane se usedem na enega od stolov pri odru, kjer predstava oziroma koncert oziroma kabaret oziroma lutkovna predstava že poteka. Četverica nastopajočih v črnih oblekah, spominjajočih na 19. stoletje, je postrojena vsak ob svoji visoki mizi, na kateri so postrojeni različni predmeti – mehanične igračke, metronom, vžigalice. Peti izvajalec skrbi za zvočno podobo za tehničnim pultom ter klaviaturo na levi. 

Ponavljajo se zvoki. Ponavljajo se gibi. Ponavljajo se vnaprej posneta obvestila – »Dobrodošli na letu.« Visoki možak potrese škatlico vžigalic. Izvleče vžigalico. Prižge vžigalico. Z vžigalico prižge svečo. Pogleda stran, ko mu drugi možak z desne ugasne svečo. Prvi začudeno gleda ugasnjeno svečo. Sekvenca se ponovi. Vmes ta desni možak – vodja bande in režiser predstave, Matija Solce, – animira masko luninega krajca. Krajec se ziba in opazuje pokrajino pod sabo. Solce potegne dim vase in ga puhne skozi mesečevo oko. Nato pogleda na levo in ugasne možakovo svečo. Med ponavljajočo se sekvenco se počasi napolnijo sedeži za mano. Publika je vkrcana na let z – kot se zdi po steampunk oblekah in estetiki – zračno ladjo, torej s cepelinom. Solce potegne dim vase in ga puhne skozi mesečevo oko. Nato pogleda na levo in ugasne možakovo svečo. Pridruži se še šesti nastopajoči, možak iz vhoda, in naš let se začne.

Okvir predstave Exit češke koprodukcije Studia DAMÚZA in glasbeno-lutkovne skupine Fekete Seretlek je let z zračno ladjo tisoč let v prihodnosti čez opustošene ruševine postapokaliptične krajine, katere črno-bele posnetke vidimo projiciranje na zadnjo steno. Nastopajoči so pri tem hkrati ladijski bend, ki nas zabava med potovanjem, ter lutkarji, ki prikazujejo različne prigode na letu. Struktura predstave so pravzaprav točke oziroma hodi, napisani na naših menijih, vsak od njih ima svojo glasbo, pa tudi motiv, ki je navdihnjen po posamezni pravljici Hansa Christiana Andersena. »Aha, ‘underseen’, ker ‘Andersen’,« me nenadoma prešine. Med potekom predstave se naš zorni kot stalno spreminja – včasih je osredotočen na lutke na mizicah, včasih na sence, projicirane na zadnjo steno, včasih na nastopajoče kot igralce, včasih pa cel bend zagrabi instrumente in eno zagode. 

V predstavo nas potopi temačno pravljična atmosfera v kombinaciji apokalipse in starih igrač, torej postapokaliptični steampunk. V zankanju časa z začetka predstave in igrivimi prehodi med različnimi mediji vznikne občutek nadrealistične logike. Torej, stvari so nam toliko znane, da jih želimo brati kot vsakdanje dogodke, vendar se ponavljajo ali obračajo kot v sanjah, torej, stvari so nam toliko znane, da jih želimo brati kot vsakdanje dogodke, vendar se ponavljajo ali obračajo kot v sanjah. Metronom postane nekakšen stolp, okoli katerega leti naša zračna ladja. Namreč ladjo, v kateri naj bi sedeli mi, sredi predstave simbolizira lutka letala s ptičjimi krili, ki plahutajo gor in dol, medtem ko se letalo kot insekt zaletava v svetilko. Dodatno nenarativnost dogajanju daje glasba, ki je ena od strukturnih elementov oblikovanja časa v predstavi, glasba sama po sebi pa pravzaprav nima zgodbene strukture – je ponavljajoča oziroma ciklična –, kar podpira sanjsko logiko dogajanja. 

Prav tako je predstava oblikovana iz asociativnega toka materiala – iz ene podobe igrivo preidemo v drugo. Pri tem so nam pogosto vidni tudi sami materiali, ki ustvarjajo podobo – recimo senčno lutko. Ta igra med realnim predmetom in domišljijsko podobo, ki omogoča prehajanja v obe smeri, podpre presenetljive obrate v predstavi, ki ji sanjsko logiko daje ravno to, da je dogajanje v temelju nepredvidljivo. Možak se postavi pred reflektor in njegova senca se pogovarja s svojo dvojnico, ki se zdi oblikovana z lutko za panojem, nakar se razkrije, da je senca pravzaprav generirana iz drugega vira. Andersenove pravljice – recimo Senca, v kateri senca ubije človeka, katerega senca je – niso v Exit prenesene dobesedno, pač pa ustvarjalni ekipi ponujajo drobce in ideje, iz katerih ta vodi naš tobogan asociativni podob in presenetljivih preskokov. Kadar pa predstava zatava v slepo ulico, ki ne ponuja očitnega nadaljevanja, Solce izvleče harmoniko ... in en, dva, tri ...

muska!

Za razliko od Solcetove predstave Mesarica iz 2021, ki je prav tako kabaretska kombinacija lutk, igranja in glasbe, je Exit dosti bolj kolektiven, likovni in abstrakten v primerjavi s špasno in na like osredotočeno Mesarico. Nenavadne domislice, ki so Solcetov trejdmark, v Exitu ne služijo humorju, ampak čudenju. Dogajanje je ravno toliko logično, da ga naš razum skuša interpretirati po njemu znani logiki, dokler mu nenadni preobrati ne spodmaknejo tepiha pod nogami, mi pa zaplavamo v toke, ki vključujejo tudi naše nezavedno. To pa je tudi kvaliteta nadrealističnega pristopa ter predstav, ki delajo s takšno estetiko – namreč vstop v predstavo je enostaven, vsakdanji, nato pa se logika počasi spremeni, dokler ne zremo v meje svoje domišljije in si včasih s težavo zapomnimo vse obrate, po katerih nas predstava asociativno vodi do cilja. Če pa si tip gledalca, ki nujno rabi zagrabiti za nekaj konkretnega, pa še vedno lahko uživaš v glasbi. 

S tem so predstave tega stila idealne za festivale, kot so Rdeči Revirji v Hrastniku, kjer sem si Exit ogledal. So namreč v temelju nerazumljive netrivialne predstave, ki pa so dostopne komurkoli, ne da bi potreboval določeno predznanje, ki ga kakšne predstave iz ljubljanske neodvisne scene pričakujejo. V svojem toku asociativnega materiala pa je Exit tudi iskren in sodoben, namreč vsa materialnost, iz katere predstava ustvarja svoje podobe, nam je vendar pred očmi, tako pa lahko razberemo tudi poti, po katerih naša domišljija iz predmetov ustvarja podobe in v podobah razbere predmete. Med podobami je dovolj vrzeli, da se predstava poveže s krajem svoje uprizoritve – bivšimi rudniškimi prostori – ter jih nežno objame z duhom postapokaliptične steampunk mehanizacije in z zgodbo o zračni ladji, ki pluje nad ostanki nekdanjih industrijskih krajev. 

Ko naša ladja strmoglavi ter se aplavz poleže, ostanem v mislih in vtisih. Pri izhodu mi možak v črni obleki, s črno brado in brki vrne vžigalnik. Ko ga dam v nahrbtnik, pomislim, da če bi Hrastnik sanjal, bi sanjal to predstavo.