Čas prehoda v dvajseto stoletje in praznovanje dneva mladosti sta letos magično sovpadla. Tovrsten genius loci so pripravili v Gledališču Glej, kjer je bilo mogoče v ozadju soočenja med intendantom Franom Milčinskim in literatom Etbinom Kristanom razbrati pedagoško žuganje s kazalcem in šepetajoče prigovarjanje, učite se!

Predstava Liferanti, režijski prvenec Mihe Nemca, ki si jo je bilo moč ogledati v okviru festivala Prelet, je večerna šola gledališča. Pred gledalca postavi dva historična trenutka, vsakega v trajanju šolske ure in razgali njuno življenjsko antinomijo. Podlaga uprizoritve so časopisni članki Slovenskega naroda iz leta 1900 ter motivi iz pisanj Milčinskega, Kristana in življenjske zgodbe igralke Nablocke, ki jih je v dramski tekst pretvoril režiser skupaj z dramaturgom Nejcem Valentijem.

Prvi del, naslovljen kot »Veliki poč«, se začne še preden gledalci vstopijo v dvorano. Luka Cimprič kot Milčinski, »človek intendant«, in Peter Harl kot Kristan, »človek literat«, morda že od leta 1900 čakata na soočenje pred gledalci. To je povsem verjetno, saj literat in intendant zastopata načeli, ki tvorita tudi dvojnost gledališkega prostora sedanjosti. Gre za vzvišen, umetniški izraz, ki dviga duha ali ljudsko razvedrilo, ki polni dvorane? Uprizoritev velikega spopada principov poteka pod taktirko »človeka« Arne Hadžialjević, voditeljice šova, ki v svoji pojavi poveže tujo, arhaično komponento uprizoritve z znano, marketinško oblikovano in jo tako na absurden način približa gledalcu. Kot v posmeh pa mu hipnotično zapoje: »Viva alternativa!«

V konstantnem prehajanju med tema dvema, tudi časovnima ravnema uprizoritve, v katerih pride do izraza močna retorična drža in prastara dikcija nasprotujočih si akterjev, se dogajanje pelje proti vrhuncu. Ta je izpeljan v fizičnem spopadu, ki za trenutek ustavi čas in se demitizirano razreši brez programske rešitve. Le-ta namreč ostaja na strani gledalca.

Drugi del, z naslovom Gospa iz Astrahana, se z repertoarnih opredelitev gledališča premakne na žive dejavnike, igralce. Prek življenjske usode Marije Nablocke, ki jo je podala Vesna Vončina, nam je približana pregovorna zasvojenost s teatrom. Pripoved o ostareli, plešasti igralki razgali zahtevo in potrebo po pripoznanju, ki v končni konsekvenci podeli eminenten položaj njenemu oboževalcu.

Tudi začetek drugega dela ne sovpada z začetkom predstave, Cimprič kot oboževalec namreč sedi na tribuni z darilnim paketom - Speculaas keksi v rokah in povzroča zmedo med prihajajočimi gledalci. Tekom uprizoritve se premakne na oder, čeprav se vseskozi kot komentator dogajanja obrača proti publiki, ki z njim sodeluje. Oboževalec iz ostarele igralke v trenutku njene šibkosti izvabi njeno osebno zgodbo, ki jo spremljajo na steni projicirani črnobeli mednapisi kot iz nemega filma. Ko v zaključku oboževalec po smrti Nablocke prebira njena pisma in jé ostanke podarjenih keksov, se njegova metapozicija obogati še s pridihom diaboličnega.

Ob koncu se zdi, da duha Liferantov še najbolje prikaže dvojnost pesmi, ki zaokroženo nastopa v obeh delih. V njej namreč odseva vprašanje, ki se pojavi ob dveh zahtevah. Poziv »Glejte me...« izraža zahtevo po gledalčevi podreditvi, tako igralcu in uprizoritvi, kot splošnejši, sistemski. Na drugi strani pa se oglaša »Viva alternativa...« s svojim klicem k samostojnosti. Toda Liferanti, pedagoško, ne podajo odgovora, zadovoljijo se s postavitvijo aktualnega in večdimenzionalna vprašanja.



Refren še vedno odzvanja v glavi Borova.