Veliko jubilejno praznovanje EN-KNAP-a in EnKnapGroupa je proslavila premiera nove predstave v sodelovanju s koreografom Josefom Nadjem. Predstava se je porodila kot entuziastičen odziv na uspeh lanskoletne miniaturne predhodnice, v kateri so ustvarjalci predvideli celovečerni potencial. Predstava, ki se izvorno nanaša na počastitev sodobnega plesa prejšnjega stoletja in išče inspiracijo v gibalni postmodernosti iz osemdesetih let, prepleta prvine plesnih metod in ritmizacije giba tako Trishe Brown kot že omenjenega Josefa Nadja.

Predstava, ki se ne opira izključno na plesni element, saj operira tudi z znakovnostjo gledališkega jezika, zgodbo vseeno pripoveduje skozi ekspresiven gib in se odpre z monumentalnostjo minimalistične geste. Prezentno telo Luka Thomasa Dunna, ki v svoji mogočnosti deluje že skoraj kot skulptura, v otvoritveni sekvenci pogoltne liter vode v enem samem požirku in s tem otvori eksistencialni cikel, ki se odvija nadaljnjo uro. Prav s tem se vzpostavi tudi zvočna spremljava prvega dela, ki operira z organskim šumom in hruščem, vrinjenim v podlago za plesne akcije, ter zavzame vlogo leitmotiva, ki se dramaturško vriva tam, kjer gib prevzema prvine geometrične sinhronizacije.

Glasbena podlaga ali bolje rečeno zvočna struktura predstave ima svojevrstno dramaturgijo, ki se giblje od tipizirane organskosti ritmiziranih zvokov delovnega procesa skozi instrumentalno eksotično glasbo, nameščeno tako, da omehča pretok gibanja, vse nazaj do prvinskosti življenjskega zvoka, kjer hrušč in nekakšno žaganje lesa zaključita cikličnost zvočnega popotovanja. Zvok in glasba delujeta kot znak vrnitve v realnost, sta neprestano rezana, preideta iz organskega v harmonično brez omiljenih prelivov. Vsakič ko se vzpostavi zvočna atmosfera pričujočega prizora, se ta neizprosno prekine in nas v trenutku vpelje v novo zvočno krajino sledečega prizora. Tako s svojo cikličnostjo zvok poudari tudi cikličnost same zgodbe; zgodbe, ki se v vsakem prizoru ponovno resetira, vendar na koncu vseeno vodi k istemu rezultatu; minljivosti odnosa.

Zgodba, ki preigrava dialog med moškim in žensko, med individualnim in kolektivnim, med organskim in mehaniziranim, pravzaprav ne stremi k izhodu iz realnosti, temveč se obrača in ponavlja znotraj minljivosti in nezmožnosti pobega. Telo, ki v tandemu najde svoj smisel, ga uprizarja s sinhroniziranim harmoničnim gibom in ustaljeno logiko delovanja telesa, se v spopadu s telesom nasprotnega spola ne more trajno uskladiti. Dueti so borbe, kjer je telo v neprestanem boju s kontrolo nad lastnim gibom, v borbi z uhajajočimi tiki svojih udov. Telesa se lahko uskladijo le, ko so skupaj. Takrat so združena za nekaj ali proti nečemu. Občutek je, da telesa v kolektivu delujejo kot povezana družba, družba, v katero se potapljajo preko identifikacije pripadnosti, a ji hkrati želijo ubežati, da bi se razbremenili uniformiranosti, ki telesu odvzema individualnost. Stran od narekovanega, stran od utečenega. In tako bežijo plesalci. Metaforično seveda, skozi tipizirano norost, ki se izrisuje skozi skoraj karikirane tike, ki jih izločijo iz kolektiva. Šele ko telo izstopi iz množice, v tem primeru ekipe šestih plesalcev, si lahko dovoli sprostitev, odvod vsega, kar je zategnjeno, se izgubi v svoji na videz nenadzorovani norosti in obstaja kot individualna ekspresija lastne identitete. Telo torej lahko uide kontroli le, ko deluje samostojno, v odnosu in povezovanju znotraj kolektiva pa niha med ustaljenostjo in borbo znotraj nje.

Kostum in scenografija delujeta v prid plesalčevi koreografiji. Poslužujeta se osnovnih scenskih elementov in tradicionalnega kostuma, ki nas umestijo v konkretnejši prostor in čas. Moški telesi, ki imata na hrbtih natovorjena stola, na katerih balansirata težo ženskega telesa, vzpostavljata tematiko bremena ljubezni in bremena same eksistence. Na nek način se v skoraj filozofski maniri, zelo podobno kot v koreografijah Nadjevega sodobnika Roberta Castella, izrisujejo podobe eksistencializma in ekspresivne gledališke groteske. Prostor z minimalno uporabo rekvizitov vzpostavi dialog s telesom, ki se zdi, kot da je ujeto znotraj robov odra, in čeprav si prizadeva iz njega odstopiti, mu prevzemajoči telesni gib to onemogoča.

Predstava se v močno razlikujočem se prvem delu, kjer so telesa razdeljena na poudarjeno epizodične in koreografirane duete in trojice, v drugem delu prelevi v bolj prostorski ter kolektivno razgibanejši del, kjer se pojavljajo vrinki minimalističnih humornih domislic. Telesa, ki tvorijo različne kompozicije skozi povezovanja v verige, nenavadno preigravanje stereotipov moškega in ženskega delovanja, iskanje ravnotežja in izgubljanje le-tega, uhajanje glasov, ki skozi represijo utišanosti želijo kričati, privedejo do poljubnosti prizora dveh plesalcev, visečih komentatorjev, ki opazujeta in v kitajščini komentirata tragiko pričujočega dogajanja. Predstava s tovrstnim pristopom poudari nesmiselnost minljivosti odnosov ter hudomušno smeši banalnost medčloveškosti.

Predstava kljub temu vseeno s korelacijo razgibane zvočne podlage in eksplicitne naracije teles postavlja vprašanje sodobnega. Kaj je tisto, kar je sodobno znotraj rekonstrukcije dveh prelomnih del osemdesetih let, in zakaj bi se takšnega projekta danes sploh lotevali. Tisto, kar je v predstavi moč označiti kot novo ali sodobno, so nekakšni gledališki vrinki (tako zvočni kot prostorski), ki plesu dodajajo noviteto v smislu interdisciplinarnosti in fluidnosti prepletajočih se uprizoritvenih praks. Sodobnost je kljub zelo prepoznavni ustaljenosti postmodernih gibov moč začutiti v atmosferi, ki z zvočnim planom in svetlobno podobo izrisuje nekakšno temačnost sodobnega časa, neizhodnost, neizbežnost, mračnost, ki je prisotna in prezentna tako v družbenem kontekstu kot na ravni identitete posameznika.

Morda pa je sodobnost pri plesu treba iskati drugje; v zgodbi, v atmosferi. Gib sam po sebi predvideva eklektičnost, saj se orientira izhajajoč iz zmožnosti človeškega telesa, med tem ko sta vsebinski kontekst ter fluidnost skozi druge uprizoritvene žanre tista, ki se lahko aplicirata na vprašanje sodobnosti. Sodobnost zmeraj izhaja iz izboljšave, kontriranja in variacij na predhodno, vprašanje je le, ali je sploh smiselno iskati nove forme izraza in ali je sodobnost moč razvijati skozi preplet interdisciplinarnosti uprizoritvenega.