V sredo smo si v Studiu Mestnega gledališča Ljubljanskega ogledali krstno izvedbo oz. kar predpremiero t.i. učne predstave Boštjana Tadela, ki jo je tudi režiral, v naslovu navedenega kratkega kurza zgodovine avantgardne umetnosti/modernizma. Tule jo bomo brez nepotrebnega okolišenja najprej bolj ali manj opisno pokomentirali, potlej pa navedli nekaj po naše nujnih dopolnilnih pripomb.

Kot ponavadi, takojšnja generalna sodba: tehnično, izvedbeno in produkcijsko predstavi ni kaj očitati, tako z režijskega, igralskega, glasbenega in ostalega medijskega gledišča. Že pred začetkom daje vstop skozi službeni vhod poleg velike štacune s čevlji, skozi administracijske labirinte gledališča do dvorane zaslutit svoje formalno izhodišče, sam začetek predstave slutnjo zgolj potrdi.

Namreč, izvedejo jo v avantgardistični formi, v kateri teater od Brechta dalje zruši dotlej neprebojno bariero med igralcem in gledalcem, občinstvo pa postane participatorni, emancipatorni del same predstave. Tako nas igralci lepo pozdravijo, vprašajo po našem dobrobitju, poizvejo, kdo iz občinstva je imel nazadnje rojstni dan, dotični gospe dajo listek, iz katerega naj prebere, kot se izkaže kasneje, moto predstave itd. In potlej, ko gre listek iz rok v roke, se je občutek gledalčeve emancipacije nekoliko pogroteskil, saj je iz njega mdr. bral tudi poleg režiserja sedeč gospod doktor Janez Šušteršič, ki se je nemara prišel podučit, kako bi lahko s pomočjo kurzschlussa radikalnih avantgard nemara bolje uspel zaobrniti še zmerom mafijsko neosocialistično državno politiko, če bi jih le bolje poznal par let nazaj.

No, anekdote na stran, predstava v obliki didaktičnega angažmaja vseh treh igralcev, sproščenih, duhovito usklajenih, uigranih Bernarde Oman, Karin Komljanec in Žana Koprivnika, poda prav tisto, kar predstavo naslavlja, kratek kurz avantgardnega teatra. Štarta pri prelomni Čehovi drami Utva iz leta 1895, v kateri sta glavni moški vlogi odigrala morda najpomembnejša sodobna gledališka igralca, ruska ter potlej sovjetska Stanislavski in Mejerhold, čigar življenjska zgodba kasneje klimaksira do najpretresljivejšega pretresa postavantgardnega totalitarizma. V sami vsebini Utve razberejo začetek glavne avantgardne finte, radikalen razkol s t.i. klasično umetnostjo v govorici, kaj vem, presnovne profanosti (beri: sranja, skreta, dreka), revolucije v igralski metodi, umetniškem dojetju, absolutni emancipatornosti avantgard, ki naj služi prevrednotenju vseh vrednot, očiščenju družbe, novemu svetu in novemu človeku.

Čehovi inavguracijski klasiki predstava nasproti postavi Brechtov Baal z vsemi totalno zajebavajočimi, žmohtnimi 'če tu sedim, je vse, kot mora bit'/so zgoraj zvezde, spodaj serje rit', hkrati z nekaj izseki npr. Marinetijevega manifesta ter tem in onim utrinkom iz zgodovine avantgardne umetnosti. Poleg predavajočega pogovora in interakcije z občinstvom si pomagajo z didaktičnim pisanjem po stenah, v kurz vnesenimi igranimi vložki, omembami najpomembnejših avantgardnih del, na steno projiciranimi posameznimi tekstovnimi vrsticami in ponazoritvenimi grafikami Izarja Lunačka.

Vprašanje, ki si ga predstava zastavi, je tole: kako je možno, da je iz tako izjemnega umetniškega kipenja, duhovnega razbohotenja, avantgardne ustvarjalnosti posledično, neposredno ali posredno, sledilo sto milijonov človeških smrti? Tu sledi precej šolski liniji, izpostavlja avantgardni ekstremizem, zavračanje vsega dotlej vrednega, požiganja akademij, potlej sovjetskega stalinističnega obrata sredi dvajsetih in ekskluzivno državne umetnosti, pogroma nad bivšimi heroji itd. In kako nanj skozi sprotno samoprevpraševanje odgovarja?

Iz gledalčevega prebiranja predstave zaveje v bistvu vnaprejšnja oz., kolikor smo mi sami njeni dediči, vnazajšnja skepsa do koncepta avantgarde kot takega. Torej ni problem zgolj v državnih politikah, družbenih klimah, ekonomski danosti itd., naknadno izkušena groza se nahaja že v srži same avantgarde. Itak je ta, kot rečeno, proti vsemu do zdaj, hoče rušiti, rušiti, rušiti, kot je pesnil naš Srečko. V Marinetijevem programu se da razbirat čisto praktične zametke fašizma. Avantgardni teksti in šole so preživele do danes, ko so redno izvajana na vseh najslavnejših eminentnih svetovnih odrih, v čemer njihov hod negira lastno izhodišče. Ironična drža do avantgardnega fenomena doseže višek posebej ob omembah in izvedbah t.i. klasikov marksizma, internacionale in patetizirane komunistične prakse.

Ker prostora in časa za poglobljeno analizo ni, bi temu nasproti podal zgolj par kratkih kontrapomislekov. Res je, totalen avangardni angažma želi radikalno spremeniti svet, toda prav emancipacija je od francoske revolucije dalje najveličastnejši politični akt, avantgarda ga skuša zgolj najostreje artikulirati. Ker hočeš nočeš ta naš svet ni in ni bil idila, ki so jo sanjale in jo sanjajo meščanske družine in nezavedni kapitalski ideologi, ki povsod ne vidijo drugega od najnaravnejše normalnosti, neka dobra stara konzervativna zmerna pot pa v blišč svobode odetim zločinom zgolj molče pritrjuje, ali celo zanikajoč jih prikimava. In ja, fašisti so požigali kulturne domove, toda ne v imenu novega, temveč v fantazmi starega, imperija, Rima, nekakšnega bedastega nekdanjega germanskega rajha, tako so v bistvu popolnoma antiavantgardni.

In seveda, ta neumrljiva pošast komunizma. Lahko, prelahko je smešiti groteskne partijske aparatčike, ki samozaslepljeni žrejo drug drugega. Te karikature pa zgrešijo, nemara ravno, ker jim manjka avantgardna radikalnost. Kajti premile so in prepopustljive, ne le, da ne izrazijo prave komunistične groze 20. stoletja, skoz blesavo citiranje najbednejših boljševiških, celo Marxovih pragmatičnih napotkov, prištevanje Stalina h klasikom marksizma, pačenju z 'vstanimo v suženjstvu zakleti', kot da je pa zdaj to res kaj tako slabega, nehote pomisliš, da pa, bomo dali v narekovaj, v buržujskem samoprepričanju, samem kapitalizmu in sploh predkomunističnemu delavskem boju, res sploh ni in ni bilo takšne krize.

Nove umetniške forme so na nas, nam na srce položi predstava. Morda pa lahko iz nje obudimo kakšno staro, pozabljeno formo. Denimo našo predstavo navdihujoč Brechtovski učni komad, sicer najboljše in najučinkoviteje izveden del predpremierne izvedbe, ki bi obiskovalce eminentnih gledališč prijazno prisilil k razmisleku o tej ali oni aktualni zadevi. Privatizacija. Podnebne spremembe. Bližnji vzhod. Ebola. Emancipacija. Boljši svet. Avantgarda. Da bi kak današnji državni aparatčik prišel pred občinstvo, občestvo in rekel: naredili smo to in to. Zaradi tega in tega. Razsodite.